Če jo bomo sovražili in se je skušali na vsak način otresti, bomo verjetno dosegli nasprotni učinek: dali ji bomo še več moči. "Napačno je, da ljudje sovražimo bolezen. Takrat v nas nastaja negativen odnos do tega, kar se v nas dogaja – nekakšno nerazpoloženje: to se ne bi smelo dogajati, tega ne bi smelo biti, in s tem hkrati daješ neke vibracije tej bolezni, da te še bolj zagrabi. Če pa z njo živiš, jo sprejmeš za prijateljico, sopotnico, nima več take moči nad teboj in potem počasi popusti in odide," je povedal cistercijan p. Branko Petauer.
Najbolj sem vesel, če me ljudje, ki so prišli k meni bolni, potrti, polni pesimizma, znova obiščejo zdravi in zadovoljni.
Tako je bolezen dojemal tudi p. Simon Ašič, velik poznavalec zdravilnih zelišč na Slovenskem, ki ga je Petauer tudi osebno poznal. Seveda je p. Ašič skušal ljudem v bolezni vedno pomagati, a ko je videl, da je bolezen prehuda, jih je v molitvi izročal Bogu. Petauer je v povezavi s tem dejal, da sta "trpljenje in bolezen lahko tudi neke vrste šola. Človek lahko naredi takrat korak v dve smeri: ena smer je, da prekolne bolezen in si sam stanje še nekako zagreni, ali pa sprejme bolezen in potem s tem živi. Tudi z boleznijo lahko marsikaj dobrega naredimo. Tako je lahko tudi bolezen marsikdaj en korak bliže k Bogu, en korak v globljo vero."
Papež ob dnevu bolnikov
Ko človek zboli, ne trpi samo telesno, ampak tudi duševno. Še več, razsežnost vere mu lahko odpre drugačen pogled na bolezen in trpljenje. "Človekovo telo ni samo telo in ni samo duša, ampak je enota obojega, ki se prepleta, se povezuje med seboj. Zato nam potem ta verska dimenzija razširi pogled na svet in tudi pogled na bolezen. Zato potem tudi veren človek lažje nekako sprejme križ bolezni in ga lahko tudi osmisli, češ tudi s tem križem lahko naredim nekaj dobrega. Če ne drugega, sem lahko zgled drugemu, ki prav tako trpi, da mu pomagam, da tudi on vdano prenaša svoje trpljenje," je še dodal Petauer.
Kolikokrat se je že zgodilo, da zdravila iz lekarne niso pomagala, čisto navadno preprosto sredstvo, na primer čaj iz skromne zdravilne rastline, pa se je čudovito obneslo. Škoda, da večkrat ne sežemo po teh sredstvih!
Jožef Ašič, poznejši pater Simon, se je rodil 30. novembra leta 1906 v zaselku Trebež pri Brestanici. Še ne trinajstletnega so ga je poslali na šolanje v Stično. Kljub začetnim težavam z učenjem je mladi Jožef kmalu napredoval. Leta 1924 je vstopil v cistercijanski samostan v Stični in dobil redovno ime Simon. Oktobra 1928 je izpovedal večne zaobljube, čez dve leti pa je bil posvečen v duhovnika. Teološki študij je pater Simon zaključil leta 1934 v Ljubljani.
Osmišljajmo svoje življenje tudi s tem, da naredimo vsak dan komu kako veselje. Čas, podarjen človeku, ki je v stiski, se nam navadno podvoji. V sebi čutimo tedaj zadovoljstvo, ki gotovo največ prispeva k človekovi sprostitvi.
Med 2. svetovno vojno je več duhovnikov in beguncev v stiškem samostanu našlo zatočišče. Ker je primanjkovalo zdravil, jim je pater Simon po svojih močeh pomagal. To je bil povod, da je začel brati knjige o zdravilnih rastlinah. Tako si je z vztrajnostjo, pridnostjo in rednim študijem strokovne literature pridobil visoko raven znanja ter se razvil v enega najprepoznavnejših zeliščarjev na Slovenskem. Veliko je poskušal s pripravljanjem zdravilnih pripravkov in se posvetoval z izkušenimi ljudmi. Iz teh spoznanj so nastali recepti, ki si jih je začel zapisovati. Tako so nastale njegove knjige: Pomoč iz domače lekarne, Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin in Ašičeva domača lekarna. Pater Simon Ašič je umrl 25. avgusta leta 1992 v Stični.
V oddaji Sedmi dan se je o p. Simonu Ašiču in duhovnih razsežnostih zdravilstva s cistercijanom Brankom Petauerjem pogovarjal Robert Kralj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje