Cerro Kištvar, ošiljena piramida v indijskem delu Himalaje, je četverico alpinistov povsem očarala, ko so jo prvič videli na fotografiji. Klic gore je bil zelo močan in letos oktobra so na vrh splezali po še neosvojeni vzhodni steni. Foto: Marko Prezelj
Cerro Kištvar, ošiljena piramida v indijskem delu Himalaje, je četverico alpinistov povsem očarala, ko so jo prvič videli na fotografiji. Klic gore je bil zelo močan in letos oktobra so na vrh splezali po še neosvojeni vzhodni steni. Foto: Marko Prezelj

V tem delu Himalaje ob meji s Pakistanom niti lokalne agencije niso najbolj domače, kar vpliva tudi na ceno. Prepričan sem, da smo mi imeli več informacij o kraju, kamor smo bili namenjeni, kot agencija.

Urban Novak, Marko Prezelj, Hayden Kennedy in Manu Pellissier
Urban Novak, Marko Prezelj, Hayden Kennedy in Manu Pellissier - junaki odprave na Cerro Kištvar in veliki prijatelji, ki so uživali ob sicer izjemno zahtevnem plezalnem podvigu. Foto: Marko Prezelj

Cerro Kištvar je kot trska, in ko se ti zapiči v oko, jo lahko odstraniš le tako, da jo splezaš.

V steni je bilo treba pogosto uporabljati tudi znanje lednega plezanja. Foto: Marko Prezelj

Najtežje je premagati strah pred neznanim in vstopiti v zamišljeno smer. Meni je vedno najtežje vstopiti, ko pa enkrat začneš plezati, se misli skoncentrirajo na teren pred tabo in s tem pozabiš na svet pod seboj.

Urban Novak, Manu Pellisier in Hayden Kennedy
Urban Novak, Manu Pellisier in Hayden Kennedy med vzponom na Cerro Kištvar. Foto: Marko Prezelj

Nerad podajam te ocene, a jih moraš, da zadovoljiš javnost. Ocena pač pove, koliko je smer težka, in ta ocena je na zgornjem robu težavnosti. Osebno mi veliko več kot ocena ED+ pomeni zanimiva linija v steni. Ta bo ostala tam in se skozi leta ne bo pretirano spremenila.

Občutek popolne sreče, ko se na šesttisočaku zbudiš v brezmadežnem jutru ... Foto: Marko Prezelj

Pri vzponih na osemtisočake je treba strogo ločiti plezanje v alpskem slogu in plezanje s pomočjo komercialnih odprav. To zadnje je bolj visokogorski turizem kot alpinizem. Mislim, da je prav to razlog, da se večina alpinistov v zadnjem obdobju odmika od cirkusa pod osemtisočaki in raje pleza v manj znanih hribih, kjer iščejo tehnično zelo zahtevne smeri.

Cerro Kištvar 2015
Razgled, ki je jemlje sapo in morda že daje nove ideje za naslednji podvig ... Foto: Marko Prezelj

Prostora je bilo le za en šotor, tako da je bil drugi, v katerem sva bila s Haydnom, postavljen meter nižje. Opazovati sončni vzhod in sence, ki se premikajo po dolinah pod nami, je bil privilegij in nekakšna nagrada za uspešen vzpon.

Med aklimatizacijskim vzponom na Čomočior (6278 m) je bil Cerro Kištvar ves čas pred očmi četverice. Foto: Marko Prezelj

Takšna hrana je super za nekaj dni, saj lahko en večer brez posebnih težav ješ špagete bolognese, naslednji dan pa mehiško rižoto.

Prvenstvena smer Light before wisdom v vzhodni steni Cerro Kishtwarja
Prvenstvena smer Light before wisdom (Svetloba pred modrostjo) v vzhodni steni Cerra Kištvarja Foto: Marko Prezelj

Urban Novak in Marko Prezelj sta med 5. in 8. oktobrom s prijateljema iz tujine, francoskim in ameriškim alpinistom, opravila z vzhodno steno Cerra Kištvarja (6173 m). Smer so poimenovali Svetloba pred modrostjo, ocena pa najvišja mogoča ED+. Vsekakor podvig, ki odmeva po svetu in ki bo bržkone nominiran za nagrado zlati cepin. Mimogrede, Prezelj je edini na svetu, ki ga je dobil že trikrat. Ekipa je bila odlična mešanica različnih generacij, narodnosti in značajev. Najmlajši med njimi je bil Urban Novak, 29-letni alpinist iz Moravč in član alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik, ki nam je v pogovoru zaupal več o tej izjemno uspešni odpravi.


Zanimiva ekipa ste bili, narodnostno in tudi generacijsko različna ...
Tudi karakterno smo si bili različni. Zmes vseh teh značajev je le še popestrila že tako izredno intenziven potek letošnje odprave.

Zakaj sta z Markom Prezljem preostala člana poiskala v tujini in ne v Sloveniji?
Imamo sicer veliko odličnih plezalcev, vseeno pa ne najdeš tako zlahka alpiniste z istimi s podobnimi idejami in enakim pogledom na alpinizem. Z Markom sva na začetku ugotovila, da naju letos zanima isti del Himalaje, in tako združila moči. Fajn bi bilo, sva si rekla, če sta v ekipi več kot dva, saj večje število članov prinese pestrost in dvigne vzdušje. Jaz sem se spomnil na Haydna Kennedyja, s katerim sva pogosto v stiku in za letošnji oktober ni imel posebnih načrtov, hkrati pa je imel željo po ponovnem skupnem plezanju. Marko je povabil Manuja Pellisierja, francoskega alpinista in gorskega vodnika. Oba sta se v trenutku pozitivno odzvala povabilu.

Koliko usklajevanja, koliko sestankov in elektronske pošte je bilo treba, preden ste dorekli vse podrobnosti?
Člani odprave smo si izmenjali nekaj 'mailov' in telefonskih klicev, pa smo bili bolj kot ne dogovorjeni. Ko se enkrat odločiš in kupiš letalsko vozovnico, potem pač greš, če ni vmes kakšnih nepričakovanih dogodkov. Mark je predlagal, da jaz vodim birokracijo, on pa mi je bil pri tem nekakšen mentor, saj ima z organizacijo odprav ogromno izkušenj in pozna ’birokratske’ trike in pasti. V Indiji je treba najti primerno agencijo, saj tam nismo tako domači kot v Nepalu ali Pakistanu, kjer smo z različnimi agencijami že napol prijatelji. Ko izbereš agencijo, je treba z njimi vse uskladiti in se dogovoriti o vseh podrobnostih. Agencija namreč poskrbi za vso logistiko, dovoljenja in indijski del ekipe. Na koncu odprave smo bili z delom agencije zadovoljni.

Kakšni so bili stroški agencije?
Okrog 5000 evrov na osebo. Sorazmerno drago, ampak v tem delu Himalaje, ob meji s Pakistanom niti lokalne agencije niso najbolj domače, kar vpliva tudi na ceno. Prepričan sem, da smo mi imeli več informacij o kraju, kamor smo bili namenjeni, kot agencija. Smo se pa z indijskim delom ekipe odlično ujeli in tudi oni imajo velike zasluge, da smo se imeli tako dobro.

Cerro Kištvar, to markantno goro, ste prvič videli na fotografijah, ki so nastale ob lanskem slovenskem uspehu v severni steni Hagšuja?
Drži. Marko je lansko leto plezal na Hagšu, ki je le nekaj deset kilometrov oddaljen od območja, kjer smo bili letos. Eno izmed svojih slik, posneto med lanskim plezanjem, ki prikazuje veliko gostoto gora v vzhodnem Kištvarju, je pokomentiral, da je tam alpinističnega materiala za vse življenje. Na tej sliki je najbolj izstopal Cerro Kištvar. Ta črna piramida pravilne oblike nam je bila zelo všeč in nas je takoj pritegnila. Če povzamem Markov komentar: Cerro Kištvar je kot trska, in ko se ti zapiči v oko, jo lahko odstraniš le tako, da jo splezaš.

Koliko lahko alpinist s fotografij ugotovi, kaj ga čaka? Najbrž je nekaj popolnoma drugega, ko pride pod steno ...
In nekaj drugega, ko si v steni! Seveda v steno ne greš na slepo, ampak jo prej poskušaš kar najbolje proučiti. Nekaj že lahko razbereš iz fotografij, vendar večino informacij lahko dobiš šele na mestu samem. Sama slika lahko poda zelo grobo informacijo v smislu: to bi lahko bilo zame zanimivo in to ne. Odločitev, kako in kje boš plezal, pa lahko sprejmeš šele, ko zadevo vidiš v živo.

Kakšne razmere so vas pričakale, ko ste prišli ob vznožje gore?
Letos so bile stene zelo suhe, kar pomeni, da v njih ni bilo veliko snega in ledu. Razlog je bil v šibkem poletnem monsunu. Slike, ki smo jih imeli na voljo pred svojim prihodom, so odražale drugačno stanje od letošnjega. Linije, ki smo jih slutili na slikah, v resničnosti zaradi suhih razmer to jesen sploh niso obstajale.

Kako ste se odločili, kje boste plezali?
Kot rečeno, smo čas med aklimatizacijo izkoristili za opazovanje razmer in proučevanje možnih smeri vzpona. V prvi polovici bivanja v tej dolini smo dobili tudi konkretno pošiljko padavin, ki je močno spremenila razmere v stenah. Po tem snegu so osojne stene odpadle, ker se razmere zaradi odsotnosti sonca in s tem toplote niso mogle stabilizirati. Strmejša in z več sonca obsijana vzhodna stena je tako postala najprimernejša za naš vzpon.

Plezali ste v alpskem slogu ...
Tako je. Spakiraš 'ruzak' in greš v steno, potem pa - splezaš ali ne. Bistvo alpskega sloga je, da ne opremljaš smeri, ne postavljaš baznih taborov, ne uporabljaš šerp, temveč poskusiš splezati smer v enem zamahu. Pri tem uporabljaš le opremo, ki jo imaš v svojem nahrbtniku. Seveda je težak nahrbtnik velika nadloga, zato je pomembno, da s seboj vzameš le tisto, kar nujno potrebuješ.

Kaj je bilo najtežje?
Premagati strah pred neznanim in vstopiti v zamišljeno smer. Meni je vedno najtežje vstopiti, ko pa enkrat začneš plezati, se misli skoncentrirajo na teren pred tabo in s tem pozabiš na svet pod seboj. Letos je bil Marko s svojimi izkušnjami tisti, ki nas je nekako potegnil naprej. Poleg zamišljene linije je obstajala tudi nekoliko lažja in bolj zanesljiva možnost vzpona. Ko teža dvoma in negotovosti pritisne nate, je težko vstopiti v smer, ki ponuja manjšo verjetnost uspeha (v smislu doseženega vrha). Ko v odpravo vložiš toliko energije, si seveda želiš uspeha. Na koncu smo se vsi strinjali, da raje poskusimo v najbolj navdušujoči (težki) liniji in morda ne uspemo, kot pa da uspemo v manj izzivalni smeri z občutkom, da nismo dali vsega od sebe. Letos se nam je posrečilo.

Kaj pomeni, da je bila težavnost smeri ED+?
Nerad podajam te ocene, a jih moraš, da zadovoljiš javnost. Ocena pač pove, koliko je smer težka, in ta ocena je na zgornjem robu težavnosti. Osebno mi veliko več kot ocena pomeni zanimiva linija v steni. Ta bo ostala tam in se skozi leta ne bo pretirano spremenila. V teh stenah so ocene zaradi spreminjajočih se razmer lahko zelo dvoumne. Morda bo nekoč nekdo tam, kjer smo mi plezali skalo, plezal led in obratno …

Pri plezanju na osemtisočake je velika težava pomanjkanje kisika. Alpinisti pravite, da ste tam v območju smrti. Toda zadnje čase je vedno več odmevnih alpinističnih podvigov na šest- in sedemtisočakih ... Je tudi na tej višini že velika težava, ker primanjkuje kisika?
Pri vzponih na osemtisočake je treba strogo ločiti plezanje v alpskem slogu in plezanje s pomočjo komercialnih odprav. To drugo je bolj visokogorski turizem kot alpinizem. Mislim, da je prav to razlog, da se večina alpinistov v zadnjem obdobju odmika od cirkusa pod osemtisočaki in raje pleza v manj znanih hribih, kjer iščejo tehnično zelo zahtevne smeri. Višino v tem primeru nadomestiš s tehnično zahtevnostjo plezanja. To ne pomeni, da na šest- oz. sedemtisočaku ni težav z višino. So, vendar manjši.

Kako zoprno je, ko si v steni in se bliža noč, pravega mesta za bivakiranje pa še nisi našel?
Predvsem moraš ostati miren. Vsi smo navajeni plezati neprekinjeno več ur brez spanja, zato noč ne sme predstavljati prevelike ovire. Na Aljaski se sicer v maju in juniju, ko je tam sezona za plezanje, lahko v enem zamahu pleza tudi do 60 ur, saj je zaradi geografskega položaja v tem času tam vseskozi svetlo. Je pa tudi zanimivo plezati s čelno svetilko, saj si ’ujet v tisti mehurček svetlobe', ki ta ga svetilka ponuja. Letos smo eno noč morali plezati do druge ure zjutraj, ko nam je uspelo najti primerno mesto za bivak.

Ni bilo kakšne pretirane samozavesti, ki lahko plezalca pahne čez rob?
Ne, nihče ni precenjeval sebe. Mislim, da smo bili zelo pozorni drug na drugega in si med seboj pomagali. Plezati v ekipi štirih je poleg družabnega vidika fino tudi zato, ker v trenutku slabosti enega drugi lahko porine ekipo naprej.

Kaj, če bi šlo kaj narobe? Telefona namreč v tistem delu sveta oblasti ne pustijo uporabljati.
Res je, po terorističnem napadu v Mumbaju leta 2008 so uporabo satelitskih telefonov v Indiji prepovedali. Razlog naj bi bil v tem, da so takrat za organizacijo in izvedbo napada uporabljali satelitske telefone. Indijska vojska je pri prestrezanju klicev kar dejavna, zato ni ravno priporočljivo izzivati. Ko greš tja, veš, da si lahko pomagaš samo sam. Že v startu so nam rekli: ni možnosti za kakšno helikoptersko reševanje. In morda je bolje tako, kot da bi se zanašali na to pomoč. En mesec nismo srečali nikogar. Samo mi štirje in štirje Indijci: vodnik, zvezni oficir, kuhar in njegov pomočnik.

Kakšna hrana je bila v nahrbtniku, ko ste plezali?
Večinoma dehidrirana hrana. Takšna, ki je že prej skuhana in jo potem posušijo. V to hrano je treba dodati le vrelo vodo in počakati, da se hrana rehidrira. Takšna hrana je super za nekaj dni, saj lahko en večer brez posebnih težav ješ špagete bolognese, naslednji dan pa mehiško rižoto. Se pa tudi te hrane hitro naveličaš, tako da so priboljški v obliki suhih mesnin, sira, čebule in podobnih zadev zelo dobrodošli.

Kakšni so bili občutki na vrhu?
Sijajni, ker smo se na tem ošiljenem vrhu zbudili v prekrasno jutro. Prostora je bilo le za en šotor, tako da je bil drugi, v katerem sva bila s Haydnom, postavljen meter nižje. Opazovati sončni vzhod in sence, ki se premikajo po dolinah pod nami, je bil privilegij in nekakšna nagrada za uspešen vzpon.

Ste se vračali po isti smeri?
Vsekakor smo morali priti v isto dolino in lahko bi šli tudi po smeri vzpona, vendar smo izbrali drugo možnost. Na levem delu vzhodne stene je bil nekakšen ozebnik (graben po domače), ki je omogočal preprostejši sestop. Za uspešen sestop pod steno smo potrebovali skoraj ves dan. So bili pa zadnji dnevi zelo intenzivni, saj smo že dan po prihodu v bazni tabor nadaljevali pot proti domu.

Tomaž Okorn

V tem delu Himalaje ob meji s Pakistanom niti lokalne agencije niso najbolj domače, kar vpliva tudi na ceno. Prepričan sem, da smo mi imeli več informacij o kraju, kamor smo bili namenjeni, kot agencija.

Cerro Kištvar je kot trska, in ko se ti zapiči v oko, jo lahko odstraniš le tako, da jo splezaš.

Najtežje je premagati strah pred neznanim in vstopiti v zamišljeno smer. Meni je vedno najtežje vstopiti, ko pa enkrat začneš plezati, se misli skoncentrirajo na teren pred tabo in s tem pozabiš na svet pod seboj.

Nerad podajam te ocene, a jih moraš, da zadovoljiš javnost. Ocena pač pove, koliko je smer težka, in ta ocena je na zgornjem robu težavnosti. Osebno mi veliko več kot ocena ED+ pomeni zanimiva linija v steni. Ta bo ostala tam in se skozi leta ne bo pretirano spremenila.

Pri vzponih na osemtisočake je treba strogo ločiti plezanje v alpskem slogu in plezanje s pomočjo komercialnih odprav. To zadnje je bolj visokogorski turizem kot alpinizem. Mislim, da je prav to razlog, da se večina alpinistov v zadnjem obdobju odmika od cirkusa pod osemtisočaki in raje pleza v manj znanih hribih, kjer iščejo tehnično zelo zahtevne smeri.

Prostora je bilo le za en šotor, tako da je bil drugi, v katerem sva bila s Haydnom, postavljen meter nižje. Opazovati sončni vzhod in sence, ki se premikajo po dolinah pod nami, je bil privilegij in nekakšna nagrada za uspešen vzpon.

Takšna hrana je super za nekaj dni, saj lahko en večer brez posebnih težav ješ špagete bolognese, naslednji dan pa mehiško rižoto.