Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
Na zdravljenje po hudi poškodbi zaradi skoka v vodo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča največkrat sprejmejo fante, stare od 14 do 24 let. Med njimi se je pred dvema letoma znašel tudi takrat še ne polnoletni dijak piranske gimnazije, Nick Špoljar.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je zaradi raka dojke leta 2011 umrlo približno 450 000 žensk po svetu. Odstotek žensk, ki po zdravljenju uspešno okrevajo, se sicer iz leta v leto v povečuje, še vedno pa veliko težavo predstavlja kemoterapija, ki lahko z negativnimi stranskimi posledicami poslabša zdravje pacientk. Kdaj je kemoterapija po operativnem posegu nujna in kdaj ne, danes že lahko ugotavljajo s pomočjo posebnih genetskih testov, s katerimi so po svetu svetovali že več deset tisoč ženskam in marsikateri tako prihranili kemoterapijo.
Prepričanje, da je izgubljanje las in strah pred plešavostjo le moška domena, je zmotno. Več kot 40 odstotkov tistih, ki jih pesti izgubljanje las, je namreč žensk. In če je plešavost za moške družbeno bolj sprejemljiva, lahko ženske precej bolj zaznamuje, nekatere izgubo las enačijo celo z izgubo roke ali noge. Kako ravnati, ko opazimo, da nam očitneje izpadajo lasje, kakšno vlogo igrajo pri ženskah hormoni in ali sploh obstaja učinkovita metoda, kako pridobiti nazaj izgubljene lase, raziskujemo v Ambulanti 202.
Koprivnica ali urtikarija je pogosta bolezen, prizadene okoli 25 odstotkov ljudi. Kronična oblika je redkejša, traja dlje kot šest tednov in pogosto zelo slabo vpliva na kakovost življenja bolnika. Rdeče in otekle lise, podobne spremembam, ki nastanejo, ko nas opeče kopriva, je še posebej v poletnih dneh težko prikriti, spremljata pa jih srbenje ali neprijeten pekoč občutek.
O večopravilnosti poslušamo skoraj vsak dan. Vsi smo preobremenjeni in to se lahko s časom pokaže v kakovosti opravljenih nalog in – kar je še pomembneje – v kakovosti našega življenja. Številne nedavne znanstvene študije kažejo na to, da je večopravilnost škodljiva. Medtem ko hkrati opravljamo več nalog, naj bi se zmanjševali naša pozornost in učinkovitost, po nekaterih virih naj bi se ob opravljanju več stvari hkrati znižal inteligenčni kvocient, večopravilnost pa naj bi celo škodila našim možganom. Koliko je resnice v tem in ali lahko večopravilnost škodi našim možganom? Dr. Simon Brezovar, psiholog na Nevrološki kliniki v Ljubljani, dr. Paul Jimenez, psiholog, profesor na graški univerzi v Avstriji.
Predstavljajte si delec, ki je več kot 50.000-krat manjši od debeline našega lasu. V primerjavi s teniško žogico je tako majhen, kot je teniška žogica majhna v razmerju do Zemlje. Nanodelci niso iznajdba sodobnega sveta, je pa nova njihova povečana koncentracija v okolju.
Strah pred zobozdravnikom poznajo prav vse generacije, pogosto ga starši nehote pomagajo ustvarjati pri otrocih in se ga ne znajo znebiti tudi v odrasli dobi, čeprav vedo, da je zdravje v ustni votlini še kako pomembno za zdravje celotnega telesa.
Možganska kap se je v svetu zavihtela na drugo mesto med vzroki za umrljivost, postaja tudi vodilni vzrok telesne in kognitivne oviranosti. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje bi lahko v Sloveniji zmanjšali umrljivost zaradi možganske kapi vsaj za tretjino, če bi karseda hitro ukrepali. Prav zato so v državi zagnali projekt Telekap.
Kam in kako z ostanki živil, ki ste jih odstranili iz tovarniškega pakiranja oziroma embalaže? In zakaj ni primerno zavijati ribe v alu-folijo? Preverjamo v tokratni ambulanti 202.
Kam in kako z ostanki živil, ki ste jih odstranili iz tovarniškega pakiranja oziroma embalaže? In zakaj ni primerno zavijati ribe v alu-folijo? Preverjamo v tokratni ambulanti 202.
Mikrosporija ali ‘mačja bolezen’, ki se intenzivneje širi prav v spomladanskih mesecih, je sicer ne zelo nevarna, a trdovratna glivična okužba, ki se je je res težko znebiti. Ker pri majhnih otrocih lahko zahteva tudi bolnišnično zdravljenje, predvsem pa nekajtedensko izolacijo od drugih otrok, je naporna za vso družino.
Stres je pri šolarjih in dijakih prav tako prisoten kot v odrasli populaciji. A ga zaradi vse večje želje, da bi bili otroci kar se da uspešni, pogosto ne prepoznamo pravočasno, ali pa ga s prevelikimi pričakovanji le povečujemo. Kako lahko otrokom pomagamo iz njegovega primeža sta v Ambulanti 202 svetovali dr. Helena Jeriček Klanšček in mag. Maja Bajt z NIJZ.
Že Hipokrat je opisal uporabo sončne svetlobe za zdravljenje različnih tegob. Z razvojem tehnologije jo leta 2015, v mednarodnem letu svetlobe, uporabljamo za učinkovito, neinvazivno in cenovno ugodno podporno ali samostojno terapijo na različnih področjih medicine.
Nacionalni inštitut za javno zdravje je skupaj z Inštitutom Andrej Marušič Univerze na Primorskem, Slovenskim združenjem za preprečevanje samomora in Nacionalnim združenjem za kakovost življenja Ozara Slovenija začel projekt »Pomoč ljudem, znanje strokovnjakom«, krajše MOČ.
Čeprav se pojavlja pri skoraj desetini žensk v rodnem obdobju in je v tem obdobju pogostejša od raka dojka ali sladkorne bolezni, je ta kronična bolezen, pri kateri se tkivo, podobno maternični sluznici, širi po trebušni votlini in drugih organih, neznanka tudi za mnoge ginekologe. Zato so na ljubljanski ginekološki kliniki ustanovili Dnevni center za endometriozo, v kateri bodo lahko bolezen obravnavali interdisciplinarno, skupaj z urologi in kirurgi.
Rojstvo otroka s posebnimi potrebami, sploh takimi, ki so opazne že v trenutku rojstva kot je to Downov sindrom, so za starše in njihove bližnje praviloma velik šok. Za zdravstveno podporo otroku je dobro poskrbljeno, s celotno družino, ki se ji življenje popolnoma spremeni, pa se ne ukvarja nihče.
Vsaka medicinska obravnava bolnika izpostavi ne le delovanju aktivnih ukrepov zdravljenja, temveč tudi psihosocialnemu kontekstu, ki lahko vpliva na izid obravnave. Ni vse torej le v tem, da bolnik prejme določeno učinkovino, temveč da se zaveda, da jo je prejel. Vplivu tega konteksta pravimo učinek placeba, ki je lahko pri nekaterih motnjah ali boleznih, kot so na primer motnje čustvovanja ali bolečina, preverjeno velik.
Vsaka medicinska obravnava bolnika izpostavi ne le delovanju aktivnih ukrepov zdravljenja, temveč tudi psihosocialnemu kontekstu, ki lahko vpliva na izid obravnave. Ni vse torej le v tem, da bolnik prejme določeno učinkovino, temveč da se zaveda, da jo je prejel. Vplivu tega konteksta pravimo učinek placeba, ki je lahko pri nekaterih motnjah ali boleznih, kot so na primer motnje čustvovanja ali bolečina, preverjeno velik.
Ali vse večje navdušenje nad brezglutensko, paleo in prehrano s čim manj ogljikovih hidratov tudi v praksi dokazuje, da je naša prehranska piramida, ki že desetletja temelji na žitaricah in škrobnih živilih, v resnici povsem napačna? Je izločitev glutenskih žit iz prehrane v resnici dobrodejna in telo razbremeni, ali mu na daljši rok povzroča škodo?
Vzroki za bolezen niso popolnoma jasni, pot do diagnoze je zaradi raznolike simptomatike pogosto dolgotrajna. Nenehna utrujenost, mišične bolečine, motnje spomina so le nekatere od številnih težav, ki pestijo bolnike. Najpogosteje prizadene ženske med 20. in 50. letom starosti.
Neveljaven email naslov