Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
860 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
Kulturni praznik je za rojake v sosednjih državah eden najpomembnejših, letošnja praznovanja pa so bila tudi v znamenju pomembnih obletnic. Slovenci v Italiji so tako zaznamovali 75-letnico delovanja njihovega Radia Trst A in 25-letnico slovenskega televizijskega programa, porabski Slovenci pa 20-letnico delovanja Radia Monošter. Pridružimo se rojakom v Istri, ki so osrednjo slovesnost pripravili v Pulju. Kakšna pa bo usoda gledališkega abonmaja Pogled dlje in gostovanj profesionalnih gledališč iz Slovenije na avstrijskem Koroškem? Denarja namreč ni dovolj. Ministrstvo za kulturo odgovornost za sofinanciranje prelaga na Urad za Slovence v zamejstvu. Tam pa so prepričani, da bi moralo tudi pristojno kulturno ministrstvo prispevati sredstva, saj gre za promocijo slovenskih gledališč v tujini. Do kam sega slovenski kulturni prostor in pogled pristojnih v Sloveniji, lahko slišite v Sotočjih!
Gostimo koroškega Slovenca Jožka Hudla, ki se že od otroških let posveča kulturnemu delovanju. Bil je med ustanovitelji slovenske glasbene šole na Koroškem, vrsto let je vodil društvo Edinost v Pliberku, zdaj pa med drugim pomaga beguncem. Za svoj trud in povezovanje s Slovenijo je dobil visoko priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti – srebrno plaketo. Že desetletja so tesno povezani Slovenci iz Benečije in Posočja. Po rodu smo enaki, pravi Zdravko Likar, eden od avtorjev knjige, v kateri je dokumentiran boj beneških Slovencev za obstoj in pomoč rojakov iz Posočja. Štiri leta je trajala priprava madžarsko slovenskega spletnega slovarja, ki bo v veliko pomoč tudi mladim porabskim rojakom pri učenju slovenskega jezika. Ustavimo se tudi na Reki – evropski prestolnici kulture – , ki bo leto dni Luka različnosti. Med številni prireditvami, ki so zaznamovale uradni začetek, je bil tudi odlično obiskan festival starih rockovskih zvezd – Old stars festival. Več v tokratni oddaji.
Potem ko sedem let med domačini ni bilo para, ki bi se odločil za poroko na tradicionalen način, so ga zdaj vendarle našli. Etnološka prireditev, ki jo pripravljajo v Repnu na tržaškem Krasu, letos končno bo. Kakšni pa so obeti, da bodo Slovenci tudi v prihodnje imeli svojega predstavnika v italijanskem parlamentu? O tem v pogovoru s senatorko Tatjano Rojc. Sedem zgodb je naslov gradiva za lažje učenje slovenščine v dvojezičnih ljudskih šolah na avstrijskem Koroškem. Pripravilo ga je sedem učiteljic, nekdanjih študentk Pedagoške visoke šole v Celovcu, uporablja pa ga že več kot polovica učencev. Kako do Slovencev v Medžimurski županiji, je vprašanje, na katerega med drugimi išče odgovor Barbara Antolič Vupora, predstavnica Slovencev v sosednji Varaždinski županiji. Do porabskih Slovencev pa je vnovič prišel Mali princ. Tokrat z razstavo knjig, v katerih nastopa, in likovnih del učencev iz Rogaške Slatine. Prislunite!
Učenci dvojezične osnovne šole z Gornjega Senika v Porabju so s svojo radijsko oddajo dokazali, da lahko uspešno soustvarjajo zamejske vsebine. Mlade na avstrijskem Koroškem k dejavni vlogi spodbuja projekt pisanja v slovenskem jeziku - Pisana promlad, ki letos poteka že desetič.Gostimo novo tajnico reške Bazovice Sandro Grudenić, nekdanjo učiteljico slovenskega jezika, ki ji idej ne manjka. Pomembni izzivi so tudi pred podjetji Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Kaj je značilno za ta podjetja, je zanimalo Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta. Kaj so ugotovili? Prisluhnite
Kaj si lahko Slovenci v Avstriji obetajo od nove turkizno zelene vlade? O tem s poslanko Zelenih Olgo Voglauer. Z vodjo Unikuma - kulturnega centra celovške univerze - Emilom Krištofom se pogovarjamo o zaznamovanju 100. obletnice koroškega plebiscita. Letos bo minilo tudi 100 let od požiga Narodnega doma v Trstu. O tem pomembnem simbolu Slovencev v Furlaniji Julijski krajini in njegovi prihodnji usodi razmišlja upokojeni novinar, urednik in publicist Ivo Jevnikar. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Kölleš Kiss pogledamo, kakšne izzive prinaša letošnje leto. Z rojakinjo mlajše generacije z Reke Mihelo Pauman Budanović pa spregovorimo tudi o vključevanju mladih.
»Ko si zadnjič vzameš čas« je naslov pesmi Tonča Feiniga novega albuma, ki ga je ta koroški slovenski glasbenik izdal sredi decembra. Album z naslovom Shine bomo predstavljamo v tokratni oddaji. Vzamemo pa si tudi čas za oceno iztekajočega se leta. Kako zadovoljni so Slovenci v Furlaniji Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem? Svojega predstavnika v parlamentu imajo, tako na Dunaju kot v Rimu, nikakršnih zagotovil pa nimajo, da bo tudi v prihodnje tako. Zanima nas, kako uspešni so bili rojaki na Hrvaškem predvsem pri uvajanju pouka slovenščine v šolah hrvaških šolah in kakšen je njihov položaj. O zelo pomembnem razvojnem programu slovenskega Porabja in sodelovanju z drugimi organizacijami pa se pogovarjamo z novim predsednikom krovne Državne slovenske samouprave Karlom Holcem. Prisluhnite!
Na avstrijskem Koroškem pozorno spremljajo napovedi o morebitni izgradnji drugega bloka krške nuklearke. O razlogih za nasprotovanje gradnji se pogovarjamo s Štefanom Merkačem, koroškim slovenskim okoljevarstvenikom, ki sodeloval pri pripravi ambicioznega energetskega načrta koroške deželne vlade. Pridružimo se najmlajšim rojakom, ki so na Reki pozdravili Miklavža in popestrili prednovoletno srečanje. Pri založbi Mladika so se poklonili lani umrlemu pisatelju in prevajalcu Alojzu Rebuli ter izdali dokumentarno monografijo o njegovem življenju. Skupaj s člani slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja pa se odpravimo tudi v Monošter. Prisluhnite!
Rojaki na avstrijskem Koroškem so z navdušenjem sprejeli imenovanje Jožeta Marketza za novega krškega škofa. Pridružimo se Miklavžu, ki je v Slovenskem domu v Monoštru razveselil več kot 70 malčkov. Veselo je bilo tudi v reškem vrtcu in osnovni šoli Kozala, ki jo je obiskala Muca copatarica. Predsednica slovenskega društva iz Dubrovnika Tanja Baletić Cizej namreč te dni s svojimi lutkovnimi predstavami navdušuje najmlajše v Kvarnerju in Istri. Porobneje tudi o snemanju BBC-jevega dokumentarnega filma o Borisu Pahorju in peti izdaji knjige Gamsi na plazu Karla Prušnika Gašperja.
O slovenskih zamejskih založbah, odnosu države in pretočnosti ustvarjalne kreativnosti s tržaškim literatom in letošnjim Schwentnerjevim nagrajencem Markom Kravosom. Z ravnatelji treh slovenskih šol iz Furlanije Julijske krajine in z avstrijske Koroške Avstrije o vlogi šole pri oblikovanju manjšinsko dejavnih mladih rojakov. Slovenci na Hrvaškem oblikujejo svojo strategijo in zanima nas, katere so prednostne naloge. Kaj načrtujejo v Sakalovcih v Porabju? Prisluhnite!
Ob 70-letnici delovanja Narodnega sveta koroških Slovencev se z njegovim predsednikom Valentinom Inzkom pogovarjamo o enotnosti, izzivih in mladih. Ti so se zbrali tudi v Ljubljani na letošnjem sklepnem srečanju mreže Alpe Jadran - Maj. Kdo so ti mladi in zakaj se povezujejo, nas zanima v tokratni oddaji. Gostimo Nežo Kravos, predsednico novoustanovljenega društva mladih Slovencev v Italiji - DM+. O pouku slovenščine se pogovarjamo s Ksenjo Klovar Lukarič, novo učiteljico na reški OŠ Kozala, z Martinom Ropošem pa tudi o razvojnem programu slovenskega Porabja, vrednem skoraj 3 milijone evrov. Prisluhnite!
»Spreminjanje perspektive: od konflikta prek dialoga do konsenza« je bil naslov 30. evropskega kongresa narodnih skupnosti, ki ga je v Celovcu pripravil Biro za slovensko narodno skupnost. Ogledamo si premiero plesno-gledališke predstave, ki jo je pripravila mladinska gledališka skupina društva Bilka iz Bilčovsa. V Trstu obiščemo centralni urad za slovenski jezik v Furlaniji Julijski krajini, odprt lani poleti. Gostimo še eno vsestransko dejavno rojakinjo iz Zagreba Marjeto Trkman Kravar, tesno povezano s turizmom, in si v Monoštru ogledamo dela, nastala na tradicionalni 18. likovni koloniji. O razstavi in načrtih za galerijo več v tokratnih Sotočjih. Prisluhnite!
V Zagrebu so proslavili 90-letnico delovanja društva Slovenski dom. Kako slovesno je bilo, lahko slišite v tokratni oddaji. Z visokim komisarjem OVSE-ja za manjšinska vprašanja Lambertom Zannierom se pogovarjamo o položaju manjšin in njihovem bogastvu. Da je prednost, če si pripadnik manjšine, je prepričan znani tržaški Slovenec Bojan Brezigar. 20 let je življenje rojakov v zamejstvu predstavljal v kolumnah za dnevnik Večer, izbrane pa je zdaj objavil v knjigi Pogled izza meje. Kakšen je ta pogled? V oddaji gostimo tudi raziskovalko pouka slovenščine na novih srednjih šolah v Avstriji Bernardo Volavšek Kuresch in novega predsednika krovne organizacije porabskih Slovencev Karla Holca, ki je prevzel vodenje Državne slovenske samouprave. Kakšen je njegov pogled na slovensko manjšino? Prisluhnite!
Porabski Slovenci so po obisku premiera Marjana Šarca na Madžarskem zadovoljni. Zakaj, lahko slišite v tokratni oddaji. Kakšno vlogo lahko imajo slovenska zamejska gospodarska združenja v spreminjajočem se globalnem gospodarstvu? O tem več v pogovoru z goriškim rojakom Robertom Frandoličem, predsednikom Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, in Benjaminom Wakounigom, predsednikom Slovenske gospodarske zveze iz Celovca. O začetkih pouka slovenskega jezika na reški osnovni šoli Pećine pripoveduje nekdanja ravnateljica Irena Margan. Leta 2006 je začela s prostovoljnim poučevanjem svojega maternega jezika, zdaj pouk slovenščine v okviru hrvaške zakonodaje poteka že deseto leto. V Trstu pa se odpravimo po sledeh Primoža Trubarja. Prisluhnite
Dolgoletna predsednika krovnih slovenskih zamejskih organizacij Marjan Sturm in Rudi Pavšič sta bila za svoje delo in neprecenljiv prispevek k medkulturnem dialogu odlikovana z redom za zasluge. Kaj počneta in kako ocenjujeta trenutno dogajanje, nas zanima v tokratni oddaji. Slovensko kulturno društvo Rož je za svoje odmevno delo dobilo visoko avstrijsko odlikovanje. Kaj pomeni takšno priznanje, se pogovarjamo z režiserjem Marjanom Štikarjem, ki vedno znova poskrbi, da se o njihovem delu govori. V Zagrebu so se pred 90-letnico Slovenskega doma z biografijo poklonili ustanovitelju Franu Zavrniku in z razstavo gledališčniku Hinku Nučiču, na Reki pa so slovesno zaznamovali 10-letnico pouka slovenščine v osnovni šoli Pećine. Bolje pa lahko spoznate tudi mladega porabskega Slovenca Szabolcsa Andrejka, ki je delo našel v Murski Soboti. Prisluhnite!
Kaj so porabskim Slovencem prinesle lokalne in manjšinske volitve na Madžarskem? Cikcak po Šmihelu pri Pliberku ob koncu praznovanja 40-letnice lutkarstva in 20-letnice festivala Cikl Cakl. Z Miho Vavtijem spregovorimo o bližajoči se 30-letnici šmihelskega New Times Bigbanda, pomenu glasbene dejavnosti in težavah z njegovim financiranjem. Ogledamo si premiero predstave Krčmarica Mirandolina v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Več lahko slišite o filmskem festivalu Poklon viziji, ki je potekal v kar 7 mestih v Sloveniji in Italiji. Gostimo pa tudi Vasiljko Tovarloža, dolgoletno in aktivno članico društva Slovenski dom v Zagrebu.
Po dveh letih vnovič seja sveta vlade za Slovence v zamejstvu, kaj se dogaja v Italiji - od slovenske narodne skupnosti do Južnih Tirolcev, Avstrija 100 let po senžermenski mirovni pogodbi, rojaki iz Zagreba so se z razstavo spomnili športne legende Leona Štuklja, pomembna vloga slovenskih zamejskih knjižnic. Prisluhnite!
Z vodjo koroških Zelenih Olgo Voglauer se po velikem uspehu na avstrijskih parlamentarnih volitvah pogovarjamo o nadaljevanju njene politične kariere na Dunaju. Pridružimo se Slovencem na Hrvaškem, ki so svoje redno letno srečanje tokrat pripravili v osrednji Istri. Ob začetku novega študijskega leta se pogovarjamo z reško rojakinjo Katjo Grubiša, ki nadaljuje študij komunikologije na Fakulteti za družbene vede.V Števanovcih pa si ogledamo novi predstavi porabske slovenske gledališke družine Nindrik Indrik in Dua Fodor.
Kaj si lahko po parlamentarnih volitvah v Avstriji obeta tam živeča slovenska narodna skupnost, sprašujemo koroškega slovenskega novinarja Janka Kulmescha. Gostimo znanega prekmurskega gledališkega ustvarjalca Milivoja Mikija Roša, tesno povezanega s porabskimi Slovenci in filmom Oroslan. Ustavimo se na Reki, kjer so se z razstavo Zadnji pričevalci poklonili tudi zaprtim v italijanskem fašističnem taborišču Kampor na Rabu. Koliko pa je zamejska tematika prisotna v slovenskih učnih načrtih? Premalo, ugotavljajo raziskovalci. Prisluhnite!
Ustavimo se v Trstu na 4. Slofestu – festivalu ustvarjalnosti slovenske narodne skupnosti, ki želi postati tudi most med manjšino in večinskim prebivalstvom. V Benečijo nas povabi zvedna 30-letna rojakinja Mariagiulio Pagon, profesorica italijanščine na dvojezični osnovni šoli v Špetru, na Gornjem Seniku pa se pridružimo učencem in učiteljem na obnovljeni dvojezični šoli. Kakšen je odnos pristojnih hrvaških oblasti do manjšinskih jezikov? To je zanimalo tudi člane odbora Sveta Evrope, ki spremlja spoštovanje določil evropske listine o jezikih manjšin. Je slovenščina na Hrvaškem žrtev neurejenih odnosov med državama? Več lahko slišite tudi o gledališko bogati jeseni koroških Slovencev in mednarodnem multimedijskem projektu Podobe pokrajin. Prisluhnite!
Kako je s šolstvom rojakov v Porabju, nas zanima v tokratni oddaji. V zadnjih letih je bilo namreč slišati precej kritik na tudi glede usposobljenosti učiteljev. Zdaj se, kot kaže, razmere vendarle izboljšujejo. Spremembe se obetajo tudi na avstrijskem Koroškem. Začeli so namreč s prenovo učnih načrtov. Tudi tam so namreč učitelji opozarjali, da so prenatrpani. Nika Sommeregger je koroška slovenska režiserka, ki večinoma dela na Dunaju. Vendar bo v novi gledališki sezoni precej časa preživela tudi v Celovcu. Med drugim tudi zaradi predstave v okviru obeleževanja 100.obletnice koroškega plebiscita. Več v tokratni oddaji, ko vas povabimo tudi na izlet v Rezijo.
Neveljaven email naslov