Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


13.04.2017

Slab vid ali slepota nič več ovira za uporabo defibrilatorja

Zavedanje, kako zelo pomembno je poznavanje osnovnih tehnik oživljanja, s katerimi lahko rešimo življenje sočloveku s srčnim zastojem, se širi, morda še nekoliko bolj v krajih, kjer reševalci težko pravočasno pridejo na pomoč. Na Koroškem že deset let zagreto gradijo mrežo javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev in veščin oživljanja sistematično učijo otroke in odrasle, s podobnim projektom jih dohitevajo na Dolenjskem, po številnih krajih se trudijo, da bi bilo izobraževanj in zavedanja o nujnosti take pomoči čim več.


06.04.2017

Depresija je bolezen kot vsaka druga

Depresija bo do leta 2020 drugi največji svetovni zdravstveni problem. A vendar to duševno bolezen, ki človeka oropa elana in moči, njene posledice pa so lahko zelo hude, še vedno spremljajo neznanje, predsodki, nerazumevanje. In, ne! Za depresijo se nihče ne odloči sam. In, da! Iz njenega primeža se da izviti.


30.03.2017

Dosegljivost konoplje na recept

Pripravke iz konoplje so zdravniki že doslej lahko predpisovali, od minulega tedna smejo na recept napisati tudi naravne konopljine vršičke. Koliko zdravniki sploh poznajo uporabnost rastline, ki je bila še pred kratkim prepovedana, za zdravljenje katerih bolezni jih bodo predpisovali, so vršički in pripravki v lekarnah res dostopni? Tudi na vaša vprašanja je odgovarjal Milan Krek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki sodeluje tudi pri izobraževanju slovenskih zdravnikov o pravilnem predpisovanju konoplje v zdravstvene namene.


23.03.2017

Po diagnozo na spletne forume

Spletne diagnoze in zdravstveni forumi spreminjajo vloge in vedenje v zdravstvu. Informiranje ni več le naloga strokovnjakov in zdravnikov. Kako tehnologija vpliva na zdravje, kakšen je odnos med zdravniki in pacienti na spletu ter kakšne so posledice uporabe zdravstvenih forumov. Razpravljamo v Ambulanti 202 s strokovnjakoma: Saro Atanasovo in dr. Stankom Pušenjakom.


16.03.2017

Možgani so začetna in končna postaja stresnih odzivov

Smo v tednu možganov, ko v Ljubljani in številnih drugih mestih po Sloveniji poteka vrsta dogodkov, od razprav, okroglih miz, filmskih projekcij in predavanj, posvečenih aktualnim in žgočim temam o možganih. Organizatorji so letos "možgane" oženili še z eno žgočo besedo, ki je že kar nekaj let del javnega besednega izraza in kar noče izginiti iz njega: kriza. Ambulanta 202 je tokrat v znamenju krize, in sicer tiste telesne, ki ji rečemo preprosto stres. Možgani so začetna in končna postaja stresnih odzivov, mnoge stresne izkušnje jih lahko tudi preoblikujejo. Kako deluje stres na naše telo in kako se mu zoperstaviti.


09.03.2017

Pretiran strah pred bolečino med kolonoskopijo

Zaradi pretiranega strahu pred rakom in domnevno bolečino med presejalnim pregledom, se ljudje ne odzivajo vabilu v programe preprečevanja nastanka raka na debelem črevesju, dojkah in materničnem vratu: Svit, Doro in Zoro. Pravočasno odkrite predrakave spremembe in njihova odstranitev namreč rešujejo življenja in tako smo v Sloveniji s temi tremi programi zmanjšali število novih primerov raka in umrljivosti zaradi njega. Izvedeli smo, kako uspešno premagati strah pred bolečino med kolonoskopijo, za katero velja, da je zelo neprijetna in boleča, pa večinoma to sploh ni, in kako dejansko poteka pregled v presejalnem programu Svit. V Ambulanti 202 tudi o svetovnem dnevu ledvic.


02.03.2017

Smernice zdravega prehranjevanja

Marsikomu od nas bi bilo lažje, če bi dobili podrobna navodila kaj, kdaj in koliko jesti, da dolgoročno ne bomo škodili organizmu in pridobivali na telesni masi. Žal natančen recept za zdravo prehranjevanje ne obstaja, obstajajo le smernice zdravega prehranjevanja, pri čemer pod zdravo prehranjevanje pojmujemo prehranjevalne navade in izbiro hrane, ki dolgoročno ne bo imela škodljivih posledic na organizem. Tako kot je raznovrstno okolje, ki nas obdaja, tako smo raznovrstni tudi ljudje.


23.02.2017

Če sedimo, se redimo

Homo sapiens si je v zadnjih desetletjih nadel dodatno oznako Homo sedens. Tako imenovani sedeči človek namreč ure in ure na dan presedi, vse to pa – kot vse pogosteje razkrivajo znanstvene raziskave – načenja njegovo zdravje. Narava človeka namreč ni ustvarila za dolgotrajno posedanje … Kakšne so posledice dolgotrajnega sedenja na telesu in kako jih zajeziti, pa v naslednjih minutah ...


16.02.2017

Število debelih otrok sicer ne narašča več, a …

Po letih opozarjanja na naraščajočo debelost otrok se zdaj ta trend ustavlja, tudi njihova gibalna sposobnost je spet zadovoljiva. V šolskem okolju so poskrbeli za številne spremembe v prehrani in gibalnih aktivnostih, a to ne bo dovolj: pastem debelilnega okolja se je treba izogniti tudi doma. Največja past je bombardiranje z oglasi za nezdravo prehrano.


09.02.2017

Hipnoza je vse prej kot le odrska zabava

Hipnoza na odru je le zelo majhen, predvsem pa manj pomemben način uporabe te izjemne metode, ki brez dodatnih farmacevtskih sredstev pomaga tudi zdraviti. Medicinska hipnoza, ki je v nekaterih državah tudi uradno priznan del zdravstvene obravnave, je v uporabi tudi pri nas. Komu lahko pomaga, kako učinkovita je, pri katerih stanjih je še posebej uporabna, kako je mogoče z njeno uporabo pomagati tudi pri zahtevnejših medicinskih posegih, povemo v Ambulanti 202.


02.02.2017

Ob pljučnici je vse, razen počitka, igranje z življenjem!

Zdajšnji epidemiji gripe bo zelo kmalu sledilo povečano število bolnikov s pljučnico. Ta je nemalokrat usodna za starejše in kronične bolnike, a je vse prej kot nedolžna tudi za mlade, in sicer zdrave ljudi. Zapleti lahko človeka popolnoma onesposobijo in okrevanje zavlečejo tudi na nekaj mesecev, zato je kljub morebitnim neodložljivim obveznostim počitek res pomemben.


26.01.2017

Darovanje organov - Kako se odločamo?

V začetku januarja je bilo v Sloveniji na čakalnem seznamu za presaditev organov 187 ljudi, skoraj 60 odstotkov jih je potrebovalo novo ledvico, četrtina jih je čakala na novo srce. Čeprav se število darovalcev v naši državi povečuje – Slovenija se namreč po številu darovalcev na prebivalca uvršča na visoko, tretje mesto -, pa je število vpisanih v register darovalcev še vedno relativno majhno. Kakšne motive, strahove in zadržke tehtamo, ko se odločamo za darovanje, in zakaj se je, ko gre za darovanje organov, veliko težje odločiti v imenu drugega?


19.01.2017

Če nekdo ne bi daroval, mene tukaj ne bi bilo več

Odločitev za darovanje organov po lastni smrti ali smrti bližnjega, kadar o tem odločajo svojci, marsikomu vsaj nekoliko olajša misel na smrt. Darovani organi še leta lahko živijo naprej in dobesedno rešujejo življenja: Miha Gašperin, ki je z bolnim srcem komaj zmogel narediti nekaj korakov, je z novim srcem kolesaril na Vršič in odtekel del ljubljanskega maratona, Anji Garbajs in Alenki Brecelj nova organa omogočata polno življenje.


12.01.2017

E-napotnice

S prihodnjim tednom bodo pri nas tudi uradno uvedene e-napotnice za naročanje v zdravstvu. Bodo napotnice na papirju s tem povsem ukinjene, kakšne prednosti tako naročanje prinaša bolnikom, kakšne težave z njim imajo zdravstveni izvajalci, kje se še zatika in ali ta sistem res povsem onemogoča preskakovanje čakalnih vrst, je pojasnil Simon Indihar, skrbnik pogodbe za centralne sisteme e-naročanja pri NIJZ, ki vodi projekt uvedbe tovrstnega naročanja.


05.01.2017

Poškodbe pri smučanju

Zimske razmere vabijo na smučišča. Toda kljub smučarskemu znanju, opozarjanju o pravilih in dobri tehniki ter priljubljenosti tega športa so poškodbe na smučiščih stalnica vsake smučarske sezone. Reševalci zaznajo več kot tisoč nesreč med smučarji, na žalost je vsako leto nekaj tudi smrtnih. Katere so najpogostejše poškodbe na smučišču, kako jih izzovemo in kako hitro napreduje medicina pri zdravljenju teh?


15.12.2016

Na živilih natančnejša navedba sestavin

Na predpakiranih živilih so že doslej morale biti navedene njihove sestavine, od tega tedna pa bo ta seznam še natančnejši. Kako se znajti med obilico teh informacij, da bomo z njihovo pomočjo izbirali bolj zdrava ali vsaj manj škodljiva živila, je v Ambulanti 202 pojasnila dr. Anita Kušar z Inštituta za nutricionistko Nutris.


08.12.2016

Azbest še vedno ubija

Čeprav azbest dokazano povzroča številne bolezni in je rakotvoren, njegova uporaba pa zakonsko prepovedana že 20 let, število tistih, ki zaradi njega umirajo, še zmeraj narašča. Med obolelimi so tudi mladi ljudje, večinoma otroci takratnih delavcev z azbestom, in tisti, ki so z azbestom delali morda le enkrat v življenju. Nedavno odkrita velika količina razpadajočih azbestnih plošč v Kopru nas zato znova opozarja, kako neodgovorni smo pri ravnanju z njim, in opominja, da je nevarni azbest še vedno prisoten tudi v šolah in vrtcih.


01.12.2016

Živeti s slušnim aparatom

Irena Blazinšek je 30-letna diplomirana logističarka, lastnica rjavega pasu v karateju in neumorna pisateljica. Sama sebi pravi “Gluhi knjigožer”. Pri treh letih so starši ugotovili, da se je nehala odzivati na slušne dražljaje, brez pravega vzroka je postala gluha. Kako je živeti s slušnimi aparati, kakšen zvok ti lahko pričarajo in zakaj so gluhi v naši družbi še vedno neprivilegirani?


24.11.2016

Možgani najstnikov

Zakaj so najstniki tako uporniški, zakaj med njimi in njihovimi starši pogosto izbruhne jeza, zakaj raje in pogosteje zapadajo v tvegana vedenja in odvisnost? Vse več odgovorov na to lahko postreže napredujoča nevroznanost, ki se sklicuje na nesorazmeren in neenakomeren razvoj možganov v obdobju najstništva. To ni naključje, saj ima tak razvoj določene prednosti. Prav tvegana vedenja namreč najstnikom omogočajo odkrivanje sveta, širjenje socialnega omrežja, premikanje mej in spoznavanje samih sebe.


17.11.2016

Diabetes in telemedicina

Slepota, amputacija nog, dializa in možganska kap - so pogosti zapleti ob slabo zdravljeni sladkorni bolezni, a se pojavijo se še po mnogih letih, zato so bolniki pogosto slabo motivirani za spremembo življenjskega sloga in pravočasno vestno zdravljenje te bolezni. Res pravilno zdravljenih je zato manj kot 15% Evropejcev. A na Koroškem so s posebnim projektom uporabe telemedicine, kot kaže, našli način, ki dobro motivira tudi starejše bolnike in prinaša zelo dobre rezultate. Projekt je predstavila diabetologinja Metka Epšek Lenart iz Splošne bolnišnice Slovenj Gradec.


Stran 7 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov