Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
860 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
Slovenska čitalnica v Gradcu praznuje 10-letnico delovanja. Kakšen pečat je pustila? Preverjamo, kako bo novi učni načrt vplival na pouk na javni dvojezični ljudski šoli 24 v Celovcu, kjer tedensko menjavajo učni jezik in ima pomembno vlogo glasba.
Novi avstrijski učni načrt za ljudske šole prinaša korenite spremembe tudi pri pouku slovenščine. Novi predmetnik, ki določa dve uri manj pouka slovenščine kot nemščine, je razburil predstavnike koroških Slovencev.
Porabski Slovenci so imeli v zadnjih tednih več pomembnih državnih obiskov iz Slovenije in Madžarske. Mineva tudi 30 let od uveljavitve meddržavnega sporazuma o zagotavljanju pravic slovenske narodne skupnosti v Porabju in madžarske narodne skupnosti v Prekmurju.
Ob 68. obletnici podpisa Avstrijske državne pogodbe prihajajo iz vrst koroških Slovencev opozorila predvsem glede pravice do osnovnega pouka v slovenskem jeziku. O (ne)izpolnjevanju manjšinskih pravic, zapisanih v znamenitem 7. členu, razmišlja prof. dr. Daniel Wutti z višje pedagoške šole v Celovcu.
Krovne politične organizacije koroških Slovencev že vrsto let iščejo rešitve za organ, ki bi olajšal njihovo usklajevanje pri ključnih manjšinskih vprašanjih. V zadnjih mesecih se je obudila ideja za koordinacijo predsednikov in podpredsednikov vseh treh organizacij. Na to pobudo ene od krovnih je druga odgovorila s proti pobudo o razširjeni koordinaciji z vsemi izvoljenimi predstavniki.
Ženski pevski zbor Rož iz Šentjakoba v Rožu na avstrijskem Koroškem se je leta 2017 predstavil s svojim 2. stilskim koncertom Shiva šiva - pesmi o delu. Pevke so dve leti zbirale pesmi o delu z vsega sveta in na koncu izbrale 17 pesmi. Dodale so jim še razmišljanja o delu in delavcih, delavskih pravicah in krivicah, potrošništvu in posledicah globalizacije.
Predsednica države Nataša Pirc Musar se je po obisku Budimpešte in srečanju z najvišjimi predstavniki Madžarske odpravila še na Dunaj, kjer se je sestala z avstrijskim kolegom Aleksandrom Van der Bellnom.
Marko Pisani iz Stranke slovenska skupnost je edini, ki bo v prihodnjem mandatu zastopal Slovence v deželnem svetu Furlanije – Julijske krajine. Opozarja, da se morajo tudi v njegovi stranki resno zamisliti, kako naprej.
V Domu glasbe v Celovcu je 12. marca vnovič zapela Koroška. Po dveh letih spletnih koncertov je tradicionalna revija Koroška poje vnovič privabila množico ljudi z avstrijske Koroške, iz Slovenije in Furlanije – Julijske krajine, željnih slovenske zborovske pesmi.
Deželne volitve v FJK in na avstrijskem Koroškem, obisk ministrov, pristojnih za Slovence v zamejstvu in kohezijo, pouk slovenščine na Hrvaškem in pomanjkanje učiteljev, križev pot porabskih Slovencev
Zgodovinski dogodki za Porabske Slovence in njihov gospodarski razvoj, za koroške Slovence in njihovo gledališko ustvarjanje in za trojezično komično gledališče Komigo v Gorici
V Furlaniji – Julijski krajini bodo 2. in 3. aprila potekale deželne volitve, zelo pomembne za slovensko narodno skupnost. Kdo so kandidatke in kandidati iz vrst narodne skupnosti in s kakšnimi programi nagovarjajo volivce? Anita Vajda, direktorica podjetja Porabje d.o.o., ki upravlja hotel Lipa v Monoštru, pojasnjuje, kako so se soočili z energetsko krizo na Madžarskem. Koroški slovenski glasbenik Nikolaj Efendi predstavlja svoj najnovejši album, nastal na Dunaju v času pandemije. Četrti samostojni album je naslovil Dovolj, prvič pa so na njem vse pesmi v slovenskem jeziku. Prisluhnemo pa tudi dogajanju na 56. reviji od Pliberka do Traberka.
Zveza slovenskih žena na Koroškem praznuje 80-letnico delovanja. Kako se je skozi desetletja spreminjal položaj koroških Slovenk in kako je danes z njihovo enakopravnostjo? Po dveh virtualnih letih in spletnih koncertih je v celovškem Domu glasbe vnovič zapela Koroška. Krščanska kulturna zveza je svojo tradicionalno pevsko revijo tokrat naslovila 50+1 in na njej predstavila tudi prvo spletno pesmarico – aplikacijo – Venec slovenskih. Na enem mestu je zdaj zbranih več kot 500 slovenskih ljudski in narodnih pesmi, z besedili in notnimi zapisi, dostop do njih pa možen od koderkoli, je zadovoljen idejni oče aplikacije Stanko Polzer. Na Koroška poje je letos nastopil tudi moški pevski zbor Mirko Filej iz Gorice. Zdravko Klanjšček, ki zbor vodi vse od začetka leta 1964, je prvič nastopil v Celovcu že leta 1958. Ustavimo se na sejmu ekstra deviškega oljčnega olja v Trstu in v Monoštru, kjer so praznovali četrt stoletja knjižne zbirke Med Rabo in Muro.
Na deželnozborskih volitvah na avstrijskem Koroškem je vnovič največ glasov dobila Socialdemokratska stranka Petra Kaiserja. Toda zmaga je manj prepričljiva kot v prejšnjih dveh mandatih. Če je pred desetimi leti koroškim Slovencem posijalo sonce, kaj za njih pomeni tokratni rezultat? Koliko bo lahko na njihove probleme v koroškem deželnem zboru opozarjal Franc Jožef Smrtnik? Politolog dr. Karl Hren ne pričakuje bolj promanjšinske politike. Nadaljujemo zgodbo o zelo pomembnih porabskih štipendistih, ki pa jih je vse manj. Pristojni v slovenski narodni skupnosti se tega zavedajo in iščejo konkretne rešitve, ugotavljata doktorici Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. V Pulju se pridružimo udeležencem male šole slovenščine. Na Svetih Višarjah pa se pogovarjamo z gostilničarjem Juretom Prešernom, tudi o dirki po Italiji, ki bo letos imela enega od ciljev prav na Višarjah.
Predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji in italijanske narodne skupnosti v Sloveniji so se dogovorili za okrepitev sodelovanja tudi na področju čezmejnega gospodarskega razvoja.
Pred deželnozborskimi volitvami na avstrijskem Koroškem so se vnovič pojavili napadi na slovensko narodno skupnost. Kaj o tem meni peterica kandidatk in kandidatov za mesto v deželnem zboru iz vrst koroških Slovencev? Je bil odziv uradne Slovenije res streljanje vrabcev s kanoni? Zamejska gospodarska koordinacija postavlja temelje za konkretne projekte in idej za sodelovanje ne manjka. Zanima nas, kaj prinaša strategija turističnega razvoja Benečije in Rezije, s katero bodo skušali ustaviti odseljevanje. Tudi pustnemu dogajanju se ne moremo izogniti. V Števanovcih se tako pridružimo porabskim rojakom, ki ohranjajo tradicijo borovega gostüvanja.
Slovenski kulturni praznik je za rojake zunaj matične države eden najpomembnejših, zato je večji del tokratne oddaje posvečen prav njihovemu kulturnemu poklonu Francetu Prešernu. Sprehodimo se od palače glavne Pošte v Trstu, kjer so osrednjo proslavo pripravili Slovenci v Italiji, do Gradca, kjer so se slovenski kulturi poklonili skupaj z najmlajšimi. Ustavimo se v Monoštru, kjer so tam živeči rojaki brali Prešernove pesmi, in v Zagrebu, kjer so se velikega pesnika spomnili s kar tremi prireditvami. V začetku maja bodo na Hrvaškem maja manjšinske volitve, vendar za njih ni velikega zanimanja. Zakaj, pojasnjuje strokovnjakinja za pravice narodnih skupnosti, dekanja reške pravne fakultete dr. Vesna Crnić Grotić.
Gostimo tržaškega slovenskega literata in novinarja Dušana Jelinčiča, dobitnika nagrade Prešernovega sklada za prvi roman o tigrovskem gibanju. Nagrada, ki jo je dobil za roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, mu, pravi, pomeni posebno zadoščenje. Predstavimo pesniško zbirko Marija Čuka Vse gube ljubezni. Gre za prvo njegovo delo, ki je prevedeno v nemščino. Predsednik Slovenske prosvetne zveze Mitja Rovšek spregovori o ključnih letošnjih izzivih, med katerimi je tudi zagon profesionalnega gledališča RAMPA. Veliko načrtov imajo tudi Slovenci v Zagrebu, poudarja predsednik Slovenskega doma Darko Šonc. Kako pa se pripravljajo na manjšinske volitve? Ustavimo se tudi na Gornjem Seniku, ki sta ga skupaj obiskala kmetijska ministra Slovenije in Madžarske. Kakšen je položaj kmetijstva in kaj si lahko na tem področju obetajo porabski Slovenci?
Rojaki v sosednjih državah začenjajo s praznovanjem slovenskega kulturnega praznika. Jezik, naše bogastvo, je bil naslov proslave v Katoliškem domu prosvete v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Koliko je zavest o bogastvu jezika še prisotna med koroškimi Slovenci? Čestitamo letošnji Tischlerjevi nagrajeni Milki Kriegl, ki predano skrbi za ohranitev slovenske ziljske etnološke dediščine. V Furlaniji – Julijski krajini iščejo učitelje za pouk v slovenskem jeziku. Po večletnih prizadevanjih je zdaj končno objavljen javni razpis, na katerega se lahko prijavijo tudi kandidati iz Slovenije. Porabski Slovenci si letos obetajo kar nekaj investicij, pravi predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs. Kakšen pa je odziv na razpis za razvoj malih in srednje velikih podjetij?
Prioritete Slovencev v sosednjih državah določamo skupaj z njimi, pravi pristojni minister Matej Arčon in opozarja na pomen dobrih praks, ki lahko pomagajo pri reševanju težav. Ena od najbolj perečih je pomanjkanje učiteljev slovenskega jezika na Hrvaškem. Ni pa to edini problem pri pouku slovenščine, poudarja dr. Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Med prve letošnje cilje Slovencev v Italiji sodi zasedanje vladnega omizja, da bi na njem spregovorili tudi o težavah na področju šolstva. Preverimo, kako je s poukom slovenščine pri rojakih na avstrijskem Štajerskem, in gostimo Margito Mayer, nekdanjo novinarko, ki po upokojitvi sodeluje z muzejem Avgusta Pavla v Monoštru.
Neveljaven email naslov