Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


09.07.2015

Tetraplegija je lahko tudi nov začetek

Na zdravljenje po hudi poškodbi zaradi skoka v vodo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča največkrat sprejmejo fante, stare od 14 do 24 let. Med njimi se je pred dvema letoma znašel tudi takrat še ne polnoletni dijak piranske gimnazije, Nick Špoljar.


02.07.2015

Genetski testi

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je zaradi raka dojke leta 2011 umrlo približno 450 000 žensk po svetu. Odstotek žensk, ki po zdravljenju uspešno okrevajo, se sicer iz leta v leto v povečuje, še vedno pa veliko težavo predstavlja kemoterapija, ki lahko z negativnimi stranskimi posledicami poslabša zdravje pacientk. Kdaj je kemoterapija po operativnem posegu nujna in kdaj ne, danes že lahko ugotavljajo s pomočjo posebnih genetskih testov, s katerimi so po svetu svetovali že več deset tisoč ženskam in marsikateri tako prihranili kemoterapijo.


18.06.2015

Izguba las

Prepričanje, da je izgubljanje las in strah pred plešavostjo le moška domena, je zmotno. Več kot 40 odstotkov tistih, ki jih pesti izgubljanje las, je namreč žensk. In če je plešavost za moške družbeno bolj sprejemljiva, lahko ženske precej bolj zaznamuje, nekatere izgubo las enačijo celo z izgubo roke ali noge. Kako ravnati, ko opazimo, da nam očitneje izpadajo lasje, kakšno vlogo igrajo pri ženskah hormoni in ali sploh obstaja učinkovita metoda, kako pridobiti nazaj izgubljene lase, raziskujemo v Ambulanti 202.


11.06.2015

Koprivnica

Koprivnica ali urtikarija je pogosta bolezen, prizadene okoli 25 odstotkov ljudi. Kronična oblika je redkejša, traja dlje kot šest tednov in pogosto zelo slabo vpliva na kakovost življenja bolnika. Rdeče in otekle lise, podobne spremembam, ki nastanejo, ko nas opeče kopriva, je še posebej v poletnih dneh težko prikriti, spremljata pa jih srbenje ali neprijeten pekoč občutek.


04.06.2015

Večopravilnost

O večopravilnosti poslušamo skoraj vsak dan. Vsi smo preobremenjeni in to se lahko s časom pokaže v kakovosti opravljenih nalog in – kar je še pomembneje – v kakovosti našega življenja. Številne nedavne znanstvene študije kažejo na to, da je večopravilnost škodljiva. Medtem ko hkrati opravljamo več nalog, naj bi se zmanjševali naša pozornost in učinkovitost, po nekaterih virih naj bi se ob opravljanju več stvari hkrati znižal inteligenčni kvocient, večopravilnost pa naj bi celo škodila našim možganom. Koliko je resnice v tem in ali lahko večopravilnost škodi našim možganom? Dr. Simon Brezovar, psiholog na Nevrološki kliniki v Ljubljani, dr. Paul Jimenez, psiholog, profesor na graški univerzi v Avstriji.


21.05.2015

Siva cona nanodelcev

Predstavljajte si delec, ki je več kot 50.000-krat manjši od debeline našega lasu. V primerjavi s teniško žogico je tako majhen, kot je teniška žogica majhna v razmerju do Zemlje. Nanodelci niso iznajdba sodobnega sveta, je pa nova njihova povečana koncentracija v okolju.


14.05.2015

Strah pred zobozdravnikom

Strah pred zobozdravnikom poznajo prav vse generacije, pogosto ga starši nehote pomagajo ustvarjati pri otrocih in se ga ne znajo znebiti tudi v odrasli dobi, čeprav vedo, da je zdravje v ustni votlini še kako pomembno za zdravje celotnega telesa.


07.05.2015

Pri možganski kapi lovimo minute!

Možganska kap se je v svetu zavihtela na drugo mesto med vzroki za umrljivost, postaja tudi vodilni vzrok telesne in kognitivne oviranosti. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje bi lahko v Sloveniji zmanjšali umrljivost zaradi možganske kapi vsaj za tretjino, če bi karseda hitro ukrepali. Prav zato so v državi zagnali projekt Telekap.


30.04.2015

Shranjevanje živil

Kam in kako z ostanki živil, ki ste jih odstranili iz tovarniškega pakiranja oziroma embalaže? In zakaj ni primerno zavijati ribe v alu-folijo? Preverjamo v tokratni ambulanti 202.


30.04.2015

Shranjevanje živil

Kam in kako z ostanki živil, ki ste jih odstranili iz tovarniškega pakiranja oziroma embalaže? In zakaj ni primerno zavijati ribe v alu-folijo? Preverjamo v tokratni ambulanti 202.


23.04.2015

Mikrosporija

Mikrosporija ali ‘mačja bolezen’, ki se intenzivneje širi prav v spomladanskih mesecih, je sicer ne zelo nevarna, a trdovratna glivična okužba, ki se je je res težko znebiti. Ker pri majhnih otrocih lahko zahteva tudi bolnišnično zdravljenje, predvsem pa nekajtedensko izolacijo od drugih otrok, je naporna za vso družino.


16.04.2015

Spoprijemanje s stresom

Stres je pri šolarjih in dijakih prav tako prisoten kot v odrasli populaciji. A ga zaradi vse večje želje, da bi bili otroci kar se da uspešni, pogosto ne prepoznamo pravočasno, ali pa ga s prevelikimi pričakovanji le povečujemo. Kako lahko otrokom pomagamo iz njegovega primeža sta v Ambulanti 202 svetovali dr. Helena Jeriček Klanšček in mag. Maja Bajt z NIJZ.


09.04.2015

Ambulanta

Že Hipokrat je opisal uporabo sončne svetlobe za zdravljenje različnih tegob. Z razvojem tehnologije jo leta 2015, v mednarodnem letu svetlobe, uporabljamo za učinkovito, neinvazivno in cenovno ugodno podporno ali samostojno terapijo na različnih področjih medicine.


02.04.2015

Projekt MOČ

Nacionalni inštitut za javno zdravje je skupaj z Inštitutom Andrej Marušič Univerze na Primorskem, Slovenskim združenjem za preprečevanje samomora in Nacionalnim združenjem za kakovost življenja Ozara Slovenija začel projekt »Pomoč ljudem, znanje strokovnjakom«, krajše MOČ.


26.03.2015

Endometrioza – neskončne bolečine in neplodnost

Čeprav se pojavlja pri skoraj desetini žensk v rodnem obdobju in je v tem obdobju pogostejša od raka dojka ali sladkorne bolezni, je ta kronična bolezen, pri kateri se tkivo, podobno maternični sluznici, širi po trebušni votlini in drugih organih, neznanka tudi za mnoge ginekologe. Zato so na ljubljanski ginekološki kliniki ustanovili Dnevni center za endometriozo, v kateri bodo lahko bolezen obravnavali interdisciplinarno, skupaj z urologi in kirurgi.


19.03.2015

Downov sindrom

Rojstvo otroka s posebnimi potrebami, sploh takimi, ki so opazne že v trenutku rojstva kot je to Downov sindrom, so za starše in njihove bližnje praviloma velik šok. Za zdravstveno podporo otroku je dobro poskrbljeno, s celotno družino, ki se ji življenje popolnoma spremeni, pa se ne ukvarja nihče.


12.03.2015

Učinek placeba

Vsaka medicinska obravnava bolnika izpostavi ne le delovanju aktivnih ukrepov zdravljenja, temveč tudi psihosocialnemu kontekstu, ki lahko vpliva na izid obravnave. Ni vse torej le v tem, da bolnik prejme določeno učinkovino, temveč da se zaveda, da jo je prejel. Vplivu tega konteksta pravimo učinek placeba, ki je lahko pri nekaterih motnjah ali boleznih, kot so na primer motnje čustvovanja ali bolečina, preverjeno velik.


12.03.2015

Učinek placeba

Vsaka medicinska obravnava bolnika izpostavi ne le delovanju aktivnih ukrepov zdravljenja, temveč tudi psihosocialnemu kontekstu, ki lahko vpliva na izid obravnave. Ni vse torej le v tem, da bolnik prejme določeno učinkovino, temveč da se zaveda, da jo je prejel. Vplivu tega konteksta pravimo učinek placeba, ki je lahko pri nekaterih motnjah ali boleznih, kot so na primer motnje čustvovanja ali bolečina, preverjeno velik.


05.03.2015

Gluten v prehrani

Ali vse večje navdušenje nad brezglutensko, paleo in prehrano s čim manj ogljikovih hidratov tudi v praksi dokazuje, da je naša prehranska piramida, ki že desetletja temelji na žitaricah in škrobnih živilih, v resnici povsem napačna? Je izločitev glutenskih žit iz prehrane v resnici dobrodejna in telo razbremeni, ali mu na daljši rok povzroča škodo?


26.02.2015

Fibromialgija

Vzroki za bolezen niso popolnoma jasni, pot do diagnoze je zaradi raznolike simptomatike pogosto dolgotrajna. Nenehna utrujenost, mišične bolečine, motnje spomina so le nekatere od številnih težav, ki pestijo bolnike. Najpogosteje prizadene ženske med 20. in 50. letom starosti.


Stran 11 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov