Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
18. november smo že osmič obeležili kot evropski dan osveščanja o antibiotikih, letos pa se je prvič razpotegnil v teden opozarjanja na problem odpornosti proti antibiotikom. Zaradi okužbe z bakterijami, ki so odporne proti antibiotikom, samo v Evropi vsako leto umre 25.000 ljudi. Leta 2050 naj bi bila ta številka že 10 milijonov.
November je namenjen ozaveščanju o boleznih, ki prizadenejo predvsem moške. Četudi je rak prostate najpogostejši in najbolj smrten rak, zaradi njega letno umre kar 360 starejših moških, pa še zdaleč ni edini. V splošni moški populaciji predstavlja rak testisov 1 do 2 odstotka, v populaciji moških, starih od 20 do 40 let, pa je to najpogostejši rak.
Največkrat mame opozarjajo na zahtevno življenje z otroki s hudimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami, mame ustanavljajo društva in fundacije ter si prizadevajo za zakonske spremembe. Tudi v medijih največkrat nastopajo le mame. Očetje, ki spregovorijo o svojem pogledu na tako življenje, so redki. Sašo Greiner pa brez zadržkov govori ne le o tegobah “posebnih družin”, ampak iskreno tudi o smrti otroka kot o odrešitvi, o za številne nesprejemljivih stališčih do zdravljenja otrok s tako hudimi neozdravljivimi genskimi napakami. Radikalno je njegovo stališče, da tak otrok ni dar, ampak breme, in vztrajno zagovarja odločitev, da družina kljub grožnji smrti vsega svojega življenja ne sme podrediti le bolnemu otroku.
Deloholik lahko postane vsakdo, ne glede na vrsto dela, ki ga opravlja. O tem smo se pogovarjali s sogovornikom Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom.
S približevanjem prvemu novembru se pogosteje zatekamo k tesnobni misli na minljivost – sebe in drugih. Sodobni človek je smrt in umiranje odrinil v institucije, cilj dobre paliativne oskrbe pa je usmerjen predvsem v sprejemajoč in human odnos do smrti in odhajanja, ki je pomemben del naravnega življenjskega toka. O tem je pred časom v Sloveniji govorila dr. Sheila Payne, ena od vodilnih svetovnih predavateljic za področje paliative.
Zastoj srca pri otrocih, ki zahteva nekoliko drugačen način oživljanja, in pomoč odraslim z zastojem srca v odročnih krajih, kjer reševalcev ne bo na kraj dogodka v času, ko bi še lahko rešili življenje, so dogodki, ki so zahtevni tudi za najbolj izkušene reševalce. Kako se jih lotimo laiki?
Pred osmimi leti, ob 35 letnici Vala 202, smo pripravili dve seriji radijskih oddaj s številnimi informacijami, napotki in zgodbami o tem, kako pomembno je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja in uporabe avtomatskih defibrilatorjev. Hkrati je po Sloveniji potekalo več kot 100 brezplačnih tečajev učenja teh preprostih veščin, ki lahko odločajo o življenju ali smrti. In zagotovo vemo, da so (vsaj) dvakrat so presodile v korist življenja. Tudi zato smo se ob letošnjem Evropskem dnevu oživljanja odločili, da skupaj s partnerji, Rdečim križem Slovenije in Slovenskim reanimacijskim svetom znova povabimo: naučite se rešiti življenje.
Potem ko je pred desetletjem zbolela za panično motnjo, je Emanuela Malačič Kladnik soustanovila društvo DAM. V podporo in pomoč ter v spodbudo ljudem, da ob medsebojni pomoči – in pomoči strokovnjakov najdejo pot iz stiske in se izvijejo iz primeža duševnih motenj.
Andrej Pušljar se že 20 let zaradi bolezni ledvic vozi na dializo, medtem so mu začela odpovedovati še jetra. Pri 35. letih je že prestal transplantacijo jeter, na presaditev ledvic še čaka. Zadnje leto in pol je dobesedno živel v bolnišnici, a ni obupal. Razmišlja pozitivno, tudi zaradi službe, Andrej je od leta 2012 namreč del podjetja IBM.
“Že samo ugotavljanje neželenih stranskih učinkov je včasih zelo naporno delo, saj vsako telo na zdravila odreagira drugače. Če pa bolnik jemlje več zdravil hkrati in če ob tem uživa še raznolika prehranska dopolnila, pa je iskanje vzroka za zdravstvene težave cela znanost,” priznava Darja Potočnik Benčič, mag. farm.spec., ki pri Lekarniški zbornici Slovenije vodi strokovno skupino za pregled uporabe zdravil in pogosto svetuje bolnikom z različnimi težavami.
O predsodkih, ki obremenjujejo ljudi z duševnimi težavami in s samomorilnim vedenjem in tudi zato ne poiščejo pomoči, o stigmi že tako nemočnih svojcev ob samomoru bližnjega ter seveda o družbi, ki mora združiti moči pri preprečevanju samomora. Ambulanta 202 ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora.
Nemalo otrok je s strahom pričakovalo novo šolsko leto. Čeprav strokovnjaki poudarjajo, da v resnici ni otroka, ki se na bi želel česa naučiti in ki ne bi rad bil uspešen tudi v šoli, je hkrati vse več otrok, ki šole ne marajo, za šolsko delo niso motivirani ali zaradi različnih učnih težav zanje šola pomeni velik stres. Kako pravočasno odkrijemo vzrok učnih težav in kako otrokom pomagamo, je v Ambulanti 202 svetovala mag. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.
Ambulanta tokrat predstavlja dve zgodbi - prva se dogaja v vesolju, kjer živijo pošastice, druga se dogaja na zemlji, v okolici Ljubljane, kjer živi Anej Košorok. Zgovornemu dečku z bujno domišljijo so zdravniki, ko je bil star le šest mesecev, postavili diagnozo spinalna mišična atrofija.
Cistična fibroza je kronična, gensko pogojena in življenje ogrožajoča bolezen, ki prizadene žleze sluznice zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Gosta sluz maši pljuča, otežuje dihanje in izčrpava telo. Ta redka bolezen je še vedno neozdravljiva, simptome pa bolniki obvladujejo z inhalacijami, dihalnimi vajami, jemanjem encimov v obliki tablet, dietami, telesno dejavnostjo, v zadnji fazi pa tudi s tvegano presaditvijo pljuč. V Sloveniji se vsako leto rodijo trije ali štirje otroci s cistično fibrozo. Med njimi je tudi mladi fotograf Jan Pirnat. Svojo zgodbo o življenju s cistično fibrozo bo povedal v četrtkovi valovski oddaji Ambulanta 202.
Med tabuji, ki še vedno vztrajajo tudi pri nas, je starševstvo invalidnih oseb. Pogosto se zgodi, da invalidnost doleti tiste, ki so že starši, precej redkeje pa, da se za starševstvo odločijo pari, pri katerih eden od partnerjev zaradi invalidnosti sam potrebuje precej pomoči v vsakodnevnem življenju. Borut Zemljič je nekaj let po tem, ko je zaradi hude poškodbe glave med kolesarjenjem postal povsem odvisen od drugih, zaživel polno partnersko življenje in postal celo oče.
Pravijo jim otroci metuljev, saj je njihova koža tako tanka kakor metuljeva krila. Bulozno epidermolizo, neozdravljivo kožno bolezen, ima v Sloveniji 52 ljudi, od tega štirje najhujšo obliko – distrofično. Med njimi je tudi 16-letna dijakinja Ana Rogel, ki kljub številnim oviram zaradi bolezni živi skoraj povsem normalno življenje.
28-letni Ptujčan Damjan Habjanič, strasten navijač nogometnega kluba Maribor, je bil dolga leta zgolj zavzet opazovalec športa. Takrat so se mu zelo opazno nabrali tudi kilogrami in ko jih je bilo že 155, se je odločil močno spremeniti življenjske navade. Kakšna je bila pot, na kateri je v dveh letih skoraj prepolovil svojo težo in kako namerava jeseni s prav posebnim izzivom kronati svojo največjo življenjsko zmago?
Normalna vrednost sladkorja v krvi je od 4 mmol/L- 6mmol/L, gost Ambulante 202 ga je ob prihodu v bolnišnico imel kar 40 mmol/L.
Neveljaven email naslov