V oddaji Obrazi sosednje ulice smo se pogovarjali s Karolino Babič, doktorico filozofije, ki deluje in svetuje na področju socialnih in solidarnostnih ekonomij, še posebej zadružništva.

Babičeva sodeluje s Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani in DOBA fakulteto v Mariboru in deluje na področjih, za katera je treba imeti veliko optimizma, tudi nekaj idealizma:« Pomemben je pozitiven odnos do tega, da si del sveta, da smo vsi mi del sveta in ga soustvarjamo. S tem je zaznamovan naš razmislek o svetu in življenju in tudi naš pristop k temu, kar počnemo."

Kapitalistično gospodarsko-družbeno ureditev spremlja individualizacija, njo pa želja, biti najboljši: »Osem milijard ljudi je na svetu in vsak človek se zjutraj zbudi z enakim odnosom do sveta. On je tukaj in tam zunaj je svet, njegovo življenje je prvo in njegovi bližnji so mu prvi. In osem milijard ljudi ima ta enak začetek dneva. Ampak ti misliš zase - če si rojen v času, kot je današnji -, da so oči vsega sveta uperjene v tebe, da moraš biti dober in uspešen, kar je smešno. Če bi nekdo od zunaj gledal na teh osem milijard ljudi, če bi obstajal ta zunanji pogled, bi rekel, poglej ti te bizgece. Eden izmed njih tam misli, da je pomembno, kakšen je danes videti. To je ta paradoks. Žal je individualizem na človeka, na posameznika, prenesel neizmerno težo.«

Smo v času maturitetnih obveznosti in nabiranja ocen pred koncem šolskega leta, mladi so pod velikim stresom, zaradi svojih želja in zaradi pričakovanj odraslih. Obenem pa je obljuba časa, da je mogoče postati kar koli in uresničiti vse svoje cilje, ne le varljiva, ampak tudi nepoštena do mladih ljudi, meni sogovornica, ki ugotavlja, da mladi dandanes načrtovanje življenja in povezovanje v skupnost vidijo drugače. Gre za t.i. projektno generacijo, ki svojega življenja več ne načrtuje premočrtno: »Prihajajo novi modeli nekega projektnega sveta in struktura v predstavi človeka o njegovem lastnem življenju je spremenjena. Zaradi tega lažje preskakujemo, menjavamo službe, menjamo kraj bivanja, veliko ljudi tudi lažje kot kdaj prej menjava življenjske partnerje; zato ker je to postalo bolj normalno, bolj sprejemljivo. Identiteta ni več tako močno vezana na neke točke, ampak je fluidna, sociologi so te stvari raziskovali.«

Sogovornica tudi opozarja, da se človek ne bi smel osmišljati in vrednotiti zgolj skozi delo, ki ga opravlja. Ima namreč pravico živeti življenje ob službi, ki je pogosto manj pravično ovrednotena, kot bi si delavec to želel. Predvsem je zaradi različnih pritiskov s pozicije moči mogoče, da je med najnižjo in najvišjo plačo v neki organizaciji tudi več stokratna razlika. V Sloveniji je dohodkovna neenakost še obvladljiva, premoženjska pa je zelo velika. Vabljeni, da poslušate podrobnosti v pogovoru.