Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
860 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
Konec julija bo minilo 170 let od ustanovitve Mohorjeve družbe. Celovška Mohorjeva danes ni le založba in knjigarna. Ena njenih pomembnejših dejavnosti je dvojezična vzgoja in izobraževanje. Kakšna ustanova je postala Mohorjeva družba in kaj pomeni za koroške Slovence, pojasnjuje direktor dr. Karl Hren. Gostimo režiserko Jasmin Kovic, goriško Slovenko, ki se poklicno ukvarja z režijo gledaliških in glasbenih predstav, muzikalov in opere, podpisala pa se je tudi pod film ob 20 letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Porabski Slovenci lahko v Čepincih enkrat tedensko opravijo hitri test na okužbo z novim koronavirusom. Kako so sprejeli to možnost? Prisluhnite!
Organizacije Slovencev v Italiji bodo morale, kot kaže, za svoje delovanje najemati posojila. Denar, ki jim ga namenja država, naj bi namreč dobivali po obrokih. Gre za še enega v vrsti birokratskih zapletov, tipičnih za Italijo, pravi naš gost, deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Livio Semolič, vrsto let vpet tudi v vračanje in obnovo za skupnost zelo pomembnih narodnih domov v Gorici in Trstu. Občina Dolina in Občina Hrpelje-Kozina obeležujeta 40-letnico prve Odprte meje, posebej pomembne v časih zaprte meje. Avstrija se je dobro odrezala pri pomoči v pandemiji prizadetemu gospodarstvu, je prepričan dr. Marian Wakounig. Kljub temu pa razmere tudi pri naših severnih sosedih niso spodbudne. Kakšne ukrepe so sprejeli pristojni, kako je prizadetim na pomoč priskočila davčna uprava? Kako pri življenju ohranjajo kulturna društva? Prisluhnite!
Krepitev skrajnih desnih strank ogroža pravice žensk in jih potiska v nekdanje patriarhalne vzorce, se strinja Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žensk. Organizacija s skoraj 80-letno tradicijo skuša na različne načine krepiti samozavest koroških Slovenk, da bi dejavneje nastopile tudi na političnem prizorišču. Šola na daljavo učencem povzroča različne težave in vpliva na zelo pomembno socializacijo, opozarja Primož Strani, ravnatelj izobraževalnega zavoda Jožef Štefan iz Trsta. Sporočilo, ki ga dobivajo dijaki z odprtimi trgovskimi centri in zaprtimi šolami, ne more biti spodbudno, dodaja. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa predstavlja še nekaj projektov, pomembnih za porabske Slovence in krepitev njihovega položaja. Kako pa je z nadzorom programov, ki jih financira madžarska vlada? Prisluhnite!
Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pojasnjuje, kakšno je življenje žensk v Porabju in kako se zaostrujejo ukrepi ob slabšanju epidemičnih razmer. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem doktorica Barbara Riman med drugim spregovori o pasteh, ki jih narodnim skupnostim postavlja načrtovani popis prebivalstva. Mlada beneška Slovenka Elza Manig, ki se je odločila obuditi domačo kmetijo, predstavlja svetel žarek in obuja upanje za ustavitev izseljevanja rojakov. Zakaj se je odločila za vrnitev domovj? Lektorica za slovenski jezik na graški univerzi Laura Fekonja pa pove več o zagotavljanju enakopravnosti na univerzi, zanimanju za študij slovenščine v Gradcu in spletnih literarnih večerih, ki jih pripravljajo ob dnevu žena. Prisluhnite!
Koroški Slovenci so na lokalnih volitvah na avstrijskem Koroškem sodelovali na kandidatnih listah različnih strank, največ jih je bilo med kandidati Enotne liste. Kako uspešni so bili in kaj je bilo v ospredju tokratne volilne kampanje, pojasnjuje odgovorni urednik tednika Novice Sebastjan Trampusch. S predsednikom porabske Državne slovenske samouprave Karlom Holcem se pogovarjamo tudi o popisu prebivalstva, ki so ga na Madžarskem zaradi epidemije preložili na prihodnje leto. To je dobro, pravi, saj se bodo tako lahko bolje pripravili nanj. Gostimo goriškega glasbenika, skladatelja in zborovodjo Patricka Qauggiata, ki je za svoj bogat opus dobil priznanje ob slovenskem kulturnem prazniku. Z rojakom iz Opatije Borisom Lahom pa obujamo spomine na njegovega očeta, arhitekta Zorka Laha, ki je med drugim notranje opremil Titovo ladjo Galeb.
Na avstrijskem Koroškem so se učenci pred tednom dni vrnili v šolske klopi. Pouk je prilagojen, razredi razdeljeni, testirajo se tudi učenci. Spremenjen izobraževalni sistem ni enostaven, ugotavlja ravnateljica Slovenske gimnazije v Celovcu Zalka Kuchling, naša tokratna gostja, je pa zelo pomemben. V Furlaniji – Julijski krajini učenci nadaljujejo s poukom v glasbenih šolah. Živahno je tudi v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici, kjer načrtujejo nove projekte. Kakšne, pojasnjuje ravnateljica Aleksandra Schettino. Gostimo mladega profesorja biologije in kemije z Reke Lea Šamanića. Dejavno se je vključil v Slovenski dom Bazovica, da bi, pravi, prispeval k okrepitvi slovenskega jezika v širšem okolju. Pridružimo se tudi murskosoboški potujoči knjižnici, ki že več kot 20 let s slovenskimi knjigami razveseljuje rojake v Porabju. Kako to počnejo med pandemijo, sprašujemo vodjo potujoče knjižnice Jano Balažic.
Začnimo z udejanjanjem vsega, kar je zapisano, pravi novi predsednik paritetnega odbora Marko Jarc ob 20-letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Uresničevanje zakonskih zavez je pod drobnogledom v tokratni oddaji. Spominjamo se začetkov časopisa Porabje. Prva številka je namreč izšla pred 30 leti. Časi so bili težki, hkrati pa so bili lepši, se spominja Marijana Sukič, odgovorna urednica tednika Porabje. Zakaj? S predsednico graškega kluba slovenskih študentk in študentov Jero Jagodic se pogovarjamo tudi o dražbi umetniških del za prenovo prostorov kluba. O svojih izkušnjah z vpisom in s študijem v Sloveniji pripoveduje Ivana Hussu iz kluba zamejskih študentov. Bodočim brucem svetuje, naj dobro preberejo razpis in se odločijo za študij, ki jih res veseli.
Oddaja je poklon slovenskim kulturnim ustvarjalcem iz sosednjih držav. Gostimo koroško slovensko likovno umetnico Tanjo Prušnik, prvo predsednico društva avstrijskih likovnih umetnikov. Goriški pesnik in glasbenik David Bandelj predstavi svojo najnovejšo pesniško zbirko Enajst let in pol tišine. Slovesnosti ob kulturnem prazniku tokrat potekajo virtualno, tudi v Porabju. Kaj so pripravili tam živečim rojakom, pojasnjuje sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek. Na Reki, ki se ponaša z nazivom Evropska prestolnica kulture, preverjamo, koliko od načrtovanih dogodkov so izpeljali in kako. Prisluhnite!
Senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc se je znašla v središču medijske pozornosti zaradi prestopa v novoustanovljeno skupino Evropeistov. Za ta korak se je odločila, da bi med drugim, kot pravi, preprečila vzpon desnice na oblast. Kako so njeno potezo sprejeli Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini, nas zanima v tokratni oddaji. Predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc pojasnjuje, kako so v novi 4-letni akcijski načrt za narodne skupnosti, sprejet je bil tik ob koncu lanskega leta, vključeni Slovenci na Hrvaškem. S predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Holcem se pogovarjamo, kako so v tej krovni organizaciji porabskih Slovencev prilagodili svoje načrte, in gostimo poslovodji dveh pomembnih kulturnih središč koroških Slovencev. Prevajalka Julija Schellander-Obid je maja lani prevzela vodenje K in K centra v Šentjanžu v Rožu. V Pliberku pa je bil novembra za vodjo Kulturnega doma imenovan Primož Kokovica. Oba se strinjata, da so že tako veliki izzivi v teh razmerah postali še večji.
Na avstrijskem Koroškem bodo konec februarja potekale lokalne volitve. Kampanjo pa bodo, kot kaže, spremljale tudi mazaške akcije. Koga motijo krajevna imena v slovenskem jeziku in ali lahko na ta način politične stranke in skupine še prepričajo volivce na avstrijskem Koroške? Odgovore iščemo pri Gabrielu Hribarju predsedniku Enotne liste, ki na lokalni ravni zastopa koroške Slovence. Pisana promlad že 11. leto zapored uspešno spodbuja učence na avstrijskem Koroškem k pisanju v slovenskem jeziku. Letos je izziv še večji. Kako pa je uspel 1. literarni natečaj, ki ga je pripravila Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, pojasnjuje predsednik strokovne žirije, lektor za slovenski jezik dr. Klemen Lah. Turizem je zaradi epidemije ena od najbolj prizadetih gospodarskih panog. Kako težave rešujejo v Italiji, pojasnjuje Aljoša Ota, predstavnik Slovenske turistične organizacije v Milanu. S predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem Andreo Kovacs pa se pogovarjamo tudi o skupnem gospodarskem prostoru. Prisluhnite!
Kako bo načrt italijanske vlade za okrevanje po pandemiji, vreden skoraj 223 milijard evrov, spodbudil gospodarstvo v Furlaniji – Julijski krajni? Kaj si lahko obeta slovenska narodna skupnost, sprašujemo direktorja Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta Andreja Šika. Pandemija je ustavila kulturno dejavnost. Občinstvo, ki potrebuje prireditve, bo težko pritegniti nazaj. Tega se zaveda tudi Zalka Kelih Olip, tajnica Krščanske kulturne zveze iz Celovca, ki se je upokojila po 40 letih dela v tej krovni kulturni organizaciji koroških Slovencev. Za porabske Slovence je poleg kulturnega delovanja in izobraževanja zelo pomemben gospodarski razvoj. Bi lahko Porabje še letos dobilo tudi del slovenske razvojne pomoči? Odgovarja generalna konzulka RS v Monoštru Metka Lajnšček. Prisluhnite!
Dan emigranta, tradicionalno srečanje Slovencev Videmske pokrajine, zdomcev in prijateljev iz Posočja, je bil letos v znamenju 20-letnice zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Zakon je pomenil novo obdobje za Slovence v Videmski pokrajini. Zakaj, lahko slišite v tokratni oddaji. Čestitamo časopisu Porabje, ki bo če mesec dni praznoval 30-letnico delovanja. O načrtih Novic, osrednjega tednika koroških Slovencev, se pogovarjamo z njegovim glavnim urednikom in direktorjema izdajatelja. Novice so lansko leto po dolgem času zaključile brez izgube in obeti za letos so spodbudnejši, vendar pa tako želene finančne stabilnosti še ni na obzorju. Kako pa bo s praznovanjem 20-letnice Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja? Prisluhnite!
Kaj Slovencem v sosednjih državah prinaša novo leto? O tem se pogovarjamo s senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc in poslanko v hrvaškem saboru Barbaro Antolić Vupora. Naša gostja je tudi zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss. Tako kot na Hrvaškem se tudi v Porabju pripravljajo na zelo pomemben popis prebivalstva. Kako rojake spodbuditi, da se bodo bolj zavedali svojih korenin in se javno opredelili za pripadnike narodne skupnosti, je velik izziv. Velik izziv pa je pred 75 leti predstavljal tudi radijski prenos javne prireditve v Borovljah. Takrat se je na Radiu Celovec prvič zaslišala slovenska beseda. O pomembnem jubileju slovenskega sporeda ORF več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Nenavadno leto končujemo z glasbo. Tonč Feinig, skladatelj, pianist in vokalist, je avgusta letos skupaj z Big Bandom RTV Slovenija nastopil na festivalu Carinthischer Sommer v dvorani ob Osojskem jezeru. Imeli smo srečo, da smo lahko koncert izpeljali pred publiko, pravi znani koroški slovenski glasbenik, reden gost festivala. Ob 100. obletnici plebiscita je k sodelovanju povabil Big Band RTV Slovenija, ki letos obeležuje75-letnico delovanja in je ena najstarejših tovrstnih glasbenih zasedb v Evropi. Skoraj 800 glavo občinstvo so navdušili s priredbami skladb, večino izdanih na albumu Shine, prvem, kjer se je Tonč Feinig predstavil tudi kot vokalist. Prisluhnite jim!.
Po skoraj 150 letih se slovensko zadružno bančništvo na avstrijskem Koroškem končuje. Delničarji Posojilnice Bank so na občnem zboru prenesli bančne posle na novo delniško družbo in tako omogočili zaključek prodaje banke britanskemu finančnemu skladu. Negotovosti je zdaj konec, pravi odvetnik Rudi Vouk, prepričan v potencial dvojezične banke. Ustavimo se na Opčinah pri Trstu, kjer je bila pred 79 leti ustreljena peterica domoljubov, obsojenih na drugem tržaškem procesu. Na kraju spomina končno nastaja Park miru. Z beneško Slovenko Ado Tomasetig, zbirateljico in pripovedovalko pravljic, se pogovarjamo o bogatem pripovednem izročilu Benečije in »pravcah«, ki so, kot pravi, pot do naših korenin in duše naše kulture. Pisatelj in gledališčnik Milivoj Miki Roš pa spregovori o porabskem ljudskem izročilu, ki ga je vpletel v svojo najnovejšo novelo Železna zibelka
Likovni umetnik Valentin Oman velja za enega najbolj priznanih koroških slovenskih umetnikov, ne le na avstrijskem Koroškem, temveč tudi šriše v Avstriji in seveda Sloveniji. Ob 85 rojstnem dnevu si želi, kot pravi, še nekaj več časa za delo. O ustvarjanju v tem nenavadnem letu, razstavah, povezanih tudi z dvojezičnimi napisi, o človeku in njegovi minljivosti, ki jo vseskozi postavlja v ospredje, pripoveduje v tokratni oddaji. Črto pod zgodovinsko leto potegne slovenski generalni konzul v Trstu Vojko Volk. Dekanja reške pravne fakultete Vesna Crnić Grotić pojasnjuje priporočila odbora ministrov Sveta Evrope, po katerih mora Hrvaška storiti več za učenje in promocijo jezikov narodnih skupnosti. Gostimo pa tudi Nikoletto Vajda-Nagy, sourednico letošnjega Porabskega koledarja. Prisluhnite!
Pred 35 leti je v Rožeku na avstrijskem Koroškem vrata odprla galerija, v kateri so svoja dela razstavljali številni ugledni in mednarodno prepoznavni likovni umetniki, tudi iz Slovenije. Kako je v naselju z manj kot 2000 prebivalci zaživela tako pomembna galerija, pojasnjuje ustanoviteljica Marija Šikoronja. Povabimo vas na virtualni ogled retrospektivne razstave del Klavdija Palčiča. Ob njegovi 80-letnici so se mu v goriškem Kulturnem domu poklonili z razstavo in tako obeležili tudi 39-letnico svojega delovanja. Pandemija covida-19 je spodbudila k iskanju novih kreativnih interaktivnih rešitev. To velja tudi za učitelje in profesorje. Kako se je v spremenjenih razmerah znašel Miroslav Gradečak, ki poučuje slovenski jezik na Drugi varaždinski gimnaziji in v srednji šoli v Čakovcu? O pouku na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku in kreativnosti učencev pripoveduje učiteljica-asistentka Valentina Novak.
Založbe so se v času pandemije znašle v težkem položaju, še posebej to velja za manjše založbe, med katere sodijo tudi slovenske založbe v sosednjih državah. Kako jih rešujejo? Kakšna je njihova letošnja knjižna bera? O tem več v tokratni oddaji, v kateri predstavljamo knjižni dar Slovenske prosvetne zveze iz Celovca. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss pa se pogovarjamo o njenem trenutnem delu v parlamentu v Budimpešti in popisu prebivalstva, ki bo potekal prihodnje leto. Pomembno je, da se čim več ljudi opredeli za Slovence, četudi jezika ne govorijo dobro, pravi.
M. A. J. – Mreža Alpe Jadran je projekt povezovanja mladih rojakov iz sosednjih držav, ki uspešno deluje že tretje leto. Še več, pridružujejo se tudi mladi rojaki iz sveta, kar se je pokazalo na spletni sklepni prireditvi, posvečeni glasbi. Več o zaključku letošnjega virtualnega druženja mreže Maj v tokratni oddaji. Z vodjo projekta Vesno Hodnik iz Slovenske gospodarske zveze iz Celovca potegnemo črto pod v vseh pogledih posebno leto. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem se je, razmeram primerno, sestala virtualno. O soočanju z aktualnimi težavami in novih načrtih pripoveduje predsednica Barbara Riman. O delu z učenci na monoštrski gimnaziji na daljavo se pogovarjamo z učiteljem slovenskega jezika Norbertom Gerencserjem. Predstavimo pa tudi nagrajene magistrske naloge, povezane s Slovenci v sosednjih državah. Raziskovalni izzivi so bili raznoliki in zelo aktualni.
Ukrepi za omejitev širjenja okužb se tudi v sosednjih državah še naprej zaostrujejo. Furlanija – Julijska krajina je od konca tedna oranžne in ne več rumene barve, kar pomeni, da se tudi tam razmere slabšajo. Kaj to pomeni za športno dejavnost, pojasnjuje Ivan Peterlin, predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, letos praznuje 50-letnico delovanja. V Avstriji, kjer se javno življenje vnovič zaustavlja, so v začetku novembra zaprli hotele. Kako je pandemija prizadela Hotel Stara Pošta na Bistrici na Zilji, se pogovarjamo z lastnico Pepco Druml. Ustavimo se v Porabju, kjer so morali zaradi bolezni zapreti dvojezično osnovno šolo v Števanovcih. Zanima pa nas tudi, kako je s poukom slovenskega jezika na Reki in v Istri.
Neveljaven email naslov