Bobkova jama leži na hribu Brloga, ki se razprostira nad Šentiljem in je priljubljena izletniška točka. Dolga leta je služila kot dom vaškemu posebnežu Bobku in po njem dobila ime. Do jame vodi trim steza, ob kateri je profesor športne vzgoje Sašo Zemljič postavil štirinajst vadišč, kjer lahko obiskovalci razgibajo svoje telo z različnimi vajami, kot so npr. preskoki, vlečna in plezalna vrv. Zemljič se je pred tem večkrat odpravil na pot po omenjeni trim stezi, a so ga z legendo o Bobku seznanili šele prijatelji. »Te zgodbe nisem poznal, čeprav sem tukaj večkrat tekel in hodil. Prijatelji so me nato popeljali do jame in mi pokazali, kje točno se nahaja. Mislim, da se zadeve po zaslugi lokalnega turističnega društva premikajo v pravo smer. Zgodba o Bobku je dobra izhodiščna točka za privabljanje družin in pohodnikov od drugod, ki se lahko tukaj gibajo in prirejajo piknike. Ob tem lahko spoznavajo tudi lokalno zgodovino Šentilja in Slovenskih goric.«

Ko je v lokalni skupnosti dozorela ideja o obuditvi trim steze, je Zemljič takoj pričel z udejanjanjem svoje ideje. »Niti za trenutek nisem pomislil, da ne bi pomagal in pristopil k celotni zadevi. S skupnimi močmi smo nato obnovili trim stezo, ki skupaj z ogrevanjem vključuje 14 postaj. Na slednjih si je mogoče razgibati celotno telo oz. vse pomembnejše mišične verige in doživeti čudovito funkcionalno vadbo. Njihov osnovni namen je otroke spraviti v naravo, pri čemer ciljamo predvsem na mlade družine, ki so se zaradi bližine avstrijske meje v zadnjem času množično priseljevale v Šentilj.«

Eden izmed ciljev obnovitve legende o Bobku je, da bi se z njo seznanili tudi otroci. Ker Bobek v njej ni imel niti elektrike, kaj šele televizije ali pametnega telefona, smo 13-letnega Feliksa vprašali, ali si lahko podobno življenje predstavlja tudi danes. »V tem trenutku ne, a se zavedam, da je bilo to včasih normalno, saj niso imeli elektrike in vsega ostalega.« Feliks nam je pojasnil še, da je za legendo o Bobku izvedel v 4. razredu osnovne šole in jamo skupaj s sošolci obiskal še isti dan. V isti sapi je dodal, da ta kraj pogosto obišče in hkrati preizkusi tudi vseh 14 vadišč, ki ležijo ob trim stezi.

Učiteljico na Osnovni šoli Šentilj Matejo Rožanc Valh smo vprašali, kako so na tamkajšnji šoli omenjeno legendo predstavili otrokom. »Na pobudo Turističnega društva Šentilj smo Bobkovo legendo predstavili v okviru športnega dne, ki je bil organiziran v tednu otroka na začetku oktobra. V šoli smo se pogovarjali o njej in se nato s člani turističnega društva odpravili proti jami, kjer so svoje spomine nanjo predstavili še živeči pričevalci. Otroci so jamo tudi obiskali.« Po njenih besedah so bili otroci fascinirani že nad samo potjo v jamo, še bolj pa so jih šokirale življenjske razmere, v katerih je živel Bobek in so neprimerljive z zdajšnjimi razmerami, ko so obdani s številnimi materialnimi dobrinami.

Janko Bauman je Bobka spoznal kot otrok in nam pripovedoval o svojih spominih nanj. »Spominja se ga kot človeka, ki je živel na Brlogi oz. natančneje 20 metrov pod njenim vrhom v jami, ki je bila dolga 3,50 metra, široka 1,50 metra in visoka 1,70 metra. Bobek je meril v višino 150 cm, zato je lahko v njej živel brez večjih težav.« Pojasnil nam je, kako je Bobka videla okolica. »Bil je zelo miroljuben, zato so ga ljudje imeli radi. Veliko jim je tudi pomagal, saj je hodil sekat hosto in delal na njivi. Dela sicer ni najbolj maral, zato ga k njemu nisi smel siliti, ampak s tistim, kar je naredil, so bili ljudje zadovoljni. Če je dalj časa delal na kakšni kmetiji, je tam tudi prespal.«

Zanimalo nas je, ali so mu ljudje pomagali s hrano in obleko. »Na sebi je imel zgolj eno obleko in sicer dolgi zimski plašč. Obute je imel stare vojaške škornje, na glavi pa je nosil vojaško kapo. Bil je precej neurejen, a zaradi tega ni bil nesrečen. Ljudje so mu pomagali tudi z denarjem, posebej tedaj, ko je za cerkvene praznike pel nabožne pesmi, kot je npr. običaj za svečnico. Seveda pa ni bil posebej zahteven.«

Bobek ni bil zgolj lokalni posebnež, temveč je njegova zgodba prišla tudi v avstrijske medije, ki so iz nje izpeljali sklep, da so ljudje v tedanji Jugoslaviji še vedno živeli v jamah. Še danes ni znano, kako je ta zgodba prišla do njih. »Slišala sem, da je to objavil Kronen ali Kleine Zeitung. Potrebno bi bilo pobrskati po starih časopisih in priti do teh virov,« je povedala predsednica Turističnega društva Šentilj Sabina Bezjak.

Po njenih besedah je bila pot do obnovitve trim steze zaradi zasebnega lastništva gozda dokaj trnova, a je zdaj vesela, da jim je po več letih prizadevanj uspelo dodati vsebine, ki bodo privabljale obiskovalce od blizu in daleč. »Res je trajalo nekaj časa, a smo s participativnim programom trim stezo v okrnjeni obliki vendarle obnovili. Mislim, da je čudovita in poučna ter koristna za gibalne sposobnosti vsakega posameznika, če se le preizkusi na vseh 14 točkah.«

Za konec pa je sporočilo Bobkove trim steze zelo lepo povzel gospod Bauman. »Če bi bili vsi takšni, kot je bil on, bi bilo na svetu veliko manj kreganja in bi se dalo lepše živeti.«

Naj zaključimo z modrostjo, da bogat ni tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki ne potrebuje veliko.