Polonco Ulčnik in Anico Žokalj je povezalo druženje na ročnodelskem krožku na Ljudski univerzi Krško. Foto: MMC RTV SLO
Polonco Ulčnik in Anico Žokalj je povezalo druženje na ročnodelskem krožku na Ljudski univerzi Krško. Foto: MMC RTV SLO
Razstava ročnih del. Foto: MMC RTV Slovenija
Natančnost in vztrajnost sta za dober izdelek nujni. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Ročnodelke od leve proti desni: Milena, Branka, Rozika, Majda, Polonca, Marica in Anica Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Skica in izdelek. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Ko imaš narisan prtiček, moraš znati brati iz sheme oziroma nariska, poznati znake, s katerimi so označeni šivi, pravi Anica. Foto: MMC RTV SLO

V intervjuju sta z nami delili svoje izkušnje, obiskali pa smo ju tudi na krožku, kjer smo v sproščenem vzdušju poklepetali še z drugimi udeleženkami. Večina udeleženk krožka na ljudski univerzi v Krškem se je začela ukvarjati z ročnimi deli v tem krožku, nekatere pa že pri šiviljskem.

Polonca Ulčnik spretnosti pletenja širi tudi v domačem kraju na Raki in pravi, da je zanimanje tudi med mladimi. Njuno življenje je polno, saj si vsakdan zapolnita z različnimi dejavnostmi, v katerih uživata. Začeli sta tako, da sta se udeležili začetnega in nadaljevalnega tečaja krojenja in šivanja ter v tem času postali prijateljici, zato sta želeli nadaljevati.

V sklopu študijskega krožka ročnih del Vezemo, kvačkamo so udeleženke izkoristile priložnost za nadaljnje delo. Učijo se iz različnih knjig in revij, v katerih so primeri vzorcev, hodijo na razstave in medse povabijo tudi različne gostje, od katerih se naučijo novih tehnik vezenja in šivanja.

Kakšen je bil vaš prvi stik z ljudsko univerzo?

Polonca: Na ljudski univerzi sem se prijavila na nemščino. Nekaj je znam, vendar se je nisem nikoli učila, jo pa potrebujem za ročna dela, saj je večina revij nemških ali italijanskih. Skratka, za nemščino nas je bilo premalo, zato sem se vpisala na obnovitveni tečaj angleščine, ki sem se je učila v višji gimnaziji, se pravi pred več kot pol stoletja. Zanima me tudi ruščina, ki sem se je učila štiri leta. Zdaj občasno preberem na internetu kakšen časopis.

Anica: Začela sem hoditi na zeliščarski krožek, ki ga je imela Nataša (direktorica LU-ja Krško Nataša Kršak, op. a.). Imeli smo ga enkrat na teden. Najprej smo rože spoznavale po knjigah, potem smo jih nabirale v naravi. Na Bohorju, ki je bogat s cvetjem, smo imele delavnico, ki jo je vodil Kukman iz Stične (mag. Jože Kukman iz Cistercijanske opatije Stična, op. a.). Povedal nam je, kako se delajo sirupi in podobne stvari. Odšli smo tudi na Mariborsko Pohorje nabirat arniko, in tako sem ostala tukaj. Hodila sem tudi h glini in bila tako kot Polonca še pri likovnem krožku. V veliko veselje so mi tudi vrtnarjenje, rože in nabiranje zelišč za čaje. Največji užitek pa je zvečer, ko se usedem ter nekje do polnoči pletem in zraven gledam televizijo.

Od kod vse prihajate in kdo večinoma sestavlja ročnodelski krožek?
Polonca
: Prihajamo iz Dobove, Artič, okolice Krškega, skratka od vsepovsod. Večinoma smo upokojenke, so pa med nami tudi gospodinje. Ženske imajo prav, da si vzamejo čas zase, in pri večini je razumevanje in podpora tudi v družini. Tu smo postale prave prijateljice. Na Raki nas je približno deset, vendar je to odvisno od sezone. Poleti imamo zaradi dela na kmetijah upad, v zimskem času pa je obisk večji.

Povedali sta, da je zanimanje za učenje ročnih del tudi med mladimi.

Polonca: Nekaj nas je istih, vsako leto pa dobimo kakšno novo članico. Letos jih je bilo pet, ki so se želele naučiti vezenja. Na prvi pogled je videti enostavno, vendar ne gre tako hitro, kar so ugotovile tudi nove udeleženke krožka. To, kar smo se me učile sedem let, so nekatere hotele znati v enem letu, vendar ne gre tako hitro.

Anica: Sicer pa tudi me še ne znamo vsega. Znanje nadgrajujemo, prosimo za mentorstvo, da nam pokažejo kakšen drugačen šiv, saj ne moreš ves čas delati enega in istega, sicer ti hitro postane dolgčas.

Verjetno uporabljate več tehnik, ne samo ene.

Polonca: Kvačkamo, vezemo in pletemo. Pri vezenju uporabljamo tehniko rišelje, ki je sestavljena iz različnih vzorcev in je najtežja. Vezenje je lahko barvno in enobarvno.

Anica: Potem je tu še tkaničenje, ki je značilno za Belo krajino in je tudi vrsta vezenja. Imele smo različne teme, novoletno, velikonočno, kjer smo kvačkale zajčke in pirhe. Pirhe smo naredile tako, da smo na plastično podlago oziroma pirh sešile plašček. Naj povem še, da je kvačkanje najhitrejše, saj je zelo hitro viden rezultat, vendar moraš biti zaradi štetja tiho, sicer se hitro zmotiš, kar je včasih pri ženskah težko (je šaljivo pristavila gospa Anica).

Polonca: Tiste, ki postanejo babice in dobijo vnuke, pa po navadi pletejo copate, baretke in odejice. Na Raki je nekaj udeleženk izrazilo željo, da bi poleg pletenja zraven še brale. Poznam dekleta, ki so študirala in hkrati pletla, vendar je za to potrebno veliko vaje.

Od kod črpate znanje in ideje?

Polonca: Veliko hodimo na razstave drugih društev in se tam res veliko naučimo. Odšle smo na Senovo in v Koprivnico, kjer imajo daljšo tradicijo kot me.

Anica: Dobimo nove zamisli, pokažejo nam nove šive, in tako se učimo.
Polonca: Me pa prenašamo znanje z ene generacije na drugo. Letos so prišle v krožek na Raki tudi mlada dekleta in jih je zanimalo, kaj počnemo. Dogovorile smo se, da jim v enem popoldnevu pokažem nekaj osnov, nato pa so vadile še doma ob pomoči mam.

Verjetno potrebuješ kar nekaj časa, da osvojiš tehnike.

Anica: Ko imaš narisan prtiček, moraš znati brati iz sheme oziroma nariska, poznati znake, s katerimi so označeni šivi. Običajno je največ dela z izdelavo čipke, čeprav je to odvisno tudi od velikosti prtička. Kar nekaj časa traja, da prideš do stopnje, ko lahko sam pleteš. Vendar leta niso pomembna. Dokler vidiš in te roke ubogajo, gre.

Se spomnita kakšne anekdote iz otroštva?

Anica: Mi smo imeli v šoli ročnodelski krožek, na katerem smo bile same punce in en fant. Splesti bi morale rokavico s petimi prsti, me pa smo hotele prej končati, zato smo jo hotele narediti samo z enim. Ko pa je fant rekel, da jo bo on s petimi, se tudi me nismo hotele vdati in smo jo naredile z vsemi prsti. Včasih je bilo za moškega sramotno, če je pletel, danes pa jih poznam že kar nekaj, ki delajo gobeline. Spomnim se še, da sva imela z bratom narejene lepe bele kapice iz angoravolne, ki je zelo mehka in ne pika.

Ni je priporočljivo uporabljati za dojenčke, ker lahko kakšna dlaka zaide v pljuča, je dodala gospa Majda Jamnikar.

Sami smo se lahko prepričali, da je vzdušje na krožku polno pozitivne energije ter dobre volje in smeha. Poleg tega, da se veliko novega naučijo, hkrati poklepetajo še o vsakdanjih obveznostih in mimogrede rešijo kakšno težavo, ki se pojavi v kuhinji ali na vrtu. Izmenjujejo si kuharske recepte, zeliščarske in vrtnarske nasvete ter se ob lahkotnem klepetu tudi sprostijo.

Ob 55-obletnici univerze so ročnodelke pripravile razstavo prtičkov in cvetja, ki so jih izdelale v sklopu druženj na krožku. Dodali sta še, da če tovrsten prtiček nekomu podariš, ga moraš dati tistemu, ki to ceni, saj se za tem skriva veliko ur dela.

Spodaj si lahko ogledate nekaj utrinkov z razstave in z ene izmed ur, kjer ročnodelke ustvarjajo nove umetnine.

Foto: Bojana Lekše