Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Vedno več Slovenk in Slovencev teče. Kako vemo, da je naša tehnika teka pravilna? Napake, in to ne le pri tekačih začetnikih, namreč ne vodijo do želenega užitka in zadovoljstva, ampak tudi do motivacijske blokade in poškodb. Postopek, da lahko tečemo bolje in bolj elastično, je treba razumeti kot postopek, skozi katerega navajamo telo na nove obremenitve. Prav zato je lahko tek spočetka stres, lahko pa je tudi užitek in zdravilo, če se ga lotimo pravilno in popestrimo tudi z drugimi športi.
Tek, od stresa za telo do užitka
Včasih imamo občutek, da vsa Slovenija teče – a podatki kažejo drugače. V Sloveniji teče med 5 in 7 odstotki ljudi.
Razlogi za tek so različni. Nekateri želijo izgubiti odvečne kilograme, spet drugi dvigniti raven kondicije, tretji sodelovati na različnih tekmovanjih ali pa preprosto poizkusiti nekaj novega. A prav je, da to počnemo na zdrav način- sebi v zadovoljstvo in užitek. Ni vsak tekaški korak pravilen, kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih v kilometrih okrog Zemlje pretekel enkrat in pol.Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor dr. Branko Škof s Fakultete za šport, ki pravi, da »je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakega, ki se začnem ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se in se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno.
Urban Praprotnik: “Dobro je, da se zavedamo, da trening ni ravna cesta. Do pretečenega maratona je dolga pot, ni bližnjic, na poti do tja se je treba naučiti veliko o sebi, o lastnih sposobnostih, o nevarnostih.”
Prof.dr. Branko Škof: »Bistveno je, da človek ob neki športni aktivnosti spoznava sebe in da zna na primeren način sebe tudi ustaviti, ter si poiskati ustrezno pomoč. Ne pa, da se zato, ker smo se pač odločili za neko dejavnosti, te držimo kot pijanec plota, ne glede na to, kako se ob tem počutimo, kje in kako močno nas boli.«
“Predvsem začetniki naj tečejo manj kot zmorejo. Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še kasneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako,” svetuje Praprotnik.
“Tek naj kombinirajo tudi z drugimi športi. Če se preveč intenzivno usmerimo v eno dejavnost lahko pride do poškodb ali pa do motivacijske blokade in posledično opuščanja dejavnosti. Če počneš več stvari je to varneje in z motivacijskega vidika primerneje,« še dodajata dr. Škof. Miro Kregar pa: »Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro.”
Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delat čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave.
Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ superge in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato obuješ superge in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje.«
Kaj pa ljudje s previsoko telesno težo ali tisti, ki imajo za seboj vrsto let sedečega dela in pomanjkljive rekreacije ali sploh nobene? “Zanje je, če teka niso vajeni, zagotovo primernejša hoja, ki ji dodajajo le majhne, morda petnajst sekundne intervale teka. In nato postopoma vedno več. Tudi čas rekreiranja naj se postopoma stopnjuje, iz tedna teden naj se podaljšuje. Če boste že prvi dan začeli z enourno intenzivno rekreacijo, četrti dan ne boste več tekli, ker boste preutrujeni ali poškodovani. Treba je po pameti in z glavo.”
Treba je paziti tudi na držo telesa, telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov.
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečnine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.
“80 kilogramski človek, ki preteče en kilometer, je obremenil vsak svoj gleženj s 60 tonami!” slikovito oriše dr. Škof
“Zelo pomembno je tudi upoštevanje utrujenosti. Z utrujenostjo mišice hočejo delati še manj, medenica popusti, koleno malo uide po svoje, bistveno pa se ob tem povečajo obremenitve obsklepnih tkiv in posledično lahko vodijo v vnetja, kar čutimo kot bolečino na zunanji strani bokov ali boleča kolena pod pogačico,« opozarja Praprotnik. »Takrat je bolje hoditi. Hoja je neke vrste »okrepčevalnica« za tekača: hodiš minutko in potem lahko dve ali tri kakovostneje tečeš. Tek je tako bistveno boljši in v njem je več užitka!”
In če je tek nedvomno stres za telo, zakaj k že tako pogosto zelo stresnemu življenju dodajati še tovrstni stres? “Zato, ker po tekaškem ali druge vrste rekreacijskem stresu telo pride v fazo počitka, v kateri pa se tudi hormonsko gledano sprožajo tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le doza je pomembna: premalo ne pomaga, v preveliko količini pa je lahko strup!”
Za vse, ki ste prepoznali in občutili težave, opisane v oddaji, pa tudi za tiste, ki se z idejo o teku šele spogledujejo, so v okviru projekta »Pospeši ritem« vse do konca junija na voljo brezplačni tečaji pravilnih tehnik teka, ki jih vodijo profesionalni tekači. Vsak torek in četrtek potekajo tukaj: Pospeši ritem.
Šolske počitnice so tu ali pa za nekatere še pridejo. Naj ne bodo le nov izgovor za posedanje pred računalnikom in televizijo, otroke (in sebe) napodimo ven, na svež zimski zrak! Otroci so bili nekoč nenehno v gibanju, danes pa kakor da nimajo več časa niti za prosto gibalno igro. Prosta igra in svobodna izbira pri njej sta ključni za krepitev samopodobe in za to, da otrok odkrije, kdo sploh je. Najnovejše raziskave tudi potrjujejo povezavo med gibanjem in kognitivno sposobnostjo, še sporoča današnja oddaja o zdravju. Maja Ratej in njena gostja dr. Tina Bregant tako v tokratni Ambulanti 202 sporočata predvsem eno: Pametni se gibljejo!
Blizu nam je skandinavski stil dela, kjer prevladuje protestantska delovna etika, a ta pri nas ni tako pristona, kot govorimo, da je. Vprašanje je, ali bi slovenski zaposleni v takem sistemu funkcionirali. V Ambulanti o motivaciji na delovnem mestu gostimo Evo Boštjančič, izredno profesorico psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, vodjo Katedre za psihologijo dela in organizacij.
Osnovnošolci in maturantje se bodo v prihodnjih tednih morali odločiti, kako nadaljevati svojo pot. Strah pred tem, da je odločitev lahko napačna in da ima nepopravljive posledice, je velik predvsem pri tistih, ki sploh ne vedo, kaj bi v življenju zares radi počeli. Kako jim pomagati, predvsem pa, kako jih razbremeniti strahu pred morebitno napačno odločitvijo? Svetuje dr. Miha Lovšin, vodja področja za karierno orientacijo na Centru za poklicno izobraževanje.
Rak na materničnem vratu je četrti najpogostejši rak na svetu pri ženskah in osmi v Evropi. Slovenija se v zadnjih letih uvršča med države z najmanjšo umrljivostjo zaradi raka na materničnem vratu. Pri nas zboli za njim približno 120 žensk na leto, želimo pa, da bi se to število še zmanjšalo oziroma, da bi rak na materničnem vratu postal prvi rak, ki bi nam ga uspelo odpraviti, kot nam je uspelo z nekaterimi nalezljivimi boleznimi, na primer z rdečkami. K temu zelo pripomoreta dva učinkovita javnozdravstvena ukrepa – cepljenje proti okužbam s človeškimi papilomavirusi in presejalni program za zdrave ženske v okviru ZORE.
V Sloveniji se pravkar spopadamo z vrhuncem letošnje sezone gripe. Virus, ki jo prenaša, je strokovnjakom še danes precej trd oreh, saj neprestano mutira. Kako iščejo pravo cepivo, zakaj so nekatere sezonske gripe občutno hujše kot druge in ali je res, da običajen človek v povprečju na desetletje nekajkrat preboli to virusno obolenje, ne da bi vedel, bo pojasnila mag. Katarina Prosenc Trilar iz Laboratorija za javnozdravstveno virologijo.
Novica o diagnozi rak človeka vedno preseneti, pride nepričakovano in s seboj prinese občutek nemoči in stanje šoka. Ne le za bolnika, tudi za njegove svojce in prijatelje. Odzivi na bolezen so različni tako, kot smo različni ljudje. Tisti, ki imajo za sabo izkušnjo, kako je, ko ti zboli ljuba oseba, poudarjajo, kako pomemben je odkrit pogovor o bolezni, zaupanje zdravljenju in podpora bolniku. Svoje izkušnje z boleznijo so z nami delili oče in hči Jana Koteska in Boris Koteski, Boštjan P. Strnad, Metod Pevec pa tudi predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Tanja Španić.
Imunoterapija se pri zdravljenju rakavih bolezni vse bolj prebija v ospredje, saj pri nekaterih vrstah raka bistveno izboljša preživetje celo bolnikom v zadnjih fazah bolezni.
Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja. Kaj točno je pozitivna psihologija, je razložil Miran Možina.
Življenje je prekratko, da bi imeli dolgočasne lase, a kaj ko je to, kakšne lase imamo v zelo majhni meri odvisno od nas samih. Za to pač poskrbijo starši in genetika. Podobno kot barva oči se namreč dedujeta tudi oblika in barva las; dominantnejši je gen za kodraste in temne lase. Sicer pa je človeško telo pokrito z lasnimi mešički praktično povsod, po vsem telesu je teh približno 5 milijonov, na glavi jih je 100 000. Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov, sicer pa nam lasje najhitreje rastejo v otroštvu, malce pohitijo tudi v poletnem času. En las na naši glavi ostane do osem let in tako lasje o svojem lastniku povedo marsikaj, od tega v kakšnem okolju je živel pa tudi to, katere substance je užival.
Potreba po psihoterapevtski pomoči je v sodobnem času čedalje večja in odločitev zanjo, kot marsikdo zmotno misli, ni poraz, ampak korak k bolj kakovostnemu življenju. Bolj kot metoda in tehnika psihoterapije je za učinkovito pomoč pomemben odnos, ki se razvije med terapevtom in klientom. Mojca Brezavšcek, psihologinja in psihoterapevtka.
Vec kot 230 bolnikov trenutno caka na presaditev primernega organa. Teh ni dovolj tudi zato, ker se le nekaj odstotkov Slovencev uradno vpiše med prostovoljne darovalce. Zato o darovanju njihovih organov odlocajo svojci po njihovi smrti. Zdaj se obstojeci, zelo zamudni poti vpisa med darovalce pridružuje še zelo preprosta prijava po elektronski poti. Kako poteka in kakšne prednosti prinaša, bo pojasnila prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv, Slovenija-transplant.
Pojem 'čustvenih manipulacij' ima zelo negativen prizvok, in ljudi, ki ga zelo skrajno uporabljajo za doseganje svojih ciljev, označujemo tudi kot 'čustvene vampirje'. A pri tovrstnih dejanjih ne gre vselej za preračunljivost in naklepna dejanja, v resnici se v vlogi manipulatorja lahko znajde vsak. Kako jo prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar.
Ljubljanski maraton v pogon spravi kar odstotek populacije, veliko ljudi pa v želji po več ne upošteva zakonitosti treninga in zdravega odnosa do športne rekreacije. Je res potrebno za zdravje migati več ur na dan ali pa preteči dnevno 10 kilometrov ali več? V Ambulanti bomo temne plati pretiranega ukvarjanja s športom razkrivali s trenerjema Dejanom Lenartom in Urbanom Praprotnikom, filozofom dr. Milanom Hosto, športnim psihologom mag. Alešem Vičičem in fizioterapevtom Matejem Čebokljem.
Skoraj vsakdo lahko zamenja pregorelo žarnico, halogenko ali LED svetilko, le malokdo pa se ob tem vpraša, kolikšna svetlost in kakšna svetilnost je za človeški vid najprimernejša. Tudi človeško oko se je na svoj način prilagodilo življenjskim potrebam, dandanašnji pa prav z vidom zaznavamo tri četrtine vseh informacij iz okolja.
Vrsto let je pridobivanje znanja o pravilnem oživljanju in drugih nujnih stanjih (za laike, a tudi za profesionalce vseh vrst,) potekalo na zelo preprostih učnih lutkah, bolj znanih kot "Ančke". Zdaj pa sodoben, mobilni simulacijski center ponuja povsem drugačen način poučevanja. Tečajniki "oživljajo" izjemno realistične lutke, ki so delo z oskarjem nagrajenih holivudskih profesionalcev, uporabljajo profesionalni enako učno opremo in tudi s pomočjo virtualne realnosti vajo doživijo kot resničen dogodek. Simulacijski center je bil v ZD Ljubljana zasnovan in domišljen predvsem za zaposlene v zdravstvu, zdaj pa vrata odpira tudi laikom. Ker gre za mobilno enoto, 9m dolgo avtomobilsko prikolico, jo je mogoče odpeljati v še tako zakoten kraj. Zato bodo dobesedno nepozabni tečaji temeljnih postopkov oživljanja potekali tudi v krajih, kjer ljudje s srčnim zastojem takrat, ko bo šlo zares, pravočasne pomoči reševalcev najbrž ne bodo dočakali.
Program OMRA, ki ga je zagnala skupina strokovnjakov in raziskovalcev, stopa na pot pri prizadevanju za kakovostnejše duševno zdravje. Da se težave prepoznajo, zavedanje o njih okrepi, zmanjša z njim povezana stigma in najde ustrezna pomoč. V studiu smo gostili psihiatrinjo dr. Mojco Zvezdano Dernovšek.
Delež starejših v Sloveniji se povečuje: Leta 2010 je bilo ljudi, ki so starejši od 65 let, 16,5 odstotka, ta delež pa je do zdaj narasel na skoraj 20 odstotkov, vsak peti v Sloveniji je torej že starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah Evropske unije. V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, smo se pogovarjali z enim od vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnih svetovalcev za staranje profesorjem Tomom Kirkwoodom, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv in ne težavo.
Pri Slovenskem farmacevtskem društvu so nedavno opozorili, da številni ne ločijo med zdravili in prehranskimi dopolnili, sploh ko gre za izdelke iz zdravilnih rastlin. Čeprav prehranska dopolnila niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni in se jim teh lastnosti tudi ne sme pripisovati, v praksi pogosto ni tako. Kakšna je razlika med zdravili in prehranskimi dopolnili, kdaj po slednjih sploh poseči in za koga nikakor niso priporočljiva?
Kljub večji ozaveščenosti, je stigma še vedno tista, ki osebe v hudi stiski pogosto odvrne od iskanja pomoči, zato je preprečevanje samomora naloga vseh nas.
Ste vedeli, da redke bolezni niti niso tako redke? Kar osem odstotkov Slovencev se spopada s katero od njih. Ker so po večini zapisane v genih, je najzanesljivejša pot do njihove diagnoze genetsko testiranje. Število ljudi, ki se testirajo, se je v zadnjih dveh letih več kot podvojilo, Slovenija se je ob tem zavihtela v vrh držav po medicinski ponudbi tovrstnih testiranj. V svetu ob tem opažajo tudi bliskovito povečanje komercialnih testov, do katerih pa velja ostati previdno skeptičen. Kaj lahko pogled v našo osebno genetsko banko pove o nas in naši podvrženosti morebitnim redkim boleznim, se bomo ta četrtek ob 10ih pogovarjali z dr. Luco Lovrečič s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko na ljubljanskem UKC.
Neveljaven email naslov