Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Kulturni fokus

567 oddaj

567 oddaj


V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.


24.03.2017

Stanko Vraz

Je bil Samuel Beckett irski ali francoski pisatelj? – Rodil se je v Dublinu in svoje prve literarne uspehe izpisal v angleščini, toda nedolgo po drugi svetovni vojni se je za stalno naselil v Parizu in začel pisati v francoščini, v kateri je navsezadnje ustvaril svoja najslavnejša, najpomembnejša dela – od drame Čakajoč na Godota do romana Neimenljivi. Kaj pa neki drug nobelovec, Thomas Stearns Eliot? – Rodil se je v St. Louisu v Združenih državah, toda že od začetka prve svetovne vojne je živel v Angliji, tam napisal vsa svoja ključna dela, od Puste dežele do Štirih kvartetov, nazadnje pa je sprejel še britansko državljanstvo in stopil v anglikansko Cerkev. In kaj reči o še tretjem nobelovcu, Eliasu Canettiju, ki se je rodil v judovsko sefardsko družino v Bolgariji, se še mlad selil po Švici, Nemčiji in Avstriji, tam začel pisati v nemščini, po anšlusu pa se nastanil v Angliji in postal britanski državljan? – Več kot očitno je, da nacionalna identiteta človeku še zdaleč ni položena že v zibko, ampak je produkt tako posameznikovih individualnih izbir in odločitev kakor slepe sile zgodovine. In kakor dokazujejo omenjeni trije Nobelovi nagrajenci, tudi pisatelj, ki zamenja en nacionalni kontekst za drugega, še vedno lahko piše eksistencialno zavezujočo, univerzalno veljavno literaturo. Toda do te poante bi se komaj dokopali, če bi za merilo vzeli zgodbo enega izpovedno najmočnejših slovenskih pesnikov 19. stoletja, Stanka Vraza, ki danes slej ko prej velja za narodnega odpadnika, saj se je v zadnjem desetletju življenja uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov hrvaške romantike. Je leta 2017 naposled nastopil čas, da Stanka Vraza na drugačen, bolj afirmativen način vpišemo v kulturno zgodovino našega prostora – ali pa se nacionalističnim izključevanjem še naprej ni mogoče odpovedati? – To vprašanje smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo gostili dr. Andraža Ježa z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU, ki je problematiki, povezani z Vrazom, posvetil še svežo knjigo Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Stanko Vraz (portret je naslikal Mihael Stroj)

47 min 54 s

17.03.2017

Zgodbe o junakih

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

46 min 52 s

10.03.2017

Neja Kos in njeno zaplesano življenje

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

51 min s

03.03.2017

Umetnost v dobi antropcena

V zadnjih nekaj letih se v znanosti vse odločneje uveljavlja spoznanje, da je homo sapiens s svojim raznolikim delovanjem pričel tako korenito, tako trajno, tako daljnosežno vplivati na naravne procese na našem planetu, da bomo vsak hip morali začeti govoriti o povsem novi geološki dobi – o antropocenu. Pa tu ne gre samo za podnebne spremembe, se pravi za povečevanje deleža ogljikovega dioksida v zraku, za spreminjanje padavinskega režima in globalni dvig temperatur v atmosferi in oceanih, ampak vsaj še za človekov vpliv na biotsko raznolikost, na rušenje notranjega ravnovesja v tako rekoč vseh ekosistemih na planetu in, če samo pomislimo na izginotje Aralskega jezera, vse bolj tudi na neizbrisljive geomorfološke spremembe Zemljinega površja. V tem smislu so pred nedavnim znanstveniki sporočili, da bi do konca tega stoletja – v procesu, ki se ge je oprijelo precej zlovešče ime: šesto množično izumiranje – utegnila izginiti polovica vseh živalskih in rastlinskih vrst. Jasno je, da je v tem kriznem položaju ogrožena vsaj prihodnost civilizacije če ne že kar človeške vrste v obče. In vendar ni videti, da bi se bilo človeštvo danes dejansko pripravljeno soočiti z nastalim položajem. Znanstveniki sicer res opozarjajo, toda karavana posebnih politično-kapitalskih interesov gre, po vsem sodeč, mirno dalje po svoji poti. Znanstveniki, drugače rečeno, potrebujejo pomoč. Nekaj bi jim je nemara lahko ponudili umetniki najrazličnejših profilov in ustvarjalnih praks, ki bi z novimi, drugačnimi umetninami, zdaj podloženimi z zavedanjem o skrajnih nevarnostih, ki jih prinaša antropocen, nagovorili posameznike in posameznice v njihovem kar najbolj subjektivnem, najbolj notranjem dojemanju sveta. Toda – kako bi bila taka umetnost, umetnost v dobi antropocena, sploh videti? Kako bi učinkovala? Kako naj bi konstituirala svoje občinstvo? Bi bila njena smoter in domet že scela zaobsežena v konkretnem ekološkem angažmaju? – Nekaj odgovorov na ta vprašanja slej ko prej ponuja umetniška instalacija Sonoseizmična Zemlja, ki je od konca februarja na ogled v prostorih Aksiome, ljubljanskega Zavoda za sodobne umetnosti. Kot avtorici se pod Sonoseizmično Zemljo podpisujeta ustvarjalki Saša Spačal in Ida Hiršenfelder. Slednja, sicer tudi kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, je bila tudi gostja tokratnega Kulturnega fokusa. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. na fotografiji: Saša Spačal in Ida Hiršenfelder - Sonoseizmična Zemlja (avtor fotografije: Janez Janša/Aksioma)

49 min 37 s

24.02.2017

Hrana v kulturnem, zgodovinskem in socialnem smislu

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

55 min 55 s

17.02.2017

Kaj je japonskega v japonski umetnosti?

V tokratnem Kulturnem fokusu smo se lotili na prvi pogled povsem neobvladljive teme: govorili smo namreč o japonski umetnosti. Da je bila naloga pred nami precej nehvaležna in zapletena, je menda zlahka razumljivo. Samo o japonski književnosti, na primer, bi lahko pripravili cel niz oddaj – naprej bi, denimo, pretresali zgolj tamkajšnja najstarejša literarna dela, posebej seveda dve znameniti pesniški antologiji, Manjošu iz sredine osmega in Kokinšu z začetka desetega stoletja. Zatem bi pod drobnogled lahko vzeli japonski dvorski roman, ki ga pri nas poznamo predvsem po zaslugi Murasaki Šikibu in njenega dela iz 11. stoletja Princ in dvorne gospe. Spet kdaj pozneje bi minute Kulturnega fokusa lahko zapolnili z razpravljanjem o Bašu, Busonu, Isi in drugih mojstrih japonskega haikuja, ki so to, kar najbolj zgoščeno pesniško obliko izpopolnili v 17. in 18. stoletju. No, nazadnje bi v precep morali vzeti še japonsko literarno ustvarjanje zadnjega stoletja in pol, ko so na Akutagavo, Mišimo, Kavabato, Murakamija in druge književnike dežele vzhajajočega sonca začele vplivati literarne tradicije iz dežel zahajajočega sonca. Vsaj štiri oddaje torej samo o japonski besedni umetnosti, tu pa so potem še slikarstvo, gledališče, film in strip, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje vsi močno odmevali povsod po svetu. Zato se govora o japonski umetnosti tokrat nismo lotili skozi prizmo njenih posameznih disciplin, njihovega razvoja, zgodovine ali periodizacije, ampak smo se raje panoramsko vprašali, kaj vso to raznoliko ustvarjalnost skozi dolgi tek stoletij sploh povezuje. Spraševali smo se, kaj v besedni zvezi »japonska umetnost« pravzaprav označuje pridevnik »japonski«. Ali resnično obstaja nekaj takega kot je japonski narodni značaj, nezamenljivo japonsko občutenje sveta, nekakšen duh japonstva, skratka, ki ga lahko bolj ali manj zanesljivo prepoznavamo od enega umetniškega dela do drugega – ali pa velja, nasprotno, ta pridevnik razumeti kot izključni geografski kvalifikator in je potemtakem »japonska« preprosto tista umetnost, ki je nastala na ozemlju današnje Japonske? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z japonologom in sociologom kulture, dr. Luko Culibergom z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Utagava Hirošige, lesorez iz serije Osem pogledov na Omi

51 min 30 s

10.02.2017

Mušja jama

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

51 min 57 s

03.02.2017

Vojna in mir

V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o stvarnem, racionalističnem princu Andreju Bolkonskem, življenja polni grofični Nataši Rostovi, nerodnem iskalcu smisla življenju, grofu Pierru Bezuhovu, njegovi kronično nezvesti ženi Helene in številnih drugih nesmrtnih junakih, ki domujejo med platnicami Vojne in miru, znamenitega romana Leva Nikolajeviča Tolstoja. Zakaj je ta epopeja o Rusiji v času napoleonskih vojn še vedno živa in aktualna, je v pogovoru z antropologinjo, dr. Svetlano Slapšak, preverjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

51 min 25 s

27.01.2017

Časopis Slovenka

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

57 min 54 s

20.01.2017

O razstavi Ejti Štih: Migracije, beg v življenje.

Prav kakor gradovi, palače, obzidja, cerkve, mestni trgi in druge stvaritve arhitekture oziroma urbanistike menda tudi vrtovi, parki in drevoredi pričajo o času, v katerem so nastali. Krajinski arhitekti pravijo, da razporeditev nasadov ter izbor in oblikovanje individualnih rastlin govorijo o okusu dobe, to pa pomeni, da iz njih lahko izvemo marsikaj o gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o miselnosti in čustvovanju ljudi, ki so jih zasadili. Ko na primer opazujemo park ped Versaillem ali Schönbrunnom se lahko dobro poučimo o absolutizmu. Kako pa je z manjšimi, manj vpadljivimi, manj ekstravagantnimi vrtovi in parki, s katerimi so se v preteklosti ponašala slovenska mesta? So tudi pri nas znali ujeti duha svojega časa in prostora? Preverjamo v pogovoru z dr. Ines Unetič, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete nedavno objavila monografijo Kultura vrtov – odlikovanje zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.

52 min 44 s

13.01.2017

Kultura vrtov

Prav kakor gradovi, palače, obzidja, cerkve, mestni trgi in druge stvaritve arhitekture oziroma urbanistike menda tudi vrtovi, parki in drevoredi pričajo o času, v katerem so nastali. Krajinski arhitekti pravijo, da razporeditev nasadov ter izbor in oblikovanje individualnih rastlin govorijo o okusu dobe, to pa pomeni, da iz njih lahko izvemo marsikaj o gospodarskih in socialnih razmerah, o civilizaciji in kulturi, o miselnosti in čustvovanju ljudi, ki so jih zasadili. Ko, na primer, opazujemo park ped Versaillem ali Schönbrunnom, se lahko dobro poučimo o absolutizmu. Kako pa je z manjšimi, manj vpadljivimi, manj ekstravagantnimi vrtovi in parki, s katerimi so se v preteklosti ponašala slovenska mesta? So tudi pri nas v vrtovih znali ujeti duha svojega časa in prostora? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Ines Unetič, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete pred nedavnim objavila monografijo Kultura vrtov – odlikovanje zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ljubljana iz Tivolija, jeklorez ok. 1855 (Wikimedia Commons)

51 min 28 s

06.01.2017

Manček, Stepančič

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

49 min 24 s

16.12.2016

Franc Jožef in Slovenci

Druga polovica 19. stoletja predstavlja sila pomembno poglavje v slovenski zgodovini. Naši predniki so takrat namreč hodili v čitalnice, ustanavljali prve založbe in kupovali prve množično tiskane slovenske knjige; poskrbeli so, da se je slovenščina sčasoma uveljavila kot učni jezik ne le v osnovnih ampak tudi v srednjih šolah; ustanovili so prve slovenske dnevne časopise; udeleževali so se vsenarodnih taborov in – ne brez političnega uspeha – tudi vse bolj svobodnih državnozborskih volitev; postavili so, skratka, institucionalne temelje, ki so nam omogočili, da smo se zlagoma preobrazili v moderen evropski narod. Ves ta čas pa so živeli pod žezlom cesarja Franca Jožefa I., moža, ki je najdlje od vseh – kar 68 let – sedel na habsburškem prestolu. Ker je konec novembra minilo natanko sto let od njegove smrti, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pravzaprav pripisati Francu Jožefu v kontekstu naše zgodovine? Je bil, kakor so ga videli njegovi sodobniki, zavetnik in podpornik slovenskega nacionalnega projekta ali pa je bil, kakor so na stvari gledale generacije, rojene v prvi in drugi Jugoslaviji, prej nekakšen ječar narodov? – Odgovore smo iskali v pogovoru s tremi zgodovinarji, ki so sodelovali pri nastanku pregledne knjižne monografije Franc Jožef, ki jo je nedavno izdala Cankarjeva založba. Pred mikrofonom smo tako gostili Gregorja Antoličiča, urednika omenjenega dela, pa dr. Renata Podbersiča, ki je opravil naloge strokovnega recenzenta, ter dr. Petra Vodopivca, ki je prvi slovenski knjigi o predzadnjem avstrijskem cesarju prispeval poglavje o razmerju med Francem Jožefom in Slovenci. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

52 min 30 s

09.12.2016

Rojstvo glasbe in plesa iz duha ognja

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

54 min 47 s

02.12.2016

Mistično pesništvo na Zahodu

Krščanstvo ima veliko obrazov. V decembru nas, denimo, na veliko monoteistično religijo malodane na vsakem koraku spominjajo predvsem simboli, ki jih je krščanstvo posrkalo iz starih poganskih tradicij – tako, na primer, adventni venčki in lepo okrašene božične jelke. V tokratnem Kulturnem fokusu pa smo pozornost namenili povsem drugemu aspektu krščanske kulture. Pogovarjali smo se namreč o krščanskem mističnem pesništvu, kakor se je v pozni antiki in visokem srednjem veku oblikovalo v zahodni Evropi. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Alen Širca z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Naš gost je namreč pri Kulturno-umetniškem društvu Logos pred časom objavil obsežno znanstveno monografijo, naslovljeno Brezdanji val, v kateri je pretresel zamotano vprašanje geneze mističnega pesništva na Zahodu. Z Alenom Širco se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Hans Splinter (Flickr)

56 min 14 s

25.11.2016

Družbeni spol in kapitalizem

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

56 min 59 s

18.11.2016

Mojca Kumerdej

Že vse od poletja, ko je pri založbi Beletrina izšla Kronosova žetev Mojce Kumerdej, pisateljice, filozofinje in publicistke, se med literarnimi sladokusci govori, da tako dobrega slovenskega romana ni bilo mogoče brati že leta. Dogajanje Kronosove žetve je sicer umeščeno v 16. stoletje, v čas reformacije in protireformacije na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, toda malodane vsi poklicni bralci se strinjajo, da pisateljica govori tudi o današnji Sloveniji. Gabriela Babnik, denimo, za naš program Ars ugotavlja, da je z romanom »avtorica podala specifiko tega prostora in njegovih prebivalcev«. Mojca Pišek v Dnevniku piše, da je književnica s Kronosovo žetvijo ponudila odgovor na vprašanje, »kje in kdaj je bilo posejano seme stereotipni narodni podobi: uklonljivega in hlapčevskega Slovenca«. Ženja Leiler v Delu dodaja, da pisateljica »teh zgodovinskih dejstev ne izpostavlja zaradi njihove (ne)moralne vrednosti, značilne tudi za poznejša zgodovinska obdobja slovenstva, ampak jih prikaže kot univerzalni model človeškega ravnanja, ki mu gre tako graja kot empatija«. Kako pa o romanu razmišlja sama pisateljica? – To smo skušali izvedeti v tokratnem Kulturnem fokusu. Z Mojco Kumeredj se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Mojca Kumerdej (Goran Dekleva)

55 min 3 s

11.11.2016

Vohunka in vohuni

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

57 min 51 s

04.11.2016

Kosovel in Tagore v zlatem čolnu

Leta 1925 je Srečko Kosovel nameraval izdati knjižni prvenec. Projekt je navsezadnje sicer padel v vodo, toda literarna zgodovina si je zapomnila naslov, ki ga je svoji načrtovani prvi pesniški zbirki poiskal mladi umetnik: Zlati čoln. Ta podrobnost pa je pred nekaj leti pritegnila pozornost literarne raziskovalke Ane Jelnikar, ki se je dotlej posvečala predvsem indijski kolonialni in postkolonialni književnosti. Jelnikarjevi namreč ni ušlo, da je Kosovelov naslov, Zlati čoln, identičen naslovu ene najbolj uspelih in mednarodno odmevnih zbirk pesnika, pisatelja, glasbenika, slikarja in še vedno edinega indijskega Nobelovega nagrajenca za književnost, Rabindranatha Tagoreja. Znanstvenica je posumila, da tu morda ne gre le za igro slepega naključja, in kaj kmalu ugotovila, da je Kosovel Tagoreja dejansko zavzeto bral, se pri njem navdihoval, spoznala je, da sta oba umetnika, slovenski in indijski, vsak sicer na svojem koncu sveta vendar ob istem času razvijala podobno daljnosežni, utopični misli o radikalni preobrazbi moralno bankrotiranega sveta. Svoja spoznanja je Ana Jelnikar nato strnila v znanstveni študiji Universalist Hopes in India and Europe: The Worlds of Rabindranath Tagore and Srečko Kosovel (Univerzalistična upanja v Indiji in Evropi: svetova Rabindranatha Tagoreja in Srečka Kosovela), ki je pred nedavnim izšla pri nadvse ugledni založbi, Oxford University Press. Kako sta torej Kosovel in Tagore povezana in kakšen je zlati čoln, v katerem sedita, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom je bila Ana Jelnikar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Janine Pauke (Flickr)

47 min 48 s

21.10.2016

Bob Dylan, Nobelov nagrajenec

Že dolgo nobena Nobelova nagrada za književnost ni dvignila toliko prahu kakor letošnja, ki jo je prejel Bob Dylan. Legendarnemu kantavtorju je to visoko priznanje pripadlo, ker je, kakor so v utemeljitvi zapisali švedski akademiki, znotraj velike ameriške pesemske tradicije ustvaril nove poetske izrazne možnosti. Ob tem so člani Nobelovega odbora še opozorili, da je bila v preteklosti – v antiki, denimo, pa v srednjem veku in renesansi – poezija praviloma peta, to je: neločljiva od glasbe, in da je Dylanovo ustvarjanje torej zlahka mogoče vpeti v najžlahtnejši kontekst zahodne literarne tradicije. Treba je priznati, da se, strogo vzeto, Švedi ne motijo ne glede Dylanovega prispevka k evoluciji ameriške (ljudske) pesmi ne glede starih povezav med poezijo in glasbo, vendar pa vse to ni prav nič zaleglo; v medijih in na družabnih omrežjih so se takoj vnele precej razgrete razprave, ali niso tokrat člani Švedske akademije ustrelili kapitalnega kozla. Nekateri so se, denimo, hudovali, da besedila pétih pesmi per definitionem ne morejo nikoli doseči literarne bravuroznosti pesniških tekstov, napisanih za tiho, kontemplativno branje. Drugi so bili še bolj ogorčeni in so dokazovali, da je Dylan že vso svojo 54 let trajajočo kariero odločno precenjen in da bi morali švedski akademiki, če so se že odločili nagraditi tekstopisca, nagrado prisoditi komu drugemu, Leonardu Cohenu, na primer, ali pa brazilskemu mojstru Caetanu Velosu. Spet tretji so se pritoževali, da je Švedska akademija s svojo odločitvijo pravzaprav le še okrepila vse tiste procese, ki spodjedajo moč pisane besede, knjigi nasploh in tako imenovani visoki literaturi posebej pa jemljejo njen kulturni kapital in na ta način navsezadnje služijo vsesplošnemu poneumljanju družbe. Pomisleki četrtih so bili milejši; Dylan je že umetnik, ki bo relevanten še stoletja, so zatrjevali, toda nagraditi ameriškega kantavtorja, ki resnično uživa planetarno prepoznavnost, je povsem odveč – Nobelovo nagrado (in z njo pozornost svetovne javnosti) bi bilo bolje nameniti kakemu umetniku, za katerim pač ne stoji globalni medijski pogon. Ali so ti pomisleki relevantni ali ne, smo premišljevali v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar in kulturolog dr. Nicholas Jeffs, pesnik in prevajalec Jure Potokar ter sociolog glasbe dr. Ičo Vidmar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan na odru v Londonu 2011 (Wikimedia Commons)

48 min 5 s

Stran 11 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov