Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


Ambulanta 202

428 epizod


Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.

Izpoved očeta deklice s hudo gensko napako

12.11.2015

Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.

Očetovski pogled na detabuizacijo življenja z zelo prizadetim otrokom

Že v odpustnici iz porodnišnice je pisalo, da bo njena življenjska doba ‘močno skrajšana’, to je bil prelomni stavek, ki sem si ga zapomnil vse do danes,” pove Sašo Greiner, oče deklice s trisomijo 13, gensko napako.

Ko Sašo govori o svojem odnosu do otroka, govori seveda o svojem lastnem doživljanju očetovske vloge in poudarja, da jo zagotovo vsak oče doživlja drugače. Njegova pripoved je do obisti in boleče iskrena.

Nisem hotel imeti kaj dosti z njo

Ob trdnem prepričanju, da bo Sofija kmalu odšla iz njihovega življenja, si preprosto ni dovolil globljih čustev do nje, zdaj priznava Sašo. Meni, da že po sami naravi stvari očetje na začetku z otrokom nimajo tako tesnih vezi kot mamice: “Pri takem otroku je to le še bolj poudarjeno. Sam sem se želel kar nekako oddaljiti od otroka, nisem hotel imeti kaj dosti z njim, češ da je njegova usoda zapečatena …” In odkrito doda, da je potreboval vsaj dve leti, preden si je dovolil čustva, kakršna ima do svojih zdravih otrok.

Ker se življenje temeljito spremeni, ker se razblinijo tudi vsi načrti in predstave o družinskem življenju, povsem razume, da veliko parov pritiska ne zdrži. Sašo je prepričan, da moški velikokrat odidejo tudi zato, ker tak otrok postane eno, edino in preintenzivno središče celotnega življenja, čeprav bistvenega napredka v njegovem razvoju ni mogoče doseči.

Tudi družina je “prizadeta”

Sašo prav tako brez zadržkov pove, da so ti stresi nenehni in včasih komaj znosni, da prizadenejo vso družino in da je bilo veliko trenutkov, ko je mislil, da ne bo zdržal:

“Seveda so bili meseci in meseci, ko je bila nenehno bolna, ko je bilo življenje na nitki, ko je jokala in bruhala cele noči, in nisi vedel, kaj ji je in kaj se bo zgodilo. Vsi ti tresi se akumulirajo in človek se prej ali slej zlomi. Mislim, da je vsaka družina s prizadetim otrokom hkrati tudi ‘prizadeta družina’ in je vsaj malo disfunkcionalna. Najina zdrava otroka sta zagotovo bolj nervozna, kot so njuni vrstniki. Tak stres vpliva na otroke in na razmerje.”

Podpisati, naj otroka ne oživljajo, je velika odločitev

Čeprav misel na smrt ni več vsakodnevna spremljevalka družine, z ženo še zmeraj trdno stojita za pisno odločitvijo, da naj Sofije v kritičnih trenutkih nihče ne oživlja. Podpisati, naj otrok umre, ko bi morda kakšen agresiven postopek lahko rešil življenje, je velika odločitev, a so v družini vztrajali pri njej tudi takrat, ko se je dogodilo pred njihovimi očmi, ko je deklica prenehala dihati, je pomodrela, izgubljala telesno temperaturo … To so grozljivi občutki obupa, a hkrati olajšanja, je iskren Sašo: “Na neki način si misliš, da bo umrla in bo prišla odrešitev za vse. To je bilo takrat, kadar je bila sicer zelo bolna in je nikakor nismo mogli potolažiti. Takrat zagotovo pomisliš, lej, konec bo te bolečine zanjo in za vse nas. Če pa se to zgodi v trenutkih, ko je bila sicer zdrava, pa je seveda zelo hudo, ker vidiš le otroka, ki lahko zdaj zdaj umre … Težko bi opisal te občutke.”

Vztrajanje pri življenju za vsako ceno je zame napaka

Taka stališča so seveda za številne povsem nesprejemljiva, tudi za veliko staršev otrok s hudimi telesnimi in duševnimi motnjami, se zaveda sogovornik. Prepričan pa je, da so se v njihovi družini zagotovo lažje odločili za opustitev kakršnih koli dodatnih terapij, ker vedo, da Sofija ne bo dočakala starosti, in so se zato drugače od staršev, ki upravičeno pričakujejo napredek v razvoju svojih otrok, lažje osredotočili na kakovostno družinsko življenje, namesto da bi deklici s številnimi dodatnimi terapijami morda izboljšali kakšen razvojni potencial: “Vse to zahteva čas in, bodimo iskreni, tudi denar. Na ta račun mora trpeti nekaj drugega. Če imaš več otrok in vso energijo vlagaš le v enega, pri katerem boš morda dosegel neznaten napredek, trpijo drugi otroci, ki pa bi v tem času lahko zelo napredovali. Zato mislim, da to ni prava pot. In mislim, da pri tako prizadetih otrocih tudi vztrajanje pri življenju za vsako ceno ni pravi način in lahko vodi v propad družine ali partnerskega odnosa.

Ne, tak otrok ni dar

Kljub sprijaznjenosti z usodo in življenjem, kot ga živijo zdaj, pa Sašo Greiner pravi, da po taki izkušnji nedvomno ne moreš biti več enak človek kot prej: “Ne mislim, da sem postal boljši človek, nikakor, to zveni tako klišejsko. Zagotovo pa drugače gledam na življenje, pa tudi na pravico do smrti, do evtanazije, na pravice staršev.”

In hkrati silno trdno nasprotuje pogosto slišanemu stališču, da je tak otrok dar.

To so tako romantične primerjave. To ni dar. Mi smo zaradi tega veliko bolj živčni, za veliko stvari smo prikrajšani. Zdaj ko je otrok tukaj, ga seveda ne moreš kar odmisliti. Če bi pa lahko zavrtel čas nazaj, bi seveda rekel, da tak otrok ni dar in da bi bilo bolje brez njega. Predvsem za družino, a tudi za samega otroka.”

Ker imajo v družini še dva zdrava otroka, se srečujejo z dvema popolnoma drugačnima svetovoma pričakovanj staršev do svojih otrok. “Zanimivo se mi zdi, ker opazujem starše z obeh skrajnosti: za ene otroke je velikanski napredek, ko nekoliko izboljšajo sicer silno okorno motoriko, na drugi strani pa se srečujemo s starši, ki so povsem obupani, če njihov otrok ni dobil priznanja za matematično tekmovanje, ne bo odličen ali ni zmagal na klavirskem tekmovanju. Saj jih razumem in spoštujem tudi njihove želje, hkrati pa se z ženo včasih kar pohecava iz tega, kaj vse je lahko vzrok za nezadovoljstvo. Sam pa tega zagotovo ne bom počel, ker že zdaj ne počnem. Hči je v šoli resda uspešna, a tudi če ne bi bila, bi bilo vseeno v redu. Mislim, da je preveč tega projiciranja želja staršev, preveč je izživljanja nezadovoljstva nad otroki.”

Moški o tem ne govorimo, v službi se še nikoli nismo pogovarjali o tem

In zakaj se ob vse večji detabuizaciji življenja s posebnimi potrebami, ob javnih izpovedih in prizadevanjih mater moški ne opogumijo govoriti o tem? Kako je težko tudi očetom, kakšne so njihove težave in stiske, kako zelo je rojstvo otroka spremenilo njih in njihov pogled na svet?

“Nekaj je najbrž zato, ker kot sem rekel, menim, da so mame bolj navezane na te otroke. Drugi razlog je zagotovo v tipičnem moškem prepričanju, da se o tem pač med moškimi ne govori, da se ne spodobi tarnati. O tem med seboj govorimo le moški, ki imamo sami prizadete otroke, z drugimi, ki te izkušnje nimajo, pa ne. Denimo v moji službi vsi vedo, kako je pri nas doma, pa se še nikoli o tem nismo pogovarjali. Se mi zdi, da je to tak naravni ustroj moškega. Ženske se denimo že tako ali tako brez težav pogovarjate o intimnih detajlih iz svojih zakonov, medtem ko se moški o tem nikoli ne pogovarjamo, nikoli beseda ne nanese na to, pri ženskah pa je to nekaj tradicionalnega,” hudomušno sklene Sašo Greiner in doda, da se zaveda radikalnosti svojih stališč, a da te življenje s takim otrokom nauči tudi iskrenosti do sebe in svojih čustev. Ki je osvobajajoča.

O detabuizaciji vseh vrst invalidnost in spremenjenih družinskih odnosih, ki jih ta prinaša, pa v javnosti že dolgo govori Saševa žena Petra, ki je za svoja prizadevanja tudi za sistemske spremembe na področju obravnave družin s posebnimi otroki prejela tudi priznanje zlato jabolko navdiha. Svoja razmišljanja in informacije za vse, ki se kakor koli srečujejo s “posebnimi družinami”, je zbrala na spletni strani www.zavod13.org.


21.09.2017

O hipohondriji se moramo pogovarjati!

Ambulanta 202 izjemoma o zdravih ljudeh, ki imajo bolezenski strah pred boleznijo. Doktorica psihologije Polona Fister opozarja, da se o hipohondriji, ki je lahko huda duševna motnja, moramo pogovarjati.


14.09.2017

Je lahko srčni spodbujevalnik tudi smrtonosno orožje?

Ameriška uprava za živila in zdravila je pred dnevi s tržišča odpoklicala skoraj pol milijona srčnih spodbujevalnikov, ker so se ti izkazali za preveč ranljive za morebitne hekerske vdore. Z nekaj znanja in ne prav drago opremo je namreč srčne spodbujevalnike mogoče reprogramirati tako, da z napačnim srčnim utripom človeka tudi ubije. Koliko slovenskih bolnikov uporablja prav odpoklicane srčne spodbujevalnike, kako bo ta nevarnost odpravljena in kateri so še medicinski vsadki, ki sicer rešujejo življenja, a bi zaradi ranljivosti na kibernetske vdore za bolnike lahko postali tudi usodni, pojasnimo v Ambulanti 202. Gosta: Prof. dr. Igor Zupan, vodja oddelka za elektrostimulacijo srca in elektrofiziologijo na Kliničnem oddelku za kardiologijo UKC Ljubljana; Milan Gabor, strokovnjak za informacijsko varnost in etični heker.


07.09.2017

Ambulanta pomoč pri preprečevanju samomora

Rekordno nizko število zabeleženih samomorov v lanskem letu pri nas kaže, da je s premišljenimi ukrepi mogoče preprečiti tudi tako tragične odločitve. In da k temu lahko pripomore prav vsak. Glavni cilj letošnjega Svetovnega dneva preprečevanja samomora je zato opozarjanje, da najhujše velikokrat lahko preprečijo že pogovor in iskreno zanimanje za težave sočloveka. Toda kako sploh pristopiti k ljudem s samomorilnimi mislimi in kako jim pomagati tudi pri iskanju strokovne pomoči, je pojasnila Mojca Vatovec, poslovna vodja Centra za psihološko svetovanje Posvet.


31.08.2017

Nekateri večkrat v življenju delajo vozniški izpit, jaz sem se pa večkrat naučil hoditi

Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, v času katere je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.


17.08.2017

Življenje z multiplo sklerozo

Sašo Golob iz Slovenske Bistrice je za multiplo sklerozo zbolel pred sedmimi leti. Napoved poteka njegove bolezni je bila zelo črnogleda; ali ji je zagon vzela sogovornikova volja ali kateri drugi dejavnik, ni mogoče trditi, dejstvo pa je, da ima multipla skleroza veliko različnih obrazov in da se bolniki na zdravljenje odzivajo različno. Vsekakor je bolezen v sogovornikovo življenje vnesla nove razsežnosti. Začel je pisati knjigo, odpovedal se ni niti glasbenemu udejstvovanju.


10.08.2017

Po srečanju z meduzo ni treba lulati nase

Kako reagirati, ko vas nekaj piči, ožge ali ugrizne, zakaj so alternative po navadi slaba odločitev in kdaj poiskati pomoč zdravnika?


27.07.2017

Izgorelost ima neštete simptome in jemlje velik davek

Nenehen stres, hitenje, večopravilnost, dokazovanje, da zmoremo vse in še več in tudi zahteve z vseh koncev, da je vse mogoče, če le dovolj garaš, vse več ljudi peljejo v hude stiske, mnoge tudi v izgorelost. Zato so se pri Zavodu Med.over.net, ki vrsto let ponuja brezplačne forume, na katerih svetujejo številni strokovnjaki, odločili, da bodo s posebno akcijo "Ustavi se" ljudi spodbuditi k razmisleku o pomenu ustvarjanja ravnotežja med hitrim tempom življenja in prostim časom. Na spletni strani ustavi.se lahko na njihov virtualni števec tako simbolično dodate minuto svojega časa in s tem podprete akcijo. Predvsem pa naj ta minuta ne ostane le simbolična, pač pa naj o povod za razmislek o tem, ali se res ne bi dalo drugače. Doslej je bilo za ta namen podarjenih že več kot 493.000 minut. Celotni akciji pa bo od danes naprej ritem dajala tudi neke vrste himna akcije z naslovom Dej se ustav, tekst je namreč prav za to akcijo spisal ambasador in podpornik akcije Nipke, glasbo in aranžma je dodal Damjan Jović.


20.07.2017

Kondom v torbo

Kljub številnim kampanjam in opozorilom zdravstvenih organizacij, število okuženih s spolno prenosljivimi okužbami nenehno raste. Dodatna težava je, da njihovi povzročitelji virusi postajajo odpornejši, zato je vse več okuženih tudi z nekdaj že premaganimi boleznimi kot sta sifilis in gonoreja.


06.07.2017

Sprejeti in razumeti ovirane

Katrin Modic je bolezen priklenila na invalidski voziček in ji popolnoma vzela vid. Je samostojna in prevzela je nadzor nad svojim življenjem


29.06.2017

Kako do zdravstvene nege in oskrbe na domu

Prebivalstvo pri nas, tako kot drugod, se vedno bolj stara. Želja vsakega starostnika je, da bi čim dlje lahko skrbel sam zase in da bi zanj, ko tega ne bi bil več zmožen, poskrbeli bližnji s pomočjo primerne podpore zdravstvenih in socialnih delavcev. Da mu ne bi bilo treba v dom, če to ne bi bilo nujno potrebno. Danes, žal, oskrba na domu ni enaka obsegu in storitvam, ki jih starostnik dobi v domu za starejše. Finančno breme svojcev, ki morajo plačati nastanitev v instituciji je tako večje, kot če bi zgolj doplačevali za del storitev na domu. Vsi starostniki nad 65 let, ki pomoč potrebujejo niso izenačeni in ne morejo uveljavljati vseh pravic. Občine so namreč tiste, ki sofinancirajo pomoč na domu. Občina Odranci financira storitev v celoti, uporabnik v Vodicah pa doplačuje za pomoč na domu oziroma oskrbo skoraj 9 evrov na uro.


22.06.2017

Težave s hrbtenico lahko preprečimo z zdravim načinom življenja

Operativni posegi so danes manj invazivni kot so bili nekoč, kar skrajšuje sam poseg, hospitalizacijo in rehabilitacijo


15.06.2017

Bi tudi pred sošolci v avli slekel gate?

"Bi tudi pred sošolci v avli slekel gate?" To je stavek, s katerim dolgoletna šolska psihologinja, strokovna sodelavka Familylab Slovenija, predvsem pa pristna zaupnica otrok v stiski Nina Babič otrokom in mladostnikom skuša ponazoriti, kaj pravzaprav počnejo, ko denimo pošiljajo svoje gole fotografije sošolcem, ker da tako najlažje dokažejo velikost svojega spolnega organa. Na tovrstno, na videz nedolžno komuniciranje otrok brez slabih namenov, predvsem pa brez premisleka o posledicah, ki poteka »le« na spletu, smo odrasli mnogo premalo pozorni, je prepričana. Če se namreč nevarnosti zasvojenosti z virtualnim svetom in načrtnih spletnih zlorab otrok (zadnja taka je bila spletna igra Modri kit) že precej zavedamo, pa se ran, ki jih otroci dobivajo v na videz nedolžnem komuniciranju z vrstniki, skorajda ne. Kako jim pomagati, ko gre v spletnih odnosih vse narobe?


08.06.2017

Že prek žličke ali dude lahko otroka okužimo z nevarno bakterijo

Število obolelih za enim najpogostejših in najtežje ozdravljivih rakov pri nas bi lahko drastično zmanjšali z zelo preprostim, a pravočasnim presejalnim testom, so prepričani strokovnjaki. Bakterijo, ki je odgovorna za skoraj 90 odstotkov primerov raka na želodcu, je namreč mogoče odkriti s preprostim krvnim testom oz. s testiranjem izdihanega zraka: če bi tak test opravljali že pri najstnikih, bi rešili več sto življenj letno.


01.06.2017

Dokler nisi soočen s tem, nisi pripravljen na diagnozo

31.maja zaznamujemo svetovni dan multiple skleroze, najpogostejše nevrološke bolezni med mladimi. Sašu Golobu iz Slovenske Bistrice so bolezen diagnosticirali pred sedmimi leti. Bolezen uspešno obvladuje s športnimi dejavnostmi.


25.05.2017

Infarkti, možganske kapi, pa tudi agresivnost otrok med posledicami nenehne izpostavljenosti prevelikemu hrupu

Ne le odločno in očitno preglasni zvoki iz zvočnikov ali strojev, ki poškodujejo slušne organe, tudi manj glasen tudi vsakodnevni hrup s cest, železnic in gradbišč lahko človekovemu telesu povzroča velike zdravstvene težave: od infarktov, možganskih kapi, hormonskih neravnovesij in psihičnih stisk, pa vse do težav v razvoju govora, poškodb sluha in razvoju agresivnosti pri otrocih.


18.05.2017

Samopregledovanje kožnih znamenj

Visoke temperature, krajše obleke, izpostavljanje soncu - na to pomislimo, ko se bližajo poletni meseci. In ker se kosi oblačil tanjšajo, je še posebej v tem obdobju nujna primerna zaščita kože. Največji organ našega telesa predstavlja 16 odstotkov naše teže, debel je približno 2 mm, varuje nas pred zunanjimi vplivi, a je tudi sam izpostavljen številnim tveganim dejavnikom. O preventivni negi kože in samopregledovanju kožnih znamenj bomo govorili z gostoma dr. Tanjo Planinšek Ručigaj, Dermatološka klinika UKC Ljubljana, in dr. Andrewom Estevo, Univerza v Stanfordu.


11.05.2017

ADAM, iskalec najzgodnejših znakov za nastajajočo demenco v možganih

ADAM, iskalec najzgodnejših znakov za nastajajočo demenco v možganih. Demenca, ki zaradi števila bolnikov in zahtevne oskrbe postaja najdražja sodobna bolezen, se širi tudi k nam. Projekt ADAM https://projektadam.si/, ki bo do konca junija potekal na več koncih Slovenije, v njem pa bodo pri 450 starejših prebivalcih odkrivali morebitne prve bolezenske spremembe, bo prva večja študija, ki bo pomagala napovedati število obolelih v prihodnje. Gostje: Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, Nevrološka klinika UKCLJ, Štefka Zlobec Lukić, društvo Spominčica, mag Manuel Kuran, podjetje BLCKB.\t


04.05.2017

Čiste roke rešujejo življenja!

Na človeških rokah živi več kot 4500 različnih vrst bakterij, samo zelo natančna higiena rok pa je lahko uspešna pri tem, da preprečimo prenos bolezni. Še posebej skrb vzbujajoče so okužbe, povezane z zdravstveno dejavnostjo. Zaradi neustrezne higiene rok med zdravstvenim osebjem se namreč letno po svetu okuži več milijonov bolnikov, samo v Evropi jih zaradi tega umre več deset tisoč. Kako lahko čiste roke rešujejo življenja in kakšen je najučinkovitejši model higiene rok?


27.04.2017

Darovanje krvotvornih matičnih celic

Pri najtežjih oblikah krvnih bolezni je presaditev krvotvornih matičnih celic pogosto edina pot do ozdravitve. Če je le mogoče, darovalce najprej iščejo v družini, a ne glede na število živih sorodnikov morajo donatorje pogosto iskati med popolnimi tujci. Ti se z oddanim vzorcem krvi - ali v zadnjem času zgolj sline - vpišejo v državne registre, ki so lahko tudi del svetovnega. Slovenski register letos praznuje 25. obletnico obstoja: za vpis v srednje velike registre bi se dosedanjim že vpisanim 17.000 potencialnim darovalcem moralo pridružiti vsaj še 3000 novih, kar bi pomenilo tudi več darovalcev znotraj domovine. Najprimernejši so mlajši, stari med 18 in 40 let, zato te še posebej nagovarja akcija Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo ter Zavoda RS za transfuzijsko medicino “Daj se na seznam“.


20.04.2017

Konferenca o ADHD

Oznako hiperaktivnosti dandanes dobiva vse več nemirnih otrok, ki se težko vklopijo v vrtčevska in šolska okolja ter nasploh s svojo aktivnostjo, pogosto pa tudi slabo koncentracijo, odstopajo od povprečja in od pričakovanj odraslih.


Stran 6 od 22
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov