Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
860 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
Eno ključnih vprašanj Slovencev v Italiji, poleg vrnitve Narodnega doma v Trstu, je, kako zagotoviti, da bodo tudi v prihodnje imeli svojega predstavnika v rimskem parlamentu. Prvič so lahko svoje stališče predstavili komisiji poslanske zbornice, ki pripravlja novo volilno zakonodajo. Kaj so povedali poslancem? V Sotočjih se odpravimo tudi v goriški oddelek Narodne in študijske knjižnice, ki se mu kmalu obeta selitev v nove prostore. Na avstrijskem Koroškem se v spremenjenih razmerah nadaljuje obeleževanje 100. obletnice plebiscita. Ali dediščina preteklosti še meče sence na življenje koroških Slovencev? Porabske Slovence je obiskala pristojna slovenska ministrica, madžarski parlament pa je sprejel spremembe zakona o narodnih skupnostih. Rojaki so z njmi, lahko slišite, zadovoljni. Kako pa so zadovoljni Slovenci v Pulju? Tudi njihovo društveno življenje se počasi vrača v ustaljene tirnice. Prisluhnite!
Meje s sosednjimi državami so odprte in na obisk k tam živečim Slovencem se je odpravila tudi pristojna ministrica Helena Jaklitsch. Svojo turnejo je začela pri rojakih na Hrvaškem in nadaljevala pri koroških Slovencih. Kaj je jo presenetilo na Hrvaškem? O poslovnih priložnostih, ki jih slovenskim podjetjem ponuja avstrijska Koroška, se pogovarjamo s svetovalcem pri tamkajšnji agenciji za spodbujanje tujih investicij Jernejem Dvoršakom. Samo pogumno, svetuje. Porabski slovenski upokojenci so se med epidemijo ukvarjali z bučami, zdaj pa snujejo načrte do konca leta. Idej jim ne manjka, pravi predsednica Klara Fodor. Prisluhnite!
O čezmejnem sodelovanju in projektih Geoparka Karavanke, ki povezuje 14 koroških občin z obeh strani meje, pripoveduje Milan Piko, vodja Kulturnega doma Pliberk, prerpičan, da brez kulture ni kakovostnega turizma. V beneški Sloveniji in Reziji so vnovič odprli muzeje in informacijske točke, ki promovirajo slovenski jezik in kulturo. O delu v spremenjenih razmerah se pogovarjamo z Marino Černetič iz špetrskega Inštituta za slovensko kulturo, ki turiste vabi z dvema aplikacijama. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem ni našla kandidata, ki bi se na parlamentarnih volitvah na listi narodnih manjšin potegoval za mesto v saboru. Na listi SDP pa kandidira Barbara Antolič Vupora, predstavnica slovenske manjšine v varaždinski županiji, gostja tokratne oddaje. Pridružimo pa se tudi osmošolcem na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku, ki so se po treh mesecih pouka na daljavo srečali na valeti. Prisluhnite!
Predstavniki Slovencev iz Furlanije- Julijske krajine so predsednika Pahorja in pristojne ministre seznanili z aktualnimi razmerami. Kaj pričakujejo od slovenske vlade, nas zanima v tokratni oddaji. O čezmejnem sodelovanju in pomoči Avstrije občinam se pogovarjamo z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom. Kako je v spremenjenih razmerah z učenjem slovenskega jezika v Porabju, pojasnjuje učiteljica asistentka Valentina Novak, zadovoljna z odzivom učencev in staršev. Manj zadovoljni so na Reki, kjer so v okviru evropske prestolnice kulture načrtovali več kot 600 dogodkov. Kaj je ostalo od Luke raznolikosti? Prisluhnite!
Kako blizu je vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski manjšini, pojasnjuje slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. V Trstu je novo ločnico med Slovenci in Italijani postavila občinska uprava, ki je 12. junij razglasila za dan osvoboditve mesta izpod jugoslovanske zasedbe. Ta je, opozarja zgodovinar Jože Pirjevec, mesto dejansko osvobodila. Manj ovir in več sodelovanja po odprtju slovensko madžarske meje pričakujejo porabski rojaki. V Šentpetru na avstrijskem Koroškem pa rdeč trak, ki se vije skozi vas. S projektom Hranca/Grenz koroški slovenski umetnik, režiser Marjan Štikar opozarja na mejo, ki po 100 letih še vedno ločuje. In odzivi? Prisluhnite!
Šole v Furlaniji Julijski krajini do začetka novega šolskega leta ostajajo zaprte. Kako so se v spremenjenih razmerah znašli na dvojezični šoli v Špetru, pojasnjuje ravnatelj David Klodič. Pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami Slovenci na Hrvaškem iščejo svojega kandidata, ki bi jih zastopal v saboru. Kakšne možnosti imajo za uspeh, nas zanima v tokratni oddaji. Leto dni po prevzemu vodenja Zveze Slovencev na Madžarskem gostimo Andreo Kovacs in na avstrijskem Koroškem preverjamo, kako je z obujanjem kulturnega življenja.
Primorski dnevnik - edini dnevnik Slovencev v sosednjih državah - praznuje 75 let izhajanja. Skrb za povezanost slovenske manjšine v Italiji, zavezanost jeziku in odpiranje novih poti – poslanstvo Primorskega dnevnika – ostaja nespremenjeno, pravi odgovorni urednik Igor Devetak. Učenci se vračajo v šolske klopi tudi na avstrijskem Koroškem. Kako poteka pouk in priprave na maturo, se pogovarjamo z ravnateljico Slovenske gimnazije v Celovcu Zalko Kuchling. Ustavimo se na Reki, kamor se v društvo Bazovica vrača tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Kölles Kiss pa pojasnjuje, kakšne spremembe prinašajo načrtovanje spremembe manjšinske zakonodaje.
Države sprejemajo več deset milijard evrov vredne ukrepe za blažitev posledic epidemije. Kako podjetjem in posameznikom pomaga Avstrija? O tem podrobneje s koroškim Slovencem doktorjem Marianom Wakounigom, regionalnim direktorjem za davke in carine pri avstrijskem finančnem ministrstvu in član krizne skupine. Preverjamo tudi, kaj se dogaja s Posojilnico bank, dobro znano tudi varčevalcem iz Slovenije. Kulturno življenje Slovencev v Italiji v času epidemije ni zamrlo. Preselilo se je na splet in domača dvorišča. To velja, kot lahko slišite, tudi za Majenco, priljubljeno etnološko prireditev v Dolini pri Trstu. Valeria Gašpar, ki se je pred 25 leti iz porabske Verice preselila v sosednje slovenske Čepince, pa pripoveduje o težavah, ki jih povzroča zaprta meja z Madžarsko. Prisluhnite!
V Italiji so šole zaprte že od konca februarja, kdaj se bodo odprle pa še vedno ni jasno. Kako so se s spremenjenimi razmerami soočile šole s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini, sprašujemo ravnateljico Znanstvenega liceja Franceta Prešerna iz Trsta Loredano Guštin. Zanima nas tudi, kako je s poukom na slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Kako so se v času epidemije prilagodile šola na avstrijskem Koroškem, se pogovarjamo z ravnateljem Evropske ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilom Katzem. Predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec pa pojasnjuje, kako je z ukrepi in njihovim sproščanjem v Porabju pa tudi, kako je z zelo pomembnimi razvojnimi načrti.
Antifšizem, svoboda, mir, solidarnost, sožitje so vrednote, ki jih že skoraj pol stoletja skrbno neguje tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Te vrednote so vedno aktualne, je prepričana tudi predsednica zbora Rada Zergol, gostja tokratnih Sotočij. ustavimo se v Rižarni, kjer so na okrnjeni slovesnosti obeležili 75-letnico zmage nad nacifašizmom. O boju koroških partizanov v Avstriji, ki je pomembno vplival na življenje v naši severni sosedi, čeprav je bil dolga leta tabu tema, se pogovarjamo z Danilom Prušnikom, podpredsednikom Zveze koroških partizanov. Andrej Mohar pa pojasni, zakaj so točno 75 let po podpisu avstrijske izjave o nedovisnosti avstrijskega notanjega ministra pozvali k dokončni prepovedi shodov na Libuškem polju. Priusluhnite sogovornikom in pesmim TPPZ Pinko Tomažič!
Na poziv Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu za pomoč pri spopadanju s pandemijo so se odzvali porabski Slovenci. Kako, lahko slišite v oddaji, v kateri nadaljujemo s serijo koncertov Koroška poje.Tokrat se vračamo v leto 2016, ko je Slovenija praznovala 25. obletnico osamosvojitve. Krščanska kulturna zveza je zato koncert posvetila domovini. Takšen je bil tudi glasbeni izbor, v katerem so se prepletale slovenske narodne in ljudske pesmi ter pesmi znanih koroških slovenskih avtorjev. Kako je leta 2016 v poklon domovini pela Koroška lahko vnovič slišite v tokratni oddaji.
Krščanska kulturna zveza iz Celovca je 8. marca, tik preden so v Avstriji razglasili epidemijo, pripravila koncert z naslovom Luštno je vigred'. Posvetili so ga ženskam in se na njem spomnili dveh pred kratkim preminulih zborovodij. V celovškem Domu glasbe so letos nastopili skupina Akzent, mešani zbor Podjuna iz Pliberka, moški zbor iz Žitare vasi, mladinski zbor Slovenske gimnazije in Tonč Feinig. Ženska pevska zbora iz Sel in Krope pa sta ob spremljavi članov Slovenske filharmonije krstno izvedla Venec koroških ljudskih pesmi skladatelja Jožeta Gašperšiča. Kako je letos pela Koroška? Prisluhnite oddaji Sotočja!
Kako v teh časih živijo rojaki v sosednjih državah in kakšne ukrepe za omilitev posledic epidemije so sprejele pristojne oblasti na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji-Julijski krajini, nas zanima v tokratni oddaji. Podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Felix Wieser je prepričan, da je družba močna le, če je solidarna. Odgovorni urednik goriškega tednika Novi glas Jurij Paljk pa opozarja, da bo epidemija hudo prizadela tudi slovensko narodno skupnost v Italiji. Zanima nas, kako so se spremenjenim razmeram prilagodili porabski Slovenci, ki svoj osrednji tednik tiskajo v Sloveniji, in kako je trenutno na Reki, ki se ponaša z nazivom evropska prestolnica kulture. Prisluhnite!
Krščanska kulturna zveza iz Celovca je leta 2015 svoj tradicionalni koncert Koroška poje posvetila umetnicam na glasbenem, literarnem in likovnem področju. V celovškem Domu glasbe sta se pred petimi leti prepletli poezija Milke Hartman, Anite Hudl, Ivane Kampuš, Maje Haderlap in Verene Gothard ter slovenska ljudska glasba. Med drugim so nastopili mezzosopranistka Bernarda Fink, mešani pevski zbor Podjuna iz Pliberka, ženska pevska zbora Trta iz Žitare vasi in Rož iz Šentjakoba, Sonus trio in drugi. Večji del tega koncerta lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja je posvečena beneškim Slovencem in njihovi narečni poeziji. Čez namišljeno črto je bil naslov literarnega večera, ki ga je 3. program Radia Slovenija – program Ars - pripravil skupaj s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu in Inštitutom za slovensko kulturo v Špetru. Literarni večer in gledališko radijski cikel z naslovom Ars teatralis je z umetniško besedo povezal matico in rojake iz sosednjih držav. V muzeju SMO – Slovensko multimedialno okno – v Špetru Slovenov so se tako predstavile štiri domače pesnice, ki ustvarjajo tudi v narečju; Marina Cernetig, Claudia Salamant, Andreina Trusgnach in Margherita Trusgnach. V znamenju narečja in izročila beneške Slovenije je bila tudi glasba v izvedbi Davida Tomasetiga in Igorja Černa. Posnetek literarnega večera, ki je potekal 10.2. 2020, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Kako so se na zaprtje vrtcev in šol pripravili na avstrijskem Koroškem, pojasnjuje vodja oddelka za manjšinsko šolstvo Sabina Sandrieser. O ukrepih za pomoč kmetovalcem v Furlaniji-Julijski krajini se pogovarjamo s tajnikom Kmečke zveze Erikom Mastnom. Gostimo Alojza Hanžka, dolgoletnega vodjo gornjeseniške folklorne skupine, ki je za svoje delo dobil priznanje Železne županije. Na Reki pa si ogledamo razstavo slovenskega planinskega muzeja Korajža je ženskega spola, dopolnjeno še z dosežki hrvaških alpinistk.
Tudi za Furlanijo – Julijsko krajino veljajo strožji ukrepi za omejitev širjenja novega koronavirusa. Kako se z epidemijo sooča tamkajšnje gospodarstvo in kakšne olajšave pripravljajo? O tem v pogovoru z direktorjem Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrejem Šikom. Slovensko veleposlaništvo v Zagrebu je ob 8. marcu pripravilo pogovor o položaju žensk v družbi. Kako je z emancipacijo žensk na Hrvaškem, nas zanima v tokratni oddaji. Ustavimo se v Celovcu, kjer se je začelo uradno obeleževanje 100. obletnice koroškega plebiscita in je včeraj vnovič pela Koroška. Tradicionalno revijo Krščanske kulturne zveze so tokrat posvetili tudi ženskam. Dvojezična osnovna šola v Števanovcih je, da bi privabila nove učence, pripravila dan odprtih vrat. Kakšne prednosti prinaša šolanje na tej porabski šoli, pojasnjuje ravnateljica Agica Holec.
Požig Narodnega doma v Trstu je bil začetek fašizma v Evropi. Pojave, ki so pripeljali do njega, pa lahko opažamo tudi danes. To je eno od sporočil dokumentarnega filma TV Slovenija Požig, o katerem se pogovarjamo z avtorico Majdo Širca. Slovenski dom v Zagrebu je za 90 let skrbi za ohranitev in razvoj slovenstva na Hrvaškem prejel državno odlikovanje red za zasluge. O domu nekoč in danes tudi s pogledom v prihodnost razmišlja dolgoletni predsednik Darko Šonc. Z dolgoletnim predsednikom Slovenske športne zveze iz Celovca Marjan Velikom se pogovarjamo o pripravah na evropsko nogometno prvenstvo narodnih skupnosti, ki bo na avstrijskem Koroškem potekalo poleti. Ob zaključku projekta Transborders se v Potrni pridružimo Slovencem na avstrijskem Štajerskem, v Sakalovcih v Porabju pa zaplešemo s fašenki. Pridružite se nam!
Na Reki – evropski prestolnici kulture - je bil letošnji pustni karneval še posebej živahen in obiskovalci, prišli so tudi iz Slovenije, so bili navdušeni. Za mlade naj bi veljalo, da jih politično delovanje ne zanima. Pa to drži? Predsednik kluba slovenskih študentov v Celovcu Simon Rustia je prepričan, da je pri koroških Slovencih politika vedno prisotna. Kakšno pa je zanimanje mladih Slovencev v Italiji za šolanje v Sloveniji? Tudi o tem več v tokratni oddaji. Gostimo tržaškega slovenskega glasbenika, dirigenta in zborovodjo Janka Bana, ki je napisal pomembna poglavja v zgodovini vodilnih tržaških zborov. V Porabju pa se na srečanju z volivci pridružimo zagovornici Slovencev v madžarskem parlamentu Eriki Köles Kiss.
Kako je s politično participacijo Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini? Odgovor sta iskali raziskovalki doktorici Sara Brezigar in Zaira Vidau. Njune ugotovitve so pomembne tudi v luči zastopstva Slovencev v rimskem parlamentu, ki je vse bolj ogroženo. Na avstrijskem Koroškem je že vrsto let poteka razprava o skupnem zastopstvu koroških Slovencev. O tem se pogovarjamo s politologom doktorjem Karlom Hrenom, ki ima svoj predlog. 100. obletnica koroškega plebiscita je povezala vse tri klube slovenskih študentov v Avstriji. Prepričani, da ni razlogov za praznovanje, vsak mesec desetega pripravljajo različne akcije, pojasnjuje predsednik graškega kluba Aljaž Pestotnik. Ustavimo se v Zagrebu, kjer so se slovenski kulturi in velikanu naše poezije poklonili s tremi dogodki, in v Monoštru na vaji domačega komornega zbora.
Neveljaven email naslov