Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
860 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
Skrb za mlade rojake je ena temeljnih nalog slovenskih društev in zvez v sosednjih državah. V Slovenskem domu na Reki so uspeli pripraviti dvodnevno druženje otrok. Jesen v Bazovici je navdušila učence in organizatorke. Gostimo Almo Hlede, ki se je vrsto let trudila za pouk slovenščine v Kanalski dolini. Zadovoljna je, kot pravi, saj so obeti za prihodnost dobri. Tednik Slovencev Videmske pokrajine Novi Matajur praznuje 70-letnico izhajanja. O vlogi časopisa se pogovarjamo z odgovornim urednikom Mihom Obitom. Dobre novice za časopis Novice. Osrednji tednik koroških Slovencev si lahko po letih negotovosti zdaj vendarle obeta finančno stabilnost, pravi predsednik programskega sveta Novic Danilo Katz. Kakšni pa so obeti, da Posojilnica Bank ostane dvojezična? Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pa pojasnjuje, kakšne gospodarske ukrepe za blažitev posledic pandemije sprejema Orbanova vlada. Prisluhnite!
Skrb za mlade rojake je ena temeljnih nalog slovenskih društev in zvez v sosednjih državah. V Slovenskem domu na Reki so uspeli pripraviti dvodnevno druženje otrok. Jesen v Bazovici je navdušila učence in organizatorke. Gostimo Almo Hlede, ki se je vrsto let trudila za pouk slovenščine v Kanalski dolini. Zadovoljna je, kot pravi, saj so obeti za prihodnost dobri. Tednik Slovencev Videmske pokrajine Novi Matajur praznuje 70-letnico izhajanja. O vlogi časopisa se pogovarjamo z odgovornim urednikom Mihom Obitom. Dobre novice za časopis Novice. Osrednji tednik koroških Slovencev si lahko po letih negotovosti zdaj vendarle obeta finančno stabilnost, pravi predsednik programskega sveta Novic Danilo Katz. Kakšni pa so obeti, da Posojilnica Bank ostane dvojezična? Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs pa pojasnjuje, kakšne gospodarske ukrepe za blažitev posledic pandemije sprejema Orbanova vlada. Prisluhnite!
Kaj ukrepi za zajezitev širjenja covida-19 pomenijo za gospodarstvo in druge dejavnosti v Italiji? Kako jih doživljajo v Furlaniji - Julijski krajini in kako spremljajo dogajanje v Sloveniji, sprašujemo Andreja Šika, direktorja Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. Kako se z drugim valom epidemije soočajo porabski Slovenci, pojasnjuje urednica tednika Porabje Marijana Sukič. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je prvič dobila denar za svoje projekte s hrvaškega ministrstva za izobraževanje. S tem so nas prepoznali, pravi predsednica zveze Barbaro Riman. Gostimo tržaškega zborovodjo Mirka Ferlana, ki od lani vodi Deželni mladinski zbor, in Marka Sterna, vodjo koroške slovenske skupine Bališ, ki praznuje 20 letnico delovanja. Pandemija je korenito posegla v koncertne načrte, vendar nista vrgla puške v koruzo.
Ob vse slabši epidemiološki sliki je vse več možnosti za zapiranje državnih meja. Da bi meja med Slovenijo in Avstrijo ostala odprta za več tisoč delavcev dnevnih migrantov, je pred tednom dni pozvala Slovenska gospodarska zveza iz Celovca. Pristojni so njihovemu pozivu za zdaj prisluhnili. V Gorskem kotarju je vse nared za začetek gradnje vzorčne kmetije, ki naj bi bila tudi turistično, kulturno in izobraževalno središče tam živečih Slovencev. Dejavno sta se v projekt vključila kmetijsko ministrstvo in urad za Slovencev v zamejstvu in po svetu. Koliko bosta prispevala in kako je z usposobljenimi kadri? Pridružimo se rojakom v Lovranu, ki obeležujejo 15-letnico delovanja svojega društva, in preverjamo, kako bo letos z Vražjo nočjo v Andovcih. Zanima nas tudi, kdaj bo s svojim delom začel novi paritetni odbor. To posvetovalno telo, ki ima pomembno vlogo pri izvajanju določil zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, se je zadnjič sestalo aprila lani. Prisluhnite!
Zastopstvo Slovencev v rimskem parlamentu je vse bolj aktualna tema. Nanjo je ob svojem obisku v italijanski prestolnici sogovornike opozoril predsednik državnega zbora Igor Zorčič. Kaj na to pravijo pristojni v Rimu in kaj je Slovencem v Furlaniji- Julijski krajini zagotovil zunanji minister Anže Logar? Gostimo rojakinjo Helenco Pirnat Dragičević, varuhinjo otrokovih pravic na Hrvaškem, ki opozarja na dramatično povečevanje nasilja v družini in kršitve pravic otrok. Nemalo prahu je dvignila tudi z opozorilom o diskriminaciji otrok, ki ne obiskujejo verouka v hrvaških osnovnih šolah. Pridružimo se rojakinjam v Porabju, kjer na delavnici o polnjenih testeninah tudi idrijski žlikrofi niso manjkali. O življenju Slovencev na Dunaju pa se pogovarjamo z Ajdo Azocar, zborovodkinjo mešanega pevskega zbora, ki deluje pod okriljem tamkajšnje Slovenske iniciative. Kako so se prilagodili trenutnim razmeram? Prisluhnite!
Koroški Slovenci so ob 100. obletnici plebiscita dočakali opravičilo za krivice, ki so se jim zgodile, in za zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Kaj vse se je dogajalo v Celovcu 10. oktobra, tako na osrednji slovesnosti ob jubileju kot ob njenem robu, lahko slišite v tokratni oddaji. Pri razvoju slovenskega Porabju bo poleg Madžarske sodelovala tudi Slovenija. Kaj načrtujejo z denarjem matične države, pojasnjuje predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovasc. Ustavimo pa se tudi v starem tržaškem pristanišču, kjer burja ni odpihznila razstave »Morje – naše življenje«, ki priča o bogati ribiški in pomorski tradiciji Slovencev. Prisluhnite
Pred bližajočo se 100. obletnico plebiscita se o pomenu 10. oktobra, trenutnih razmerah in prihodnosti koroških Slovencev pogovarjamo s psihologom, predavateljem na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, dr. Danielom Wuttijem, z režiserko in učiteljico Mileno Olip, s pesnikom in prevajalcem Dominikom Sriencem ter z arhitektko in umetnico Tanjo Prušnik. Vsi so dejavno vpeti v koroško slovensko realnost prek znanstvenega in kulturno umetniškega delovanja. Kako doživljajo in razumejo praznovanje jubilejnega leta, kako si predstavljajo življenje čez 10 let? Prisluhnite!
70 let Kmečka zveza skrbi za slovenske kmetovalce v Furlaniji – Julijski krajini. O dosedanjem delu in izzivih, ki jih ni malo, podrobneje v tokratni oddaji. Ustavimo se v SSG Trst, kjer so novo sezono kljub negotovim razmeram začeli veselo. O obeleževanju koroškega plebiscita nekoč in danes razmišlja zgodovinar Janez Stergar, s koroškimi Slovenci tesno povezan že več kot pol stoletja. O razmerah v Slovenskem domu v Zagrebu, poškodovanem v potresu, se pogovarjamo s predsednikom Darkom Šoncem. Predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec pa razkrije pričakovanja porabskih Slovencev pred sejo slovensko-madžarske medvladne komisije. Prisluhnite!
Italijanski parlament je sprejel zakon, ki korenito zmanjšuje število poslancev in senatorjev, s tem pa se zmanjšujejo možnosti, da bi slovenska narodna skupnost tudi v prihodnje imela svojega predstavnika v Rimu. O tem več v tokratni oddaji. Na avstrijskem Koroškem se vrstijo različne kulturne in druge prireditve ob bližajočem se 10. oktobru. Koroški slovenski študenti pa nadaljujejo s svojimi akcijami proti praznovanju 100. obletnice plebiscita. 'Naše vse je upor' so naslovili brošuro, v kateri so zbrali pričevanja o še vedno prisotni diskriminaciji slovensko govorečih. Zanima nas tudi, kako poteka dopolnilni pouk slovenskega jezika v Istri. V porabskih Števanovcih pa se pridružimo slovesnemu odkritju spominskega zida z zapuščenimi slovenskimi nagrobniki. Prisluhnite!
Novo šolsko leto se začenja tudi v sosednjih državah. V Avstriji novo šolsko realnost kroji semafor, v Italiji bo med drugim zelo pomembna razdalja med klopmi. Pristojni pa so odločeni, da bo pouk potekal v šolah. Porabske učence, ki so se 1. septembra vrnili na dvojezično osnovno šolo na Gornjem Seniku, je pričakala nova, posebej opremljena učilnica za slovenski jezik. Da zaprte meje rojakom povzročajo veliko težav, opozarja Marko Smole, vodja etnološke zbirke Palčava šiša v Gorskem kotarju. Zakaj? Prisluhnite!
Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so umrli zaradi svojega boja proti fašizmu. Pred 90 leti so jih obsodili na smrt in ustrelili na vojaškem strelišču pri Bazovici. Rojaki v Furlaniji – Julijski krajini se jim poklanjajo z različnimi prireditvami, tudi v Sloveniji. Kako je bilo na osrednji slovesnosti v Bazovici, podrobneje v tokratni oddaji. Dr. Danijel Grafenauer z Inštituta za narodnostna vprašanja pojasnjuje, kakšne so bile razmere na Koroškem pred 100 leti in kakšne so bile posledice plebiscita. Pridružimo se Slovencem na avstrijskem Štajerskem, ki so v Pavlovi hiši v Potrni pripravili srečanje zborov. S predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Holcem se pogovarjamo o trenutnih razmerah v Porabju, ki jih tako kot drugod kroji Covid 19. O pouku slovenščine v sosednjih državah v novi šolski realnosti pa podrobneje s sekretarjem na ministrstvu za izobraževanje Romanom Grudnom. Pandemija je, ugotavlja, pri učiteljih spodbudila kreativnost in inovativnost.
Dr. Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja, se vse od diplome ukvarja s Slovenci in slovenstvom na Hrvaškem. Vztrajnost bo vsaj na raziskovalnem področju poplačana, je prepričana. Kako pa je z narodno skupnostjo in njeno vztrajnostjo? Ena od možnih rešitev za ohranitev je okrepitev gospodarskih temeljev manjšine. Je lahko spodbuda nova hrvaška vlada, v katero so vključene tudi narodne skupnosti? O tem in drugih s Slovenci na Hrvaškem povezanih temah razmišljamo v tokrtani oddaji z dr. Barbara Riman. Prisluhnite!
Goriški Slovenec Rudi Pavšič se je, ko je po 22 letih predal vodenje Slovenske kulturno gospodarske zveze, vrnil v novinarske vode. Izbral sem srednjo pot, je naslov njegove knjige, v kateri opisuje svoje življenje in delo. Kakšna je bila ta srednja pot? O zgodovini Slovencev v Italiji, odnosih z matično državo in znotraj same skupnosti, pa tudi o velikih pričakovanjih v času osamosvajanja in razočaranjih, ki so sledila, pripoveduje v tokratni oddaji. Razmišlja tudi o prihodnosti narodne skupnost, ki bo, po njegovem, vse manj narodna in vse bolj večjezična. Kljub vsemu pa ostaja optimist, kajti, pravi, če ni optimizma skupnost ne more preživeti.
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Sovražnega govora, ki se širi prek omrežij, je vse več, ugotavlja Jurij Paljk, odgovorni urednik Novega glasa. Komentarji, ki se pojavljajo pod članki na spletu in družabnih omrežjih, so nedostojni, in to se ne dogaja le v Sloveniji, temveč tudi v Italiji, pravi. Več o razmerah v medijih, odnosu do migrantov in prenovljeni podobi tednika v tokratni oddaji. Gostimo novega direktorja Radia Monošter. Attila Bartakovič načrtuje posodobitev, s katero bi privabili mlajše poslušalce. Ob 100. obletnici koroškega plebiscita je nekdanji veleposlanik v Avstriji, zgodovinar dr. Andrej Rahten izdal monografijo o tedanjih razmerah v kraljevini SHS in novoustanovljeni Republiki Avstriji. Tudi o takratni diplomaciji več v tokratni oddaji.
Dies Irea – Dan jeze - je naslov nemško-slovenske predstave režiserke Nike Sommeregger, ki so jo krstno izvedli v Šentjakobu v Rožu. 10. oktober je bil zame vedno dan jeze, pravi režiserka, prepričana, da je pomembna obletnica idealna priložnost za osvetlitev zgodovinskih katastrof, med katere sodijo beg, pregnanstvo in migracije, ki so zaznamovale tudi zgodovino Južne Koroške. Spremenjene razmere niso preprečile izvedbe nekaterih tradicionalnih druženj, tudi poletnega kampa na Bleščeči planini nad Rožem. Kaj bi lahko ponudil slovenski narodni skupnosti ponudil Narodni dom v Trstu? Idej in želja je veliko, toda pot do dejanskega lastništva bo dolga in zapletena. O tem, kaj vse bo treba še storiti, pojasnjuje predsednik upravnega odbora fundacije Narodni dom Rado Rece. Naš gost pa je tudi Karel Holec, predsednik Državne slovenske samouprave, ki je imovala tudi novega odgovornega urednika Radia Monošter.
S predsednikom Kulturnega doma Gorica Igorjem Komelom se pogovarjamo o živahnem poletnem dogajanju oziroma o Poletju v školjki, ki se začenja na Goriškem. V saboru se bo za boljši položaj slovenske narodne skupnosti na Hrvaškem trudila poslanka Barbara Antolič Vupora, predstavnica slovenske manjšine v Varaždinski županiji, ki z nami deli prve vtise po ustanovni seji in izvolitvi hrvaške vlade. Si obeta večji posluh za narodne skupnosti? Koroški Slovenci si obetajo konkretne spodbude zveznih in deželnih oblasti pred slovesno obeležitvijo 100. obletnice koroškega plebiscita, ki se je bosta udeležila tudi predsednika obeh držav. Mladi, ki so se družili na poletnem taboru v Porabju, pa so si obetali veliko zabave. So se obeti izpolnili?
Čas žetve je, zato nas zanima, kakšna letina se obeta slovenskim kmetovalcem v Furlaniji – Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem. Po takšnem letu se bomo težko pobrali, pravi predsednik Kmečke zveze iz Trsta Franc Fabec. Štefan Domej iz Skupnosti južnokoroških kmetov ugotavlja, da je epidemija spodbudila povpraševanje po lokalnih pridelkih. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je naredila pomemben korak k širitvi svoje dejavnosti tudi na gospodarsko področje. Kakšen, boste slišali v tokratni oddaji, v kateri se nam kot pesnik predstavi porabski slovenski novinar Dušan Mukič. Po njegovi zaslugi lahko Prešernovo Zdravljico zdaj slišimo tudi v porabskem narečju.
»Končno je prišlo do tega, kar pravica in resnica zahtevata«, pravi pisatelj Marij Čuk ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu Slovencem. Nekoč izložba slovenstva na Tržaškem se 100 let po požigu vrača v roke narodne skupnosti. Bo Narodni dom vnovič dobil vlogo in veljavo, kakršno je imel nekoč? O tem se v tokratnih Sotočjih pogovarjamo z nekdanjim senatorjem in novinarjem Stojanom Spetičem, predsednico društva mladih DM+ Nežo Kravos, pisateljem in nekdanjim novinarjem Marijem Čukom ter s profesorjem zgodovine in filozofije na tržaškem Liceju Franceta Prešerna Jernejem Ščekom. Kakšen Narodni dom v Trstu si želijo čez deset let, ko naj bi bila stavba dejansko v rokah slovenske narodne skupnosti? Prisluhnite!
Želim si, da bi v Narodni dom v Trstu prihajali ljudje, kot so pred požigom, da stavba ne bo sama sebi namen. Tako o ne prav bližnji prihodnosti Slovencem vrnjenega Narodnega doma razmišlja Bojan Brezigar, gost tokratne oddaje. Kako pa razume poklon predsednikov obeh držav v Bazovici? O tem se pogovarjamo tudi s senatorko Tatjano Rojc, prepričano, da je treba pogled usmeriti v prihodnost. Kakšna pa je prihodnost koroških Slovencev 100 let po plebiscitu? Izzivov za krepitev njihove samozavesti ne manjka. Zanima nas, kdo bo v prihodnje zastopal Slovence v hrvaškem saboru. V Porabju se pridružimo mladim udeležencem tabora in obiščemo igralce malega nogometa na njihovem novem igrišču na Gornjem Seniku. Prisluhnite!
Neveljaven email naslov