Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
Kakšna dva odstotka ljudi naj bi imelo fibromialgijo, bolezen, ki prinaša boleče mišice in neskončno utrujenost. Čeprav jo lahko imajo tudi otroci, je najpogostejša pri odraslih ženskah; naša sogovornica Anja Klepac pa je z njo morala živeti že v najstništvu.
Vsaka zgodba mladega športnika invalida je ne le izjemna zgodba o premagovanju telesnih omejitev, pač pa tudi dokaz, da sta volja in vztrajnost dober kažipot za doseganje izjemnih rezultatov. Tri zgodbe mladih športnikov, ki jim je šport pomagal doseči športne, pa tudi življenjske uspehe, smo predstavili v Ambulanti 202.
Ves junij je bil namenjen opozarjanju na redko avtoimunsko bolezen – miastenijo gravis. Gre za kronično in neozdravljivo obolenje, ki mu pravimo tudi Goldflamova bolezen in prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Če ob simptomih ne ukrepamo pravočasno, je bolezen lahko tudi smrtna. Ugotavljanje prave diagnoze še zmeraj traja zelo dolgo. Čeprav se lahko pojavi v kateri koli starosti, je najpogostejša med mladimi ženskami do 40-ega leta in pri moških po 40-em. Spoznali smo zgodbi dveh bolnic, ki jima bolezen kroji življenje že od mladih let: predsednico združenja bolnikov s to boleznijo Sašo Ciber in podpredsednico Darjo Pugelj.
Ste vedeli, da je radioaktivno sevanje naš vsakdanji spremljevalec, da sevajo tla, po katerih hodimo, hrana, ki jo jemo, celo mi sami smo radioaktivni. A poleg vsakdanjih doz se radioaktivnemu sevanju pogosto izpostavljamo tudi hote. Dodatne količine prejmemo med dolgimi letalskimi poleti na veliki višini in v višjih geografskih širinah, v zaprtih prostorih z veliko radona, obiski jam, še najbolj pa svoj telesni dozimeter vsakodnevno obremenjujejo – kadilci. Z nami bo strokovnjak dr. Tomaž Šutej z Uprave Republike Slovenije za varstvo pred sevanji.
Sladkorna bolezen, tudi tista tipa 1, ki zahteva doživljenjsko vsakodnevno injiciranje inzulina, nikakor ni več ovira za normalno življenje in tudi ne za vrhunski šport. Na dirki po Sloveniji zato prav zdaj tekmuje tudi ekipa profesionalnih kolesarjev s to neozdravljivo boleznijo, ki s tem ne dosega le kolesarskih ciljev, pač pa ima še dodatno misijo: opogumiti druge bolnike s to boleznijo. Vsi tekmovalci imajo sladkorno bolezen tipa 1, njihove sanje – postati profesionalni kolesar, so se vsem uresničile.
Kupujete sončna očala in ne veste, po kakšnih merilih se odločiti za prava? V tokratni valovski tedenski oddaji o zdravju smo še posebno skrb posvetili otrokom. Ni nujno, da jim za vsako ceno trpamo sončna očala na nos. Pravzaprav lahko pomanjkanje dnevne svetlobe dolgoročno ogrozi razvoj vida pri njih in vpliva na razvoj kratkovidnosti. Gost oddaje je bil dr. Rok Grčar. “Če izbirate očala, bodite pozorni na oznako CE, ki od leta 2009 potrjuje, da so očala v skladu z evropskimi standardi in da torej preprečujejo kvaren vpliv nevarnih ultravijoličnih žarkov. To je zelo pomembno – očala, ki niso ustrezna, ki ne nudijo zaščite pred ultravijoličnimi žarki, so lahko celo nevarnejša od tega, kot če očal sploh ne bi nosili. Če imajo le temna stekla brez ustrezne UV zaščite, sporočajo zenicam, da se razširijo, oči pa so s tem še ranljivejše za škodljive UV žarke.”
Kronična bolečina kroji življenje več kot tretjini prebivalcev, starejših od 60 let, seveda pa tudi številnim mlajšim, celo otrokom. Zakaj je sodobna medicina še zmeraj ni sposobna bolje obvladovati, kaj lahko storimo, da je življenje z njo vsaj znosnejše? Bi razumevanje, da ne gre le za posledico bolezni ali poškodbe, pač pa da gre za bolezen samo po sebi, prineslo tudi drugačne in uspešnejše načine zdravljenja? Na vprašanja poslušalcev o obvladovanju kronične bolečine je odgovarjal prim. Gorazd Požlep, vodja protibolečinske ambulante UKC Ljubljana.
Čeprav se kdaj znajdemo v primežu nerazložljivega strahu in tesnobe, ni nujno, da bomo razvili anksiozno motnjo. Prav tako ni nujno, da se bo panični napad, ki ga lahko povsem nepričakovano doživi tudi zdrava oseba, razvil v panično motnjo. A zagotovil ni. Pojasnjuje psihiater, psihoterapevt Miran Možina.
Ob nedavnih okužbah z ošpicami smo se skorajda bolj kot nad boleznijo začudili nad slabo hranjeno javno zdravstveno dokumentacijo. Bolj kot ne naključno lahko slutimo, pred katerimi nalezljivimi otroškimi boleznimi smo bili v otroštvu cepljeni, ali smo jih morda celo preboleli. Izjeme najdemo med tistimi, ki svojo zdravstveno dokumentacijo vzorno hranijo doma; ali pa so med svoje orumenele spominske fotografije spravili celo nekdanjo zdravstveno knjižico. Damjan Zorc je z gostjo epidemiologinjo Nadjo Šinkovec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje skušal vendarle raziskati vse možne poti do izgubljene ali založene zdravstvene zgodovine.
Da je med dober, so ljudje ugotovili že pred več deset tisoč leti. Da je tudi zelo koristen, kot so koristni tudi drugi čebelji pridelki, ki so popolnoma naravna živila, pa se poudarja zadnja leta. Cvetni prah je na primer eno izmed najbogatejših doslej znanih živil, propolis pa naravni čebelji antibiotik. Na našem ozemlju je deloval tudi oče moderne apiterapije, sicer Čeh po rodu – Filip Terč. Bil je zdravnik, pa tudi revmatični bolnik, ki je sebi in drugim lajšal bolečine s čebeljim strupom. Prav blizu Maribora je doma tudi Karl Vogrinčič, predsednik sekcije za apiterapijo dr. Filipa Terča pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Naš sogovornik je tudi čebelar Brane Borštnik, ki pravi, da mu uživanje čebeljih pridelkov ohranja zdravje.
»Povsem mi je jasno, kakšen užitek je pognati stroj pod seboj, kakšen občutek svobode je to, ki zlahka premami tudi zrelejše ‘fante v drugi puberteti’. A hitrost neusmiljeno veča možnost in težo poškodb. Ko vidiš, kako udarec v glavo kljub čeladi človeka za vselej spremeni, kako neukrotljive so krvavitve, kako se medenica razleti kot porcelanasta skleda, mora razum vselej zmagati,« pravi dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ Danijel Andoljšek. Kaj najbolj vpliva na stopnjo poškodovanosti, ali sodobna oprema lahko prepreči poškodbe in kako pravilno pomagati poškodovanim voznikom enoslednih vozil, bo reševalec, ki pogosto prvi pomaga poškodovanim motoristom, pojasnjeval v Ambulanti 202.
Podatki kažejo, da ima v Sloveniji petina otrok težave s preveliko telesno težo. Javnozdravstvene probleme je nujno reševati tudi s sistemskimi rešitvami. Predstavili bomo, kako deluje nacionalni projekt za krepitev zdravja MoST, ki ga izvajajo v 25 zdravstvenih domovih po Sloveniji.
Migrena ni le močan občasen glavobol, ampak nevrološka bolezen, ki jo je težko obvladovati in je tretji najpomembnejši vzrok invalidnosti pri osebah, mlajših od petdeset let. Ljudi onesposablja na številne načine, jim zmanjšuje kakovost življenja, delovno sposobnost in učinkovitost. In ne nazadnje, migrena je velika težava delodajalcev in družbe, saj strošek bolnikov z migreno v Evropi na leto doseže do sedemindvajset milijard evrov. Zdravila proti migreni, ki jih ponujajo na trgu, ne učinkujejo vselej, nevarna pa je tudi njihova pogosta raba. Ta namreč lahko celo zviša pogostnost in jakost migren ter tako agonijo bolnikov le poveča. Bo novo zdravilo, ki ga lahko predpišejo le nevrologi in se vbrizga samo enkrat na mesec, dokončno obračunalo tudi z najtrdovratnejšimi oblikami migrene? Gost oddaje je nevrolog asist. dr. Andrej Fabjan, ki odgovarja tudi na vprašanja poslušalcev.
Zbujanje z glavobolom in zvišanim krvnim tlakom, nenaspanost, potenje, predvsem okoli vratu, so resni opozorilni znaki motenj dihanja v spanju oziroma spalne apneje pri ženskah. Pogosto, ne pa nujno, so povezani s smrčanjem, ki pa je pri ženskah še zmeraj tabu tema. Toda učinek motenj spanja, pogosto povezanih tudi s smrčanjem, je veliko usodnejši. Nezdravljena obstruktivna apneja namreč za ženske prinaša več tveganja za možgansko kap kot kajenje. Zato na motnje dihanja in smrčanje pri ženskah, predvsem v nosečnosti in po menopavzi, opozarjamo v tej oddaji.
Kultura pogovora izginja, ne le zaradi pomanjkanja časa, ampak tudi zato, ker postajamo vse bolj asocialni. Strukture sogovornikove agresivne komunikacije ne moreš spremeniti, lahko pa s svojim odzivom spremeniš njegovo vedenje. Mojca Žirovnik, strokovnjakinja za komunikacijo.
Da je smrčanje ubijalska reč, vedo vsi, obsojeni na spanje ob smrčečem človeku. A če gre tu predvsem za metaforo, je smrčanje, če se mu pridružijo še motnje dihanja, lahko zares usodno tudi za bolnika. Kako pogosto je smrčanje povezano z motnjami dihanja, kdaj je nujna zdravniška pomoč, kateri ukrepi so res učinkoviti in kako med poplavo pripomočkov na trgu izbrati učinkovite, bo svetovala pnevmologinja Kristina Ziherl, vodja Laboratorija za motnje dihanja v spanju Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik.
Pred najmnožičnejšim slovenskim športnim in navijaškim praznikom nas bo zanimalo, zakaj skoraj s pomilovanjem gledamo na tiste, ki ob takih priložnostih ne pijejo alkohola, in zakaj se nam veseli dogodki nasploh zdijo popolni le, če so dopolnjeni s kozarcem, džojntom, črtico ali kakšno sorodno popestritvijo? Je to posledica ukoreninjene tradicije, narodnega značaja ali česa tretjega? In kaj narediti, da se bodo (vsaj) mlajše generacije znale zabavati brez škodljivih substanc?
“Pred nama je Valentina, pojedla je oreščke in ni vedela, da je alergična nanje,” resno pove Uroš Zafošnik, vodja simulacijskega centra ZD Ljubljana. Tam si na glavo poveznemo očala za obogateno resničnost in že smo v položaju, ko rešujemo človeka, ki je dožível anafilaktični šok. V ljubljanskem zdravstvenem domu imajo 2 700 000 pacientov na leto, samo 18 je reanimacij, pravi Zafošnik, zato je pomembno, da imajo zdravstveni delavci in tudi laiki možnost, da se hitrega posredovanja naučijo ob pomoči obogatene resničnosti. Nismo teoretizirali, Valentino smo čisto resno reševali v Ambulanti 202.
»Še zmeraj se zgodi, da mi pred očmi umirajo bolniki, ki niso želeli na preventivni pregled takrat, ko bi bolezen odkrili v zelo zgodnji fazi,« opozarja prim. Jana Govc Eržen, spec. druž.med, nacionalna koordinatorka za preventivo bolezni srca in ožilja in članica programskega sveta programa Svit. Široka paleta dostopnih preventivnih pregledov in posebni programi, ki sistematično vabijo k nekaterim preventivnim pregledom, še zmeraj ne prepričajo zadostnega števila ljudi, da bi raka in druge bolezni odkrili pravočasno.
Paraplezalec Gregor Selak je pri petindvajsetih zbolel za multiplo sklerozo. “Spraševal sem se, ali bom lahko še hodil. Tako zelo me je bilo strah vsega. Že vse življenje se ukvarjam s športom, zdaj bom pa končal na vozičku? Ne dovolim si tega.” Dovoli si samo premagovanje vertikal in negotovosti. “Na težke trenutke gledam kot na izzive. Več ko boš imel slabih stvari v življenju, boljši človek boš postal, ker boš moral vse to premagati.”
Neveljaven email naslov