Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


19.02.2015

Gnojni meningitis

Gnojni meningitis ni tista vrsta meningitisa, kot jo poznamo v običajnem pomenu bolezni in ki jo prenašajo klopi, njegovi povzročitelji pa so virusi. Ne, gnojni meningitis je vrsta bakterijske okužbe, ki ima lahko že v nekaj urah katastrofalne posledice za bolnika, če je ne zdravimo ustrezno in pravočasno. Še posebej ranljivi so otroci in starejši.


11.02.2015

Sezonske razpoloženjske motnje

Zadnje dni nas je razvajalo sonce in njegove žarke so pozdravili vsi, ki jih v zimskih dneh mučijo utrujenost, razdražljivost in nenehna potreba po ogljikovih hidratih. Sezonska razpoloženjska motnja oziroma sezonska ali zimska depresija nastopi s krajšanjem dneva. Slabo počutje se stopnjuje, vrhunec doseže januarja in februarja ter izzveni s prihodom pomladi. V določenih primerih depresijo omilijo že redni sprehodi, svež zrak in zdrava prehrana, pri hujših primerih pa je potrebna strokovna pomoč. O sezonski razpoloženjski motnji smo se pogovarjali z doktorico Andrejo Pšeničny, psihologinjo in psihoterapevtko.


05.02.2015

Gripa

Letos je več hospitalizacij obolelih za gripo in druga virozna obolenja kot minula leta. Gost oddaje je bil Marko Pokorn z Infekcijske klinike.


29.01.2015

Samopoškodovanje

Samopoškodbeno vedenje je namerno poškodovanje lastnega telesa, ki povzroča bolečino, krvavitve, brazgotine ali podplutbe. Najpogostejše je rezanje.


22.01.2015

Sadje in zelenjava

Sadje in zelenjava sta odlična vira prehranskih vlaknin, vitaminov, mineralov in drugih bioaktivnih snovi, pa vendar ju Slovenci zaužijemo bistveno premalo. Po zadnji raziskavi Inštituta za nutricionistiko naj bi le polovica anketirancev zaužila sadje in zelenjavo vsaj enkrat dnevno, kar je bistveno premalo za ohranjanje našega zdravja. O tem, kako malo vemo o sadju in zelenjavi, bo govoril vodja raziskovalne skupine na Inštitutu za nutricionistiko dr. Igor Pravst.


15.01.2015

Klimakterij

V nenehnem družbenem stremljenju k mladosti in mladostnosti, ženske klimakterij pogosto razumejo predvsem kot neželen znak staranja. A klimakterij lahko prinaša tudi resnejše zdravstvene težave. Kako lahko na njegov potek bistveno vplivamo tudi z drugačnim življenjskim slogom, kdaj težave zahtevajo zdravljenje, ali so bioidentični hormoni primerna pomoč, pa tudi, zakaj do menopavze prihaja že pred 40. letom, smo govorili z dr. Bojano Pinter z Ginekološke klinike v Ljubljani.


08.01.2015

Varstvo bolnikov

Bolnišnična oskrba bolnikov in njihova varnost se v Evropski uniji precej[GV1] razlikujeta od države do države, prav tako pa se razlikuje tudi odnos do bolnišničnih okužb. A dejstvo je, da zaradi njih v Evropi vsako leto umre 37.000 ljudi, ob tem pa bolnišnične okužbe zakrivijo 16 milijonov dodatnih bolnišničnih dni, ki stanejo več kot 5 milijard evrov na leto. Najpogostejše tovrstne okužbe so respiratorne, na primer bolnišnična pljučnica, okužbe sečil in kirurške okužbe. Čeprav danes o njih v teoriji vemo tako rekoč vse, pa v praksi še vedno škriplje pri njihovem preprečevanju. Z iskanjem rešitev se ukvarjajo strokovnjaki iz številnih evropskih držav. Nekaj raziskav in predlogov so predstavili tudi v Rimu, kjer je na začetku decembra potekala konferenca o varnosti bolnikov in kakovosti oskrbe, ki jo je pripravila Evropska komisija.


11.12.2014

Sladkor na zatožni klopi

Z vnovično odpovedjo uvedbe davka na sladkane pijače ne bi smela znova na stranski tir tudi opozorila zdravnikov in prehranskih strokovnjakov, da je sladkorja v prehrani odločno preveč in da ima njegovo prekomerno uživanje, predvsem pri otrocih in mladostnikih, zelo raznolike posledice. Predvsem fruktoza se namreč v telesu presnavlja podobno kot alkohol in vodi ne le v epidemijo debelosti, pač pa tudi v številne bolezni, za katerimi obolevajo tudi tisti z normalno telesno težo. Sladkor je dodan številnim prehrambenim izdelkom, v velikih količinah tudi tistim, ki so pogosta hrana otrok ali celo veljajo za zdrave. Je res upravičeno na zatožni klopi predvsem sladkor v pijačah?


04.12.2014

Otroške bolezni

Morda jim res rečemo otroške, a bolezni kot so ošpice, norice, rdečke, oslovski kašelj ali davica, so lahko resna grožnja tudi zdravju odraslih oseb. Koliko odrasle pred njimi še ščitijo cepljenja iz otroštva; bi bilo ob vnovičnih pojavih teh bolezni katera med njimi smiselno obnoviti? Kako lahko preverimo, ali smo v otroštvu preboleli kakšno od bolezni in za katerimi, že prebolenimi, zagotovo ne moremo ponovno zboleti? Dr. Marta Grgič Vitek bo odgovarjala tudi na vprašanja poslušalcev.


04.12.2014

Otroške bolezni

Morda jim res rečemo otroške, a bolezni kot so ošpice, norice, rdečke, oslovski kašelj ali davica, so lahko resna grožnja tudi zdravju odraslih oseb. Koliko odrasle pred njimi še ščitijo cepljenja iz otroštva; bi bilo ob vnovičnih pojavih teh bolezni katera med njimi smiselno obnoviti? Kako lahko preverimo, ali smo v otroštvu preboleli kakšno od bolezni in za katerimi, že prebolenimi, zagotovo ne moremo ponovno zboleti? Dr. Marta Grgič Vitek bo odgovarjala tudi na vprašanja poslušalcev.


27.11.2014

Ambulanta - voh

Skoraj vsi smo že na lastni koži občutili anozmijo oziroma izgubo voha, ko nas je napadel prehlad. Vendar smo po nekaj dneh ali tednih spet lahko uživali v vonju najljubše večerje, izbrali parfumu ali pa ob vonju sveže pečenih piškotov pomislili na otroštvo. Vohalni sistem je pomemben del zaznavanja sveta okoli nas. Vonjave nas povežejo z okolico, nas opozorijo na nevarnosti, v nas vzbudijo prijetne spomine, pomena voha pa se pogosto ne zavedamo, dokler ga ne izgubimo. O vohu in njegovi izgubi bo spregovorila tokratna Ambulanta 202.


20.11.2014

Poporodna depresija

Duševne stiske v zgodnjem materinstvu so veliko bolj pogoste, kot se o njih sliši. Vsaj ena ali dve od desetih žensk postaneta po porodu depresivni in/ali tesnobni. Najpogosteje se ti duševni težavi pojavita od štiri do šest tednov po porodu, večinoma trajata od tri do šest mesecev. Ženske si zaslužijo najboljšo pomoč, ki jo lahko dobijo. A najprej morajo težave prepoznati. Dr. Zalka Drglin, Nacionalni inštitut za javno zdravje.


13.11.2014

Zasvojenost s spletom

Družba se čedalje bolj zaveda, da se je ob odvisnosti od mamil, alkohola in odnosov v prejšnjih nekaj letih tudi pri nas zelo razširila zasvojenost z elektronskimi mediji in spletom. Najbolj so ji podvrženi mladi od 15-ega do 30-ega leta – mladoletni igrajo spletne igrice za več igralcev, moški hazardirajo in gledajo pornografijo, ženske pa so strastne nakupovalke v spletnih trgovinah in redne uporabnice družabnih omrežij. Kako prepoznati bolezenska znamenja, kdaj ukrepati in predvsem – kako sami pri sebi ugotoviti, ali gre za navado ali zasvojenost pa v tokratni Ambulanti 202.


06.11.2014

Parodontalne bolezni

Če bi nekomu, ki ima parodontalno bolezen, izmerili površino krvavečih dlesni, bi ta merila vsaj 42 kvadratnih centimetrov. Če bi tako odprto rano imeli kjerkoli drugje na telesu, bi nam ne padlo na pamet, da jo zanemarimo, pri parodontalnih boleznih pa jo zelo pogosto, čeprav lahko povzroča ne le težave v ustih, pač pa tudi resna obolenja drugod po telesu, opozarja stomatolog prof. dr. Milan Petelin.


30.10.2014

Paliativna medicina

V ambulanti 202 smo tokrat govorili o paliativni medicini, ki neozdravljivo bolnim omogoča preživljanje zadnjih mesecev življenja na domu.


23.10.2014

Luskavica in mladi

Luskavica oziroma psoriaza je večplastna kronična avtoimuna sistemska vnetna bolezen, ki sicer ni nalezljiva, a zardi sprememb na koži bolnike pogosto spremlja stigma. Po vsem svetu je okoli 125 milijonov obolelih, v Sloveniji pa med 30 in 40 tisoč, najpogosteje pa se pojavi med 15. in 35. letom starosti. Kako se mladi bolniki soočajo s to boleznijo in kako vpliva na njihovo življenje, je razkrila tokratna Ambulanta.


16.10.2014

Prva pomoč pri zastoju srca

Pri zastoju srca lahko pomagate tudi vi. prisluhnite tokratni Ambulanti 202!


09.10.2014

Življenje z duševnim bolnikom

Duševna bolezen ne spremeni življenja le obolelemu, pač pa tudi bližnjim. Kakšno pomoč potrebujejo svojci, kako se soočajo z boleznijo in stigmo, ki jo ta še zmeraj nosi, kako so jim pri tem lahko v pomoč podporne skupine? Gost Ambulante 202 bo dolgoletni vodja skupine za samopomoč svojcev pri Slovenskem združenju za duševno zdravje – Šentu – Edo Belak.


02.10.2014

Novorojenčki niso le vreča refleksov

V javnosti pogostokrat vlada napačno prepričanje, da je novorojenček le »vreča refleksov«, kar – kot poudarjajo strokovnjaki neonatalne nevrologije – nikakor ne drži. Novorojenček že takoj po rojstvu komunicira z okolico in se odziva na dražljaje, kar kaže na zapleteno delovanje njegovega živčnega sistema.


25.09.2014

Ambulanta - Vadba

September ni le začetek novega šolskega leta, ampak za marsikoga tudi začetek vadbe. Na tržišču je pestra paleta najrazličnejših skupinskih vadb, med katerimi se je kar težko odločiti in izbrati pravo ter sebi primerno in koristno vadbo za dobro počutje in zdravje.


Stran 12 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov