Družinski zdravnik ne more ubežati vlogi psihoterapevta
Za mnogo pacientov zdravnik velikokrat ostane edini, na katerega se lahko obrnejo, ko se spopadajo s težavami.
Odnos med zdravnikom in pacientom
Objavljeno: 23. april 2014 ob 06:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zaupanje med zdravnikom in pacientom povečuje pacientovo motivacijo pri zdravljenju. Foto: BoBo
Velikokrat pri zdravljenju pomaga že, da nas nekdo sliši. Foto: MMC RTV SLO
Bolniki se najpogosteje pritožujejo zaradi neprimerne komunikacije zdravstvenih delavcev. Foto: BoBo

Za mnogo pacientov zdravnik velikokrat ostane edini, na katerega se lahko obrnejo, ko se spopadajo s težavami.

"Velikokrat sem prišla do tega, da so se pacienti v ambulanti zjokali. Nato smo skupaj ugotovili, da tisto, kar piše na napotnici, sploh ni bistven problem," svojo izkušnjo pripoveduje Katja Karničnik, dr. med., ki je med študijem delala v ambulanti družinskega zdravnika. Podobne izkušnje zdravstvenih delavcev in pacientov kažejo na to, da je zdravstveni sistem potreben prevetritve, saj trenutna ureditev otežuje kakovosten odnos med zdravnikom in pacientom.

Pri odnosu med zdravnikom in pacientom gre za odnos, v katerega so vpletena zdravnikova in pacientova čustva. Za učinkovito zdravljenje je med njima ključno vzpostaviti odnos zaupanja. Od zdravstvenih delavcev se pričakujejo humanost, poklicna predanost in spoštovanje etičnih načel. Zdravnik je zavezan še poklicni molčečnosti. Na drugi strani pacientove pravice ureja zakon o pacientovih pravicah. Pacienti imajo poleg pravic v tem odnosu tudi dolžnosti. Od njih se pričakuje spoštovanje zdravnika in njegove usposobljenosti. Prav tako morajo upoštevati objavljene urnike in hišni red.

Starejši si želijo pogovora o svoji bolezni
Gospodarska kriza vpliva tudi na naše zdravje. Najpogostejši razlogi za obisk zdravnika so poleg bolezni še stiske in težave, ki so posledica slabšanja socialno-ekonomskih razmer. V Sloveniji je število obiskov starejše populacije v splošnih ambulantah na letni ravni bistveno večje kot v primerljivih zahodnoevropskih državah. Še posebej so ranljivi starejši ljudje od 65 let, ki so osamljeni. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja specialista ali splošnega zdravnika v tekočem letu obišče četrtina prebivalcev, starih 65 let ali več. Velikokrat zdravnik ostane edini, na katerega se lahko obrnejo, ko naletijo na težave.

"Večina starejših (pa ne samo starejših) si želi pogovora in pojasnila o svoji bolezni, napotkov, kako se z njo spopasti. Postavljajo si vprašanja: 'Zakaj sem zbolel? Zakaj ravno jaz? Zakaj zdaj? Sem za to kaj kriv? Kaj bo z mano? Kaj naj storim, da bo bolje? Bo sploh kdaj bolje? Bom zaradi tega umrl?' Veliko teh vprašanj je neizrečenih, ker nekako nismo navajeni, da bi jih postavljali, kar pa ne pomeni, da ne terjajo odgovora," meni prof. dr. Igor Švab, dr. med., predstojnik katedre za družinsko medicino na medicinski fakulteti v Ljubljani. Združenje zdravnikov družinske medicine Slovenije mu je letos podelilo naslov "družinski zdravnik leta 2013".

Zdravnica Jarmila Trček Breznikar, dr. med. spec., opaža, da starejši pacienti potrebujejo več pozornosti, saj imajo navadno več kroničnih bolezni. "Pogosto so osamljeni ali ovdoveli. Nemalokrat sami starejši in bolni negujejo še bolj bolnega življenjskega partnerja. Mnogokrat je ob vsem skupaj še strah pred minljivostjo življenja," pojasnjuje.

Zdravnik, moj prijatelj
Raziskave so potrdile, da si pacienti željo, da jih zdravniki poslušajo in jim o njihovi bolezni ponudijo strokovno razlago. S tem se strinja tudi Pavel Podlesnik, dr. med., specialist splošne medicine, ki je bil letos v akciji Moj zdravnik na portalu Viva izglasovan za naslov "moj družinski zdravnik leta 2014". "Pogovor z zaupnikom, kar zdravnik nedvomno je, prinaša uteho in ni le klepet, kot bi površen opazovalec na hitro presodil. Psihoterapija in lajšanje tegob bolezni sta sestavni del dela splošnega zdravnika," meni Podlesnik in ocenjuje, da je v njegovi ambulanti okoli 30 % pacientov, ki ob polimorbidnosti (več sočasnih bolezni) bolj ali manj potrebujejo več pogovora in utehe.

Ko pacient postane brezimna številka
Reze v javni zdravstveni sistem občutimo vsi, tako bolniki kot zdravniki. Mnogo pacientov pri zdravniku dobi vtis, da so odveč. Menijo, da imajo zdravniki za njih premalo časa. Občutek imajo, da se zdravniki izogibajo odgovornosti in jim pišejo napotnice, da bi jih preusmerili drugam. Na koncu velikokrat obstanejo kot brezimna številka znotraj dolge čakalne dobe.

Prav tako veliko razočaranje pri pacientih povzroča dolgo čakanje na dan pregleda ali v čakalnici. Po podatkih Duše Hlade Zore, zastopnice pacientovih pravic, se pacienti pritožujejo še zaradi čakanja na zdravniške izvide in odpustnice iz bolnišnic. "Največ pritožb je povezanih s kršitvami pacientovih pravic do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, med katere prištevamo tudi odnos med zdravstvenimi delavci (zdravniki, medicinske sestre, administracija). Gre predvsem za neprimerno komunikacijo, ki je velikokrat vzrok, da se pacient sploh pritoži," meni zastopnica pacientovih pravic. Starostna struktura tistih, ki se pritožijo, se giblje med 40 in 75 let. Za starejše pomoč iščejo predvsem svojci.

Ko zdravnik postane delovni stroj
Kljub temu se ogromno zdravnikov vsak dan znova trudi za naše zdravje. Velikokrat so preobremenjeni in njihova čuječnost razumljivo nekoliko popusti. Večino časa delo opravljajo odlično in zavzeto. Zdravnik in pacient stojita na isti strani, saj je za oba ključno zdravje. Vzroki, ki pripeljejo do nevšečnosti med njima, so pogosto zunanji; prevelika obremenitev zdravnikov in birokracija.

Zdravniki se zavedajo čustvenih in psiholoških potreb pacientov in prepoznavajo njihove stiske in osamljenost. Radi bi jim posvetili več časa. Žal so velikokrat vse preveč obremenjeni, da bi jim okoliščine to dopuščale. Podobno opaža Švab: "Iz pogovorov z drugimi zdravniki vidim, da se za pritoževanjem nad obremenjenostjo največkrat skriva frustracija, da so zaradi pomanjkanja časa prisiljeni v izvajanje storitev in da jim za tisto, kar je v medicini neprecenljivega, za humanost, zmanjkuje časa."

Podlesnik o problemu v zdravstvu meni: "Tako kot podjetje potrebuje dobrega direktorja, tako velik sistem, kot je zdravstvo, potrebuje dobrega ministra z vizijo, ki bo znal pomanjkljivosti sistema odpraviti z dobrimi praksami, ki jih lahko najdemo le nekaj kilometrov za našimi mejami." Opozarja še, da se vseh težav ne da rešiti s trenutnimi sredstvi in z enakim številom zaposlenih.

Zdravimo telo ali duha?

Zdravnikovo sočutje in skrb sta nujna, da odnos ne zdrkne na tehnično raven. Pri zdravljenju je pomembno upoštevati fizično telo in tudi um, ki je z njim neločljivo povezan. Ljudje smo celovita bitja in kot takšne nas je treba obravnavati. Razlikovanje med telesom in duhom najdemo že pri starih Grkih, nato pa ga je prevzelo tudi krščanstvo. Na zdravstvenem področju je na ta dualizem močno vplivala razsvetljenska misel, saj je telo razumela kot tehnični stroj, ki ga je treba popraviti. Ob tem je čustva zanemarjala kot nekaj nerazumnega, človekovemu bistvu tujega. Na teh temeljih je bila grajena sodobna medicina, ki se večinoma osredotoča na bolezni telesa. Uradno obstajajo zdravniki za telo in zdravniki za duha. S področjem zdravljenja duha se ukvarjajo terapevti in psihologi ter velik del azijske tradicionalne medicine.

Kljub temu se danes pri mnogo boleznih kaže potreba po celostnem, holističnem razumevanju človeka. Tudi slovenski zdravniki menijo, da je mentalno zdravje pacienta enako pomembno kot fizično: "Seveda je medicina veliko več kot samo opravljanje storitev. Medicino razumem kot skrb za sočloveka, pri čemer uporabljamo znanost kot orodje našega dela. Brez skrbi za sočloveka ni medicine, je samo medicinska tehnika. To je po mojem mnenju največja kriza, s katero se medicina spopada zdaj," meni Švab.

Tudi zdravstveni domovi so prostori za druženje

Obisk zdravnika v zdravstvenem domu lahko za marsikoga pomeni tudi vključitev v socialno okolje. Zdravstveni delavci opažajo, da je posebej starejšim včasih prijetno posedeti v čakalnici, kjer se lahko pogovarjajo in družijo. Mladi to počnejo v šolah, parkih in službah, medtem ko so upokojenci manj vpeti v družbene strukture. Zdravstveni dom tako ponuja prostor za socialne stike. O njihovih resničnih potrebah zdravnica Jarmila Trček Breznikar meni: "Njihove resnične potrebe so potreba po sprejetosti, spoštovanju in ne pozabimo – po ljubezni." Zanimiv je tudi podatek, da se v Sloveniji ob istem številu kroničnih bolezni na podeželju in v mestu k družinskemu zdravniku v mestih zateče več pacientov.

Vsekakor starejši pacienti in pacienti z več boleznimi potrebujejo več časa svojega splošnega zdravnika. Kot družba moramo starostnike "vključevati v socialna okolja – družino in širšo skupnost, kjer se bodo počutili koristne, sprejete in spoštovane. Ne pozabimo, da gremo za njimi in da si z današnjim odnosom do starostnikov tlakujemo lastno pot," še pove Trček Breznikarjeva.

Nina Meh
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Ta novica trenutno še nima komentarjev.