Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


10.11.2016

Maja Ptičar, čezmerna jedka

Maja se je od malega prenajedala, jedla je lahko ves dan, več, kot je sploh mogoče in brez kakršnega koli nadzora nad samim seboj. Za to razkritje, da je nekaj hudo narobe z njo, se lahko zahvali potici.


03.11.2016

Matične celice

Matične celice v regenerativni medicini so pred 20. leti v Sloveniji prvi preizkusili ortopedi. Takrat je namreč prim. Damjan Radosavljevič s skupino strokovnjakov opravil prvi postopek obnavljanja poškodovanega sklepa z lastnimi celicami. Uporaba je še zdaj najpogostejša prav v ortopediji, ob čemer pa različne vrste matičnih celic uspešno uporabljajo še pri zdravljenju srčnega popuščanja in pri težavah po presaditvi kostnega mozga pri otrocih s krvnim rakom. Predstavljamo vse tri metode in prihodnost njihove uporabe.


27.10.2016

Delovni terapevti

Delovni terapevti se spoznajo na okrevanje ljudi po različnih posegih, po kapi, pa na pasti, ki pri rednih vsakodnevnih aktivnostih bremenijo starejše ljudi, spremljajo mlade s posebnimi potrebami, v veliko pomoč pa so tudi pri vzpostavljanju delovne rutine pri ljudeh s težavami v duševnem zdravju. Njihovo delo in tudi, kaj bi bilo treba na področju delovne terapije še urediti, bomo spoznali ta četrtek po 10.00 v oddaji Ambulanta 202.


13.10.2016

Pravočasna pomoč rešuje življenja

Ob nenadnem srčnem zastoju, ki ga prav vsak dan doživijo vsaj štirje ljudje, je praviloma najbolj odločilna pravočasna pomoč očividcev. Z vsako minuto, ko nihče ne ukrepa, se namreč možnost za kakovostno preživetje zmanjša za deset odstotkov, po tem času človeku ne more pomagati niti najsodobneje opremljena reševalna ekipa. Zato v teh dneh intenzivno vabimo na več kot 100 brezplačnih tečajev temeljnih postopkov oživljanja po vsej Sloveniji; nekaj napotkov, ki lahko pomagajo rešiti življenje, pa ponujamo tudi v Ambulanti 202.


06.10.2016

Že izgubljamo bitko z vse odpornejšimi bakterijami?

Že leta 1945 ob prejetju Nobelove nagrade za odkritje penicilina je Alexander Fleming opozoril, da lahko napačna raba antibiotikov vodi v popolno odpornost mikrobov nanje. Zdaj se zdi, da je svet tik pred tem. Celo Generalna skupščina Združenih narodov je pred kratkim zasedanje posvetila prav odpornosti mikrobov. Da so temi, povezani, z zdravjem namenili pozornost na najvišji ravni, se je sicer zgodilo šele četrtič v zgodovini OZN. Kaj se je zgodilo, da strokovnjaki glasno opozarjajo na težko zaustavljiv cunami nekoč že ozdravljivih bolezni, zaradi katerih se bo smrtnost zaradi okužb v naslednjih treh desetletjih povečala za skoraj petnajstkrat in bo za njihovimi posledicami umrlo več ljudi kot zaradi vseh rakavih obolenj in posledic prometnih nesreč skupaj? Je proces sploh še mogoče ustaviti in kako bodo vse odpornejši mikrobi vplivali na naše življenje, bo v Ambulanti 202 v četrtek ob 10h pojasnil mikrobiolog z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in predsednik Slovenske komisije za ugotavljanje občutljivosti za protimikrobna zdravila Iztok Štrumbelj.


29.09.2016

Ambulanta 202: Srčno popuščanje

Gosta v oddaji sta bolnik Roman Zrim in predsednik Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije mag. Matija Cevc iz Univerzitetnega Kliničnega Centra Ljubljana.


22.09.2016

Onesnažen zrak

Zrak je najpomembnejši dejavnik v okolju, ki vpliva na naše zdravje. Ne moremo mu ubežati, dediščina konstantne izpostavljenosti onesnaženemu zraku pa se razkrije šele čez desetletja. Tisti, ki bivajo in delujejo ob prometnih cestah, živijo v povprečju tri leta manj od tistih v bolj čistem okolju, zaradi onesnaženega zraka v Ljubljani na leto umre 200 ljudi več, ki bi sicer še lahko živeli nekaj let.


15.09.2016

Zdravstveni podatki

Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.


08.09.2016

Stiska je še vedno stigma

Priznati svojo čustveno stisko, se o njej pogovarjati in poiskati pomoč za izhod iz nje, je za marsikoga še zmeraj neizmerno težko, saj je stiska pri nas še zmeraj stigma. Kazala naj bi, da smo nesposobni za reševanje svojih težav, da nismo dovolj močne osebnosti. A prav iskanje pomoči in rešitve kaže na močne osebnosti, je prepričana Sabina Gombač, strokovna vodja društva Zaupni telefon Samarijan in prostovoljka, ki poudarja, da je prav vsaka stiska pomembna in vredna pozornosti in da je s pomočjo iz prav vsake mogoče najti pot.


01.09.2016

Stres v šoli

Novo šolsko leto je, marsikakšnega šolarja stiska v trebuhu, ker se krha počitniški brezskrbni čas in ker je na obzorju nova šolska rutina, ki se s seboj prinaša nove preizkušnje in izzive. Zakaj šolo povezujemo s stresom in kako se lahko z njim spopade cela družina, bosta v prispevku Maje Ratej pojasnili pediatrinja in nevroznanstvenica Tina Bregant in psihoterapevtka Ksenja Kos. Obe prej kot na šolo s prstom kažeta na starše, ki pogosto na zahteve šole izdatneje obtežijo tudi s svojimi pričakovanji.


25.08.2016

Darujmo kri

Transfuzijske ustanove tako v Sloveniji kot tudi po svetu v poletnih mesecih opažajo, da se zaloge krvi opazno zmanjšajo, za nekatere krvne skupine so se letos približale celo kritičnim mejam. Javnemu povabilu k darovanju krvi se je odzvalo veliko ljudi, pravijo, da jih k temu nagovarja občutek za sočloveka in strah, da bodo morda sami kdaj nujno potrebovali kri. Tudi sami smo v ambulanti za transfuzijo ta teden spremljali postopek odvzema krvi, se pozanimali o tem, kdo jo lahko daruje in kakšni so posebni postopki njenega odvzema, spoznali pa smo tudi nekoga, ki se lahko za svojih 68 let življenja zahvali prav krvodajalcem.


23.06.2016

"Energijske pijače so droga tega tisočletja!"

Rast trga energijskih pijač je v zadnjih letih med največjimi v prehranski industriji in tudi pri nas jih je na voljo že vsaj 40 vrst. Študentje živilstva so jih podrobneje analizirali in bili presenečeni nad spoznanjem, kako nevarne so lahko in kako nekritična je po uporaba predvsem med otroki in mladostniki. Zato so prepričani, da so ob tako nekritični uporabi in tako lahki dostopnosti energijske pijače v bistvu "droga tega tisočletja". Na svoje ugotovitve zdaj s predavanji po šolah želijo opozoriti čim več mladih, tudi zato, ker so izvedeli za primer dekleta, ki je neposredno po zaužitju energijske pijače doživelo srčni zastoj…


16.06.2016

Spolno prenosljive okužbe

Samo letos je v Sloveniji na novo potrjenih 41 primerov okužbe z virusom HIV, kar je bistveno več kot je bilo povprečje minulih let. Število okuženih z različnimi spolnimi boleznimi pa raste tudi po svetu, z njimi se vsako leto na novo okuži 125 milijonov mladih.


09.06.2016

Čuječnost

Prisotnost v sedanjem trenutku, v hiteči, čedalje bolj površni družbi, ni samoumevna veščina, se jo pa da priučiti. Čuječnost je temelj zavedanja sebe in okolice, v svojo prakso jo vključujejo psihoterapevti, na čuječnosti temelji zmanjševanje stresa, čuječnost spreminja nefunkcionalne navade in vzorce, pomaga sprejemati življenje kakršno je. Sogovornica je psihologinja, doc. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem.


02.06.2016

Demenca

V Ambulanti 202 bomo tokrat v središče postavili demenco, ki je v naši družbi še vedno stigmatizirana, kljub temu da postaja vse bolj resen zdravstveni izziv. Da demenca ne sme biti več stigma, da je treba o njej več in bolj odkrito govoriti, bo povedala gostja, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Slišali bomo tudi zgodbo prostovoljcev, ki opozarjajo, da jih je težko pričakovana strategija obvladovanja demence skoraj povsem spregledala


26.05.2016

Elektronske cigarete - manjše zlo ali trojanski konj?

Elektronska cigareta, ki je pred dobrim desetletjem prišla na trg kot domnevno manj škodljiv nadomestek tobačnim izdelkom, je vse popularnejša tudi med mladimi. Je to le manjše zlo pri tistih mladih, ki so ali bi postali kadilci ali pa le trojanski konj, na katerega iz ozadja stavi tudi tobačna industrija? Izumljene so bile kot pripomoček, ki bi okorelim kadilcem pomagala zmanjšati odvisnost od tobačnih izdelkov. A kot take na trgu niso registrirane, na trgu je na voljo kot običajen izdelek, čeprav nekatere tekočine za polnjenje vsebujejo tudi nikotin.


19.05.2016

“Tihi ubijalec” tudi med mlajšimi vse pogostejši

Vsaj 40% ljudi sploh ne ve, da je njihov krvni tlak povišan, tudi zato, ker tipičnih znakov zanj sploh ni. A visok tlak pomeni bistveno zvišano možnost za okvare srca, za možgansko kap in posledično seveda za številne invalidnosti.


12.05.2016

Tek, od stresa za telo do užitka

Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.


05.05.2016

Miti in resnice o hujšanju

Številni mediji so pred prihodom poletja polni mamljivih nasvetov, kako hitro shujšati. Ponujajo nam celo paleto prehranskih dodatkov in z njimi bližnjice do enostavnega izgubljanja telesne teže. Je dejansko res mogoče hitro shujšati in v kratkem ne pridobiti telesne teže nazaj ali je celo ne povečati? Je izguba telesne teže res bolj stvar volje kot biologije ter kakšno vlogo imajo ob vsem tem hormoni? Gostja: dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.


28.04.2016

Če nisi dovolj močan, te lahko psihično povsem zlomi

Pred mednarodnim praznikom dela zato v Ambulanti 202 opozarjamo na negativne učinke dolgotrajne brezposelnosti.


Stran 8 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov