Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


21.04.2016

Sepsa

Sepsa – prežeči tiger, skriti zmaj, bi lahko poimenovali našo tokratno Ambulanto 202, v kateri se, kot rečeno, posvečamo sepsi, po mnenju in opozorilih stroke, enemu izmed vodilnih vzrokov za smrt pri nas. Če imaš sepso, imaš deset odstotkov možnosti, da umreš; če imaš miokardni infarkt oziroma srčno kap, je ta možnost 8-odstotna; kako to, torej, da se o sepsi v Sloveniji tako malo govori, za nameček pa je financiranje raziskav o njej zaradi pomanjkanja interesa na strani farmacije vidno podhranjeno?


14.04.2016

Hemofilija-bolezen modre krvi

Pravijo, da velja za bolezen modre krvi, ampak to nikakor ne drži, saj je ta redka bolezen razporejena enakomerno med vsemi sloji in celinami. Govorimo o hemofiliji, za katero je zanimivo, da so prenašalke ženske, zanjo pa zbolijo moški, in to eden na 10 000. Kljub redkosti je ta bolezen odigrala pomembno vlogo pri potomcih angleške kraljice Viktorije, zlasti na ruskem carskem dvoru, v Sloveniji pa se z njo sooča nekaj čez 200 ljudi.


07.04.2016

Ambulanta: slepota za obraze

Si predstavljate, da ne bi prepoznali obraza staršev, partnerja, otrok? Gre za tako imenovano prozopagnozijo, slepoto za obraze. O njej bomo govorili z Ajdo Žorž, pri kateri se je posebnost pojavila že v otroštvu ter nevrologom prof. doc. Zvezdanom Pirtoškom.


31.03.2016

Antidepresivi

Antidepresivi spremenijo osebnost, zameglijo um in uničujejo možgane! Zdravljenje z antidepresivi je zgolj potuha in znak slabosti uporabnika, prinaša odvisnost in hude stranske učinke, povečuje tveganje za samomor.


24.03.2016

Po polju normalnosti

Naši možgani se razlikujejo, vsak se rodi z malce drugačnimi nastavki za višje kognitivne funkcije: nekateri so bolj občutljivi, empatični kot drugi, spet tretji z neprestanimi viški energije? Kaj je normalno? Smo normalni tudi če nam drugi pravijo, da smo nenormalni, ali če se kdaj počutimo nenormalno? Kdaj nenormalnost res odslikava duševne motnje? Po polju normalnosti – od statistične, medicinske do družbene – se bomo sprehajali v tokratni Ambulanti 202.


10.03.2016

S katetrom ob trebuhu plava in pleza po drevesih

Kronična ledvična bolezen je med otroki precej manj razširjena kot pri odraslih, kjer se z okvaro ledvic sooča deset odstotkov odrasle populacije. Kljub temu je kronična ledvična bolezen pomemben zdravstveni problem pri otrocih, ki se ob tem pogosto soočajo tudi z drugimi zdravstvenimi tegobami.


03.03.2016

Za to snov bi ubijali

Kako ob izjemno pestri ponudbi izdelkov in med številnimi sestavinami z latinskimi imeni, navedenimi na deklaracijah, sploh vemo, kaj kateri izdelek vsebuje, katere snovi so morda nevarne, katerih bi moralo biti več, če bi res želeli, da učinkujejo?


25.02.2016

Lahko je usodna že najmanjša doza

Vsako leto se tudi na slovenskem trgu psihoaktivnih drog pojavlja na desetine novih, še neraziskanih psihoaktivnih snovi. In ker še nekaj časa po pojavu uradno niso prepovedane in ker so zlahka dosegljive tudi po spletu, dajejo uporabnikom lažen občutek, da so dovoljene in da torej najbrž niso zelo nevarne. Zato smo na nevarnosti uživanja teh snovi in možnosti brezplačnega anonimnega testiranja tovrstnih drog govorili s predstavnico DrogArta Simono Šabić.


18.02.2016

Neuspele nosečnosti

V Sloveniji se vsako leto več kot 350 žensk sooča s prekinitvijo želene nosečnosti, bodisi zaradi smrti ploda bodisi zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri njem. Taka izguba sproža globoko žalovanje, ki ga je družba zelo dolgo minimalizirala, celo ignorirala. Besedni odzivi “Saj si še mlada … Saj imaš doma že enega …“, pogosto rezko prizadenejo ženske, ki lahko prekinjeno nosečnost prebolevajo tudi več let. Kako se odzvati ob izgubi ploda, kakšne so pravice staršev, kako naj jim ob tem čim bolj tvorno stojijo ob strani njihovi sorodniki in podobne informacije, po novem povzema zloženka “Gnezdo brez ptičkov”, ki so jo pred kratkim izdali na Ginekološki kliniki v Ljubljani.


11.02.2016

Z denarjem do zdravja

Več tisoč bolnikov, ki z obravnavo v zdravstvenem sistemu niso zadovoljni ali se v njem ne znajdejo, vsako leto poišče pomoč katerega od 12 zastopnikov pacientovih pravic, ki delujejo po vsej državi. Predolge čakalne dobe, slaba komunikacija oz. odnosi med bolniki in zaposlenimi v zdravstvu, pa tudi nezadovoljstvo z odobrenimi pravicami so skupni imenovalec izkušenj iz skoraj vseh regij. Skupna pa je tudi zaskrbljenost zastopnikov, da je in da bo marsikateri izid zdravljenja vse bolj odvisen od denarja, ki ga za storitve lahko plača bolnik.


04.02.2016

Tika nas zika

Po približno dveh tednih obširnega širjenja virusa zika po ameriški celini je Svetovna zdravstvena organizacija virus razglasila za globalno nevarnost za javno zdravje. Virus zika sicer ni nov, že leta 1947 so ga identificirali pri opicah v ugandskem gozdu, po katerem je virus tudi dobil ime. Čeprav je o virusu vsak dan več znanega, je ta še vedno velika neznanka.


28.01.2016

Mikrobiota

Ste vedeli, da se dojenčki rodijo brez črevesne mikroflore in da se nato v treh letih vzpostavi črevesna mikrobiota, s kakršno živimo vse življenje. Zanimiv je tudi podatek, da v svojih prebavilih prenašamo kar dva kilograma mikroorganizmov, ki pomagajo pri normalnem delovanju našega telesa, črevesje je svojo mikrofloro tako posebno, da predstavlja kar samosvoj živčni sistem v telesu. Kaj je mikrobiota, kako nanjo vpliva način poroda in dojenje ter s kakšnim načinom življenja in prehranjevanja najbolje skrbimo zanjo, razkrivamo v tokratni valovski oddaji Ambulanta 202


21.01.2016

Ženski orgazem

Nekatere ga ne doživijo nikoli, druge pogosto, tretje jih doživijo celo več zapored. Toliko kolikor je žensk, toliko je orgazmov. In tukaj se od moških bistveno razlikujejo. Moški orgazmi so oprijemljivi, ženski za znanstvenike še danes velika uganka. S pomočjo strokovnjakov na področju spolnosti smo v valovski Ambulanti odkrivali skrivnosti ženskega orgazma.


21.01.2016

Ženski orgazem

Nekatere ga ne doživijo nikoli, druge pogosto, tretje jih doživijo celo več zapored. Toliko kolikor je žensk, toliko je orgazmov. In tukaj se od moških bistveno razlikujejo. Moški orgazmi so oprijemljivi, ženski za znanstvenike še danes velika uganka. S pomočjo strokovnjakov na področju spolnosti smo v valovski Ambulanti odkrivali skrivnosti ženskega orgazma.


14.01.2016

Bionični vid

Že Darwin je oko opisoval kot enega izmed najbolj kompleksnih izdelkov evolucije, oči ob tem še danes predstavljajo velik izziv v sodobni medicini. Poznamo umetno srce, ledvice, sluh znamo vzpostaviti s slušnimi aparati, čudodelnih Pehtinih kapljic do danes še niso iznašli. So se pa dokopali do posebnih elektronskih vmesnikov, s katerimi lahko nekaterim skupinam slepih ljudi, povrnejo vsaj del vida. Bionični vid, ki velja za enega najnovejših prodorov na področju znanosti oči, bo tema tokratne Ambulante 202, v četrtek ob 10.00.


14.01.2016

Bionični vid

Že Darwin je oko opisoval kot enega izmed najbolj kompleksnih izdelkov evolucije, oči ob tem še danes predstavljajo velik izziv v sodobni medicini. Poznamo umetno srce, ledvice, sluh znamo vzpostaviti s slušnimi aparati, čudodelnih Pehtinih kapljic do danes še niso iznašli. So se pa dokopali do posebnih elektronskih vmesnikov, s katerimi lahko nekaterim skupinam slepih ljudi, povrnejo vsaj del vida. Bionični vid, ki velja za enega najnovejših prodorov na področju znanosti oči, bo tema tokratne Ambulante 202, v četrtek ob 10.00.


07.01.2016

Kako (ne)zdravi smo

Kako zdravo ali pač bolno je zdravje populacije naših državljanov, kje nam gre dobro in kje capljamo in tudi drago plačujemo napake zdravstvene politike v preteklosti? Pri katerih vrstah zdravljenja še vedno sodimo v svetovni vrh in pri katerih še lahko zardevamo v primerjavi s tujino?


31.12.2015

Ambulanta 202 v 2015

Izbor petih najbolj branih in poslušanih oddaj v letu 2015.


10.12.2015

Starši otrok z rakom

Kako razvedriti male bolnike in predvsem omiliti stisko staršev?


03.12.2015

Ponarejena zdravila

Skrivni laboratoriji, v katerih ponarejajo zdravila, delujejo v izjemno slabih higienskih razmerah, so brez nadzora in ustreznih licenc. Zdravila v njih izdelujejo s pomanjkljivo opremo, pogosto vanje mešajo opečni prah, barvila za tiskalnike, težke kovine, arzen, našli so celo podganji strup, pesticide in tako naprej. Ponarejena zdravila vse bolj pronicajo tudi v Slovenijo, s porastom spleta in vse dražjimi zdravili namreč po njih posega vedno več ljudi.


Stran 9 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov