Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
860 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Rojaki v FJK odlikovani s srebrnim pečatom tržaške pokrajine, optimistični generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih, sodelovanje slovenskih in hrvaških fakultet ter etnologov, 20-letnica Teatra Šentjanž
Avtohtona slovenska narodna skupnost na Tržaškem je bila za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovana z najvišjim priznanjem domače pokrajine – srebrnim pečatom.
Veliko ljudi se je 13.10.2016 zbralo v pokrajinski palači v Trstu, v dvorani Bogdana Groma, ki na stenah ohranja platna tega uglednega slovenskega slikarja, poroča Mirjam Muženič. Predstavniki narodnostnih ustanov in organizacij ter italijanskih oblasti, med njimi župan Trsta Roberto Dipiazza, so slišali veliko pohvalnih besed o delu pripadnikov slovenske narodne skupnosti, ki so znali in zmogli premagovati zgodovinske razlike in zamere in z znanjem, kulturo in jezikom ustvariti bogastvo za vse, kot je v utemeljitvi navedla predsednica tržaške pokrajinske uprave Maria Teresa Bassa Poropat:
“.. za njihovo sodelovanje pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti tako, da so s svojimi posebnostmi obogatili vse v skupnem prostoru – Italijane, Slovence in tudi pripadnike drugih narodnih skupnosti. Hvala!”
Pokrajinski srebrni pečat sta prevzela predstavnik Sveta slovenskih organizacij (SSO) Ivo Korva in predsednik Slovenske Kulturno gospodarske zveze (SKGZ) Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal:
“Mislim, da pomeni predvsem priznanje naši skupnosti za pozitiven način življenja, za iskanje dialoga, da rešujemo odprta vprašanja, skupaj premagujemo težave zgodovine in predvsem da gledamo naprej v predelu Evrope, ki je med najbolj zanimivimi..”
Zadovoljstva ni skrivala niti predsednica pokrajinske uprave. Ena njenih prednostnih nalog tako v prvem še bolj pa v drugem mandatu je bila namreč, je dajala, prav skrb za ovrednotenje, predstavitev in vključevanje slovenske narodne skupnosti v domači prostor.
“Zato sem tudi sama spremljala področje kulture, saj sem prepričana, da je prav kultura odločilna pri sodelovanju in medsebojnem poznavanju. Prepričana sem, da bo tako ostalo tudi v bodoče.”
Kakšna bo bodočnost, ni povsem jasno, saj se pokrajina ukinja, s prvim januarjem prihodnje leto bosta njene pristojnosti prevzeli deželna uprava in nova medobčinska zveza. Rojaki na Tržaškem so imeli s pokrajinsko upravo dobre odnose, pravi predstavnik SSO Ivo Korva:
“Pokrajina je odigrala zelo pozitivno vlogo in s tem, da bo ukinjena, bomo gotovo izgubili pomembnega zaveznika. Treba bo nadgraditi naš odnos z deželo FJK in vzpostaviti pozitiven odnos s tržaško občinsko upravo, da bomo lahko zapolnili to vrzel in na konstruktiven način uresničevali prisotnost v tem prostoru.”.
Srebrni pečat pa bi lahko še tesneje povezal tudi slovensko narodno skupnost. Hudomušen sklep podelitve: Ker je odlikovanje le eno, so ga zbrani razumeli kot spodbudo, da krovni organizaciji uredite skupne, za zdaj ločene prostore .
Daljšemu prispevku s podelitve lahko prisluhnete v oddaji Sotočja (17.10.2016)
Novembra lani je funkcijo generalnega konzula RS v Monoštru prevzel dr. Boris Jesih, v preteklosti zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nekdanji državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki življenje rojakov v sosednjih državah spremlja že vrsto let. Pa ga je vendarle kaj presenetilo, je zanimalo Silo Eöry v pogovoru za Sotočja.
Večjih presenečenj ni bilo, pravi:
“Mogoče sem po enem letu bivanja med temi ljudmi, kar bo mogoče presenečenje, bolj optimističen, kot sem bil ob prihodu.”
Med porabskimi Slovenci je veliko volje, da ostanejo Slovenci in da prenašajo slovenstvo na mlajše generacije, vsak dan ugotavlja generalni konzul v Monoštru, čeprav se to navzven mogoče ne odraža tako kot pri Slovencih v Italiji in Avstriji. Vedno znova spoznava ljudi, ki govorijo porabsko narečje ali poznajo slovenski knjižni jezik. Potenciala je veliko, treba ga je izkoristiti, mu je pojasnil eden od domačinov.
“Ljudje se niso odpovedali slovenskemu jeziku, težava pa je, da slovenski jezik nima prave veljave, kar se vidi pri mlajši generaciji, ki ima logistične težave, saj se giblje med narečjem in knjižno slovenščino.”
Obstoječi modeli, s katerimi v Porabju skušajo ohraniti znanje jezika, niso najbolj posrečeni, ugotavlja Boris Jesih in ob tem upa, da se bo to kmalu spremenilo. V nasprotnem bo čez desetletje ali dve res problem z govorci slovenskega jezika.
Ne moremo pristati na to, da otroci po 5000 urah učenja slovenščine v osnovni šoli, jezik komajda obvladajo, zato bi bila nujna evalvacija dosedanjega načina učenja slovenskega jezika, ugotavlja Boris Jesih.
Podjetje, ki bi zaposlilo nekaj 100 delavcev iz Porabja in bi rabilo slovensko govoreče, bi bilo vsekakor spodbuda, toda danes razmere temu niso naklonjene, pravi. Tako kot je dragocen vsak govorec slovenskega jezika, je pomembna tudi vsaka podjetniška pobuda, toda problem, ki ga čutijo tako Madžari kot Slovenci, za slednje je bolj usoden, je, da sosednja Avstrija pobere večino delavne sile.
“Poleg tega, da morajo ostati Slovenci, morajo imeti tudi normalne pogoje za življenje. Če teh ne bo, se bodo ljudje odseljevali ali iskali druge alternative. Samo zato, da bi bil Slovenec, ne bo tu nihče ostal.”
Tudi generalni konzul v Monoštru Boris Jesih pa opozarja na pomen povezovanja in čezmejnega sodelovanja in kot primer dobre prakse izpostavlja komorni zbor Monošter, ki ga sestavljajo rojaki iz Porabja in Prekmurja ter Madžari.
V Zagrebu in na Reki je potekal sejem štipendij in visokega izobraževanja. Na reškem kampusu so se tako med ustanovami iz desetih držav predstavile tudi vse štiri slovenske univerze, sicer podpisnice bilateralnega sporazuma z reško univerzo.
Hrvaški državljani najraje študirajo na ljubljanski univerzi. V lanskem študijskem letu je bilo na to univerzo vpisanih 2.113 tujih študentov, kar 517 jih je bilo s Hrvaške. Med njimi jih je bilo 208 vpisanih na prvo stopnjo, 234 na drugo in 70 na tretjo doktorsko stopnjo, pojasnjuje Katja Cerar z rektorata ljubljanske univerze.
Prvič letos so študentom ponudili pripravljalni modul z učenjem slovenščine kot tuji jezik, v drugem semestru pa bodo lahko študenti spoznali tudi slovensko kulturo, zgodovino, ustavo, način življenja in strokovno izrazoslovje. Nekoč obvezen izpit iz slovenščine zahtevajo le še posamezne fakultete, pravi Nataša Pirih Svetina s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Gre za študijske programe na AGRFT, na fakulteti za farmacijo, večina programov na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede in na Fakulteti za zdravstvene vede, ki je med študenti na Hrvaškem zelo popularna, ugotavlja Nataša Pirih Svetina.
Prijav s Hrvaške je iz leta v leto več tudi na univerzi v Mariboru, kjer letos študira več kot 250 hrvaških državljanov. Za mlade iz Istre in Reke pa postaja vse zanimivejša univerza v Novi Gorici. Kot pojasnjuje skrbnica vpisa Veronika Piccicin, je veliko zanimanja za študij vinogradništva in vinarstva ter za medijske umetnosti in prakse. Skupaj z reško univerzo imajo tudi skupne programe, veliko pa je tudi študijskih izmenjav.
In kaj pravijo mladi? Kot pojasnjujejo Marjani Mirković, je študij v Sloveniji zanimiv zaradi raznolikih programov, ugleda univerze, podobnega jezika in kulture, pa tudi bližine. Predvsem pa mladi upajo, da bodo imeli več možnosti za zaposlitev, ki je na Hrvaškem ne pričakujejo.
Etnološka zbirka rodbine Čop Palčava šiša v goranski vasici Plešce obeležuje letos desetletnico vsestranskega prizadevanja za raziskovanje, dokumentiranje in promocijo kulturne dediščine ter njeno vključitev v razvoj kulturnega turizma v dolini Zgornje Kolpe in Čabranke. Na tem obmejnem območju, s katerega se je veliko prebivalstvo izselilo, je posebej pomembna ohranitev narečja, ki je kot nesnovna dediščina vpisano na seznam Hrvaške in Slovenije, tudi zahvaljujoč večletnim raziskavam Marka Smoleta, ki vodi zbirko Palčava šiša.
Zaslužen je tudi za povezovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Letos so tako začeli bilateralni projekt, povezan z nesnovno kulturno dediščino, v katero sodijo ne samo narečja, ampak tudi pripovedi ljudi. Slovenski in hrvaški etnologi bodo tako preučili te pripovedi in jih skušali vključiti v turistično ponudbo, pripoveduje Marko Smole v pogovoru z Marjano Mirković.
Kulturni turizem namreč ima na tem območju zgornjekolpske doline in doline Čabranke dogo tradicijo, od 90 let 19. stoletja do 2. svetovne vojne, in vnovič bi ga radi spodbudili:
“Gre za delo z ljudmi, ne samo s kulturno dediščino, ampak z ljudmi, ki so nosilci te dediščine. Brez ljudi kulturna dediščina ne bo imela kakšnega posebnega pomena.”
Marko Smole je svoj pogled na možnosti kulturnega turizma v zgornjekolpski in čabranski dolini predstavil tudi na letošnjem srečanju slovenskih in hrvaških etnologov, ki je na temo Etnologija in vas v 21. stoletju (– tradicionalno, ogroženo, ustvarjalno) potekalo v Lugu v bližini Osijeka.
Desetletno delo Palčave šiše pa je te dni, z bogatim dokumentarnim gradivom, predstavljeno tudi z razstavo v Narodni knjižnici Ivana Žagarja v Čabru.
In še vabilo na dneve slovenske kulture v Istri.
V tokratni oddaji Sotočja (17.10.2016) smo se ustavili tudi v Šentjanžu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer rojaki že več kot stoletje dokazujejo, da jim ni vseeno. Domače Slovensko prosvetno društvo namreč letos praznuje 110-letnico delovanja. Ravnodušnosti pa so se v zadnjih dnevih uprli tudi z družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom “Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen“.
Kakšno vlogo ima zlata ribica?
Vsekakor zelo pomembno!
Predstava, besedilo je napisala režiserka Alenka Hain, pripoveduje o razvajenem fantu (Aleksander Tolmaier), ki ujame zlato ribico in si zaželi postati najlepši na svetu. Gre za veliko željo, zato pri njenem uresničevanju sodelujejo kar tri zlate ribice – sorodstveno povezane (Miro in Janez Müller ter Amrei Baumgartl) in z zelo človeškimi karakternimi lastnostmi. Željo na koncu tudi uresničijo, najlepšemu na svetu, ki je ostal povsem sam, pa na koncu ostanejo le tri besede….
Besedilo je Alenka Hain napisala za festival krstnih izvedb WERKSTATT 2.16 v Oberzeiringu na avstrijskem Štajerskem, kjer je bila aktualna, družbeno kritična in sporočilo zelo bogata predstava 1.10.2016 prvič tudi uprizorjena, pojasnjuje vodja teatra Šentjanž Martin Moschitz.
Alenka Hain
VSEENOST ALI GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN
»Ko so po svetu divjale vojne, si ti veselo pel in skrbel za svojo rožo. Sploh te ni zanimalo, kaj delamo. Nič te ni zanimalo.«
Zmanjševanje pomena življenja na pridobivanje materialnih dobrin, zmanjševanje pomena človeka na golo delovno silo brez lastne vrednosti, hlastanje po novem, vsiljevanje kulta mladosti… vse to so orodja, s katerimi se hrani potrošništvo in na ta način skrbi za to, da je današnji človek nenehno nezadovoljen.
V tem nezadovoljstvu in hlastanju po novem, lepšem in boljšem nam postaja vse bolj vseeno – za vse, pa naj gre za sočloveka ali naravo. Pomembno je le, da imamo in se le premalokrat zavedamo, kako naše želje vplivajo na svet okoli nas. Najraje bi imeli vsak svojo, udomačeno zlato ribico, ki bi nam izpolnjevala vse želje. Bogastvo, lepota, ugled, večna mladost, udobje, oblast, spoštovanje, uspeh… vsaj ena od teh se je kdaj pa kdaj porodila tudi nam.
Bi bilo mogoče, da bi si kdaj zaželeli, da bi bili najbolj sočutni, najbolj dobri ali vsaj najbolj prijazni ljudje na svetu?
Besedilo in režija: ALENKA HAIN
Scenografija: MAJDA KRIVOGRAD
Oblikovanje luči in projekcije: KRISTIJAN REHSMANN
Svetovanje za Kostume: KATARINA ZALAR
Koreografija: IGOR SVIDERSKI
Igrajo: AMREI BAUMGARTL, ALEKSANDER TOLMAIER, MIRO MÜLLER IN JANI MÜLLER
“Glede na besedilo, v katerega je zapakiranih veliko stvari, sem ob prvem branju rekel, wau. Sploh se ne zavedaš, kaj vse je v njem. Šele po drugem, tretjem branju se je počasi izluščilo bistvo in kam, v katero smer se bo razvila vloga.”
Aleksander Tolmaier
“Toliko informacij naenkrat, da ob prvem branju nihče ne dojame celote. Rabila sva nekaj časa, da sva ugotovila, kaj vse zajema besedilo. “
Miro Müller
“Letos je bila to že tretja gledališka produkcija z Alenko Hain, tako da jo že malo poznava, poznava tudi njen stil, zato sva bila na to že pripravljena.”
Jani Müller
“Zelo napeto, pestro in bilo bi smešno, če ne bi bilo tako resnično!”
Amrei Baumgartl
Teater Šentjanž je s predstavo VSEENOST ali GOLDFISCH ZUM MITNEHMEN praznoval 20-letnico neprekinjenega delovanja, kot pravi vodja Martin Moschitz, pa je bila to tudi njihova prva profesionalna predstava v smislu, da bodo zanjo tudi plačani. V ekipi, ki je sodelovala prvič, sta tudi člana, ki sta v Teatru že od začetka. Miro in Jani Müller sta namreč v gledališču nastopila pri komaj štirih letih. Miro je v 20 letih sodeloval v vseh produkcijah, Jani pa jih je nekaj izpustil.
Aleksander Tolmaier, ki je končal študij na AGRFT v Ljubljani, je bil priložnosti za sodelovanje v predstavi zelo vesel, tako kot Amrei Baumgartl, ki je igralstvo študirala v Celovcu. Oba pa si želita, da bi tudi v prihodnje sodelovala s Teatrom Šentjanž.
Teater Šentjanž, ki z gledališko šolo skrbi za podmladek, se lahko pohvali z več priznanji, ki so jih za svoje delo dobili v Sloveniji in Avstriji, med drugim leta 2013 tudi zlati znak javnega sklada za kulturne dejavnosti za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti.
V letošnjem jubilejnem letu so uprizorili štiri igre, s katerimi so se predstavile vse generacije gledališke šole od najmlajših do najzrelejših. S predstavo Vseenost, nabito s sporočilnostjo, pa so štirikrat navdušili občinstvo v K&K Centru v Šentjanžu v Rožu.
Daljšemu pogovoru z ustvarjalci (igralci in vodjem Teatra Šentjanž) ter zvočnim utrinkom iz same predstave lahko prisluhnete v zadnji tretjini oddaje Sotočja (17.10.2016).
V množici kulturnih dogodkov, ki jih pripravljajo rojaki v sosednjih državah, pa se lahko odločite tudi za ogled katere izmed predstav lutkovnega festivala CIKL CAKL, ki se v sredo 19. oktobra začenja v Šmihelu pri Pliberku, ali pa se v Furlaniji Julijski krajini udeležite Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih med 15. in 29. oktobrom pripravlja KKZ Celovec.
Tokratno oddajo bo zaznamoval začetek novega šolskega leta pri rojakih v Furlaniji Julijski krajini, na avstrijskem Koroškem in Hrvaškem. Pridružimo se udeležencem prve gledališko koncertne tehnične delavnice v Šentjanžu v Rožu in porabskim Slovencem, ki podpirajo kandidaturo Lendave za Evropsko prestolnico kulture. Računajo, da bo to še okrepilo stike z matično domovino. Pred oktobrskimi lokalnimi volitvami na Madžarskem pa računajo tudi na večje zanimanje rojakov za vpis v volilne imenike. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
Slovenci v Italiji si želijo, da bi bila slovenska državna zastava tudi njihov simbol, pravica do njene javne uporabe pa zapisana črno na belem v pristojnem deželnem zakonu. Toda, eno so želje, drugo pa je realnost. V tokratni oddaji podrobneje o tem, kako je čezmejni projekt, namenjen razvoju etičnega turizma, povezal mlade rojake iz Porabja in Prekmurja. V Ankaranu pa se pridružimo koroških Slovencem, udeležencem tradicionalnih gledaliških delavnic.
Slovenci v Italiji si želijo, da bi bila slovenska državna zastava tudi njihov simbol, pravica do njene javne uporabe pa zapisana črno na belem v pristojnem deželnem zakonu. Toda, eno so želje, drugo pa je realnost. V tokratni oddaji podrobneje o tem, kako je čezmejni projekt, namenjen razvoju etičnega turizma, povezal mlade rojake iz Porabja in Prekmurja. V Ankaranu pa se pridružimo koroških Slovencem, udeležencem tradicionalnih gledaliških delavnic.
Prekmurci imajo kaj praznovati, pravi predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs, prepričana, da so porabski Slovenci zaradi združitve Prekmurja z matično domovino postali bolj zavedni in ponosni. Na svoje prekmurske korenine je ponosen slovenski evangeličansko luteranski duhovnik Aleksander Erniša. Lani je za šest let prevzel vodenje cerkvene občine v Trstu, prihodnji mesec pa bo imel prvo mašo v slovenskem jeziku. Na avstrijskem Koroškem, kjer bodo prihodnje leto obeleževali 100. obletnico plebiscita, se je oblikovala Iniciativa SKUP - slovenski konsenz za ustavne pravice. Kaj zahtevajo s peticijo, ki jo je doslej podpisalo 240 ljudi, v pogovoru z Rudijem Voukom. Dunajski pogled na prihodnost koroških Slovencev pa ponudi doktor Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine.
Živahno poletno dogajanje pri rojakih v sosednjih državah zaznamuje tudi tokratno oddajo. V Šentjanžu v Rožu se pridružimo mladim na 8. počitniškem tednu športa in jezika, v Tinjah pa prisluhnemo udeležencem poletne glasbene delavnice. Odpravimo se v Gorski kotar, v vas Plešce, kjer v Palčavi šiši tradicionalno etnološko delavnico spremljajo različne prireditve. Porabski Slovenci iz Andovcev so se tudi letos podali na Triglav. Kako je bilo, lahko slišite v tokratni oddaji, v kateri osvetlimo težave praznega šolskega poslopja v Gropadi. Prisluhnite!
Pridružimo se udeležencem tradicionalnega srečanja treh Slovenij na Svetih Višarjah nad Kanalsko dolino. Obiščemo Rebrco na avstrijskem Koroškem, kjer mladi umetniki kreativno preživljajo počitnice. In to že 40 let. Gostimo porabsko Slovenko Iluško Bartakovič. Predana vzgojiteljica je po 40 letih svojega dela dobila visoko madžarsko priznanje. Tudi mlada vzgojiteljica Mia Grlica vidi svojo prihodnost v delu z otroki v slovenskem vrtcu na Reki.
V kakšnih razmerah živijo Slovenci v sosednjih državah? Kakšen je njihov položaj in kako je s spoštovanjem njihovih pravic? Kakšni so obeti? Je Republika Slovenija dobra mati? O tem se pogovarjamo s senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc in podpredsednikom Slovenske prosvetne zveze iz Celovca Jankom Mallejem. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko goranske županije Vasjo Simoniča in odhajajočega generalnega konzula v Monoštru Borisa Jesiha.
V Šentvidu pri Stični prisluhnemo zamejskim zborom, sodelujočim na jubilejnem 50. Taboru slovenskih pevskih zborov in se v Umagu pridružimo zaključku dopolnilnega pouka slovenščine. Učenci koprske osnovne šole Antona Ukmarja so ob koncu šolskega leta izdali knjigo »Slovenski otroci na Tržaškem«, v kateri so zbrali pričevanja znanih tržaških Slovencev. Več tudi zborniku Zamejski, obmejni, čezmejni, ki odstira pogled na rojake v Furlaniji Julijski krajini deset let po vstopu matične Slovenije šengensko območje. Gostimo porabsko rojakinjo Vero Gašpar, dobitnico najvišjega madžarskega priznanja na področju manjšinske kulture. S Katarino Pajnić pa se pogovarjamo o njenem turističnem projektu Slo Kor Tur, s katerim predstavlja zgodovino in življenje koroških Slovencev. Prisluhnite!
Kdo so Slovenci v Italiji in kakšen je, tudi v luči predlogov za spremembe zaščitnega zakona, njihov trenutni položaj? Poročamo o neustreznem odnosu medijev do narodnih manjšin na Hrvaškem, slabšanju njihovega položaja in krepitvi sovražnega govora. Pridružimo se Slovencem na Madžarskem na njihovem tradicionalnem Porabskem dnevu. V Gradcu pa skupaj s slovenskimi študenti praznujemo 45-letnico delovanja njihovega kluba.
Trenutne politične razmere v Avstriji so morda v prid koroškim Slovencem in bi jih veljalo izkoristiti, je prepričan politolog doktor Karl Hren. Gostimo slovensko veleposlanico na Hrvaškem Smiljano Knez, ki odhaja iz Zagreba. Pokličemo v Števerjan, ki mu bo še naprej županovala Franca Padovan. V Andovcih, kjer so ponosni na svojo Vražjo pot, se ustavimo v njihovi sobi pobega. Tudi nogometu se ne bomo izognili. Na avstrijskem Koroškem bo prihodnje leto potekalo evropsko nogometno prvenstvo narodnih skupnosti in priprave so v polnem teku. Kako pa bodo rojaki spremljali kvalifikacijsko tekmo med nogometnima reprezentancama Slovenije in Avstrije?
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca praznuje 25-letnico samostojnega delovanja. Začetki zbiranja etnološkega gradiva koroških Slovencev pa segajo v 60 leta prejšnjega stoletja. Več o delovanju inštituta nekoč in danes, pa tudi o političnih pritiskih nanj v tokratni oddaji. Z doktorjem Milanom Bufonom se pogovarjamo o mejah in obmejnih skupnostih na Slovenskem ter njihovi čezmejni vpetosti tudi v življenje porabskih Slovencev. Tamara Šuligoi je odraščala v Gorici, srednjo šolo obiskovala v Celovcu, v Ljubljani pa je magistrirala na oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti. V svoji nagrajeni magistrski nalogi je na primeru slovenskih organizacij na Goriškem raziskovala, kako je s slovenščino v stiku z drugimi jeziki. Kaj je ugotovila? Prisluhnite oddaji, v kateri se tokrat odpravimo tudi v Zagreb. V tamkajšnjem Slovenskem domu so predstavili že drugo knjigo o Slovencih v hrvaškem športu.
Gostimo porabsko Slovenko Andrejo Kovač, novo predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem. Pridružimo se mladim rojakom iz mreže MAJ na obisku v Monoštru in Potrni, kjer je središče Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Spoznate lahko Viktorja Dolenca, ki je tudi z idejo za postavitev Narodnega doma v Trstu pustil neizbrisen pečat. O Tržaških prikaznih, zbirki 9 novel, pripoveduje Dušan Jelinčič, eden najbolj priljubljenih sodobnih slovenskih književnikov. Spregovorimo pa tudi o krepitvi vezi med Glasbeno šolo Ilirska Bistrica in glasbeno šolo Ivana Matetića Ronjgova na Reki.
Shod zoper ustaške in neonacistične shode v Pliberku. Kakšna prihodnost se obeta slovenskemu programu italijanske javne RTV? Pobuda Sanje za Mirjam, v spomin na tržaško profesorico Mirjam Brajkovič, ki povezuje in spodbuja k sodelovanju. Tudi slovenske urice za najmlajše v knjižnici v Karlovcu so rezultat sodelovanja in to z novomeško knjižnico Mirana Jarca. Predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök pa se po skoraj 29 letih poslavlja z mesta vodje te krovne slovenske organizacije. O začetkih svojega poslanstva, ki niso bili lahki, padanju meja in doseženem, več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Na Hrvaškem so potekale manjšinske volitve, na katerih zapletov ni manjkalo. Kako pa je slovenska narodna skupnost tokrat izkoristila možnosti, ki jih ponuja zakonodaja? Odpravimo se v Pliberk, kjer Iniciativa za prepoved ustaških in nacističnih shodov na Koroškem pripravlja protestni shod in kjer domače Kulturno društvo praznuje 20-letnico delovanja. V Monoštru se pridružimo sedmerici osnovnošolcev, ki so sodelovali na državnem tekmovanju iz slovenščine. Kako najmlajšim prek pravljic približati slovenski knjižni jezik, pa se pogovarjamo s tržaško Slovenko Janiko Škerl. Prisluhnite!
Revija Primorska poje pol stoletja povezuje slovenske zbore iz matične domovine in sosednjih držav ter s čezmejnimi koncerti pomaga ohranjati skupni slovenski kulturni prostor. Letos se je pevska družba ustavila tudi v Reziji. Sredi aprila so v kulturnem domu na Ravanci nastopili zbori in vokalne skupine iz tržaške, goriške in videmske pokrajine, pridružili pa so se jim tudi pevke in pevci iz Izole in Nove Gorice. Koncertu Primorska poje v Reziji, na katerem so se poklonili etnologu Milku Matičetovu, lahko slišite v oddaji Sotočja.
Lastovke so priletele, z njimi príšla je pomlad. Tako se začne pesem Pomlad Pavleta Kernjaka, rdeča nit letošnjega koncerta Koroška poje. V celovškem domu glasbe se je 11 malih vokalnih skupin iz vseh treh koroških dolin poklonilo temu znanemu koroškemu slovenskemu skladatelju, ki je navdih črpal predvsem iz ljudskih pesmi. Med nastopajočimi so bili znani Kvintet bratov Smrtnik in oktet Suha. Predstavili so se tudi Dekleta Smrtnik, vokalna skupina Klika iz Železne Kaple in skupina Antamina iz Dobrle vasi. Večji del koncerta, ki ga pripravlja Krščanska kulturna zveza iz Celovca, lahko slišite v tokratni oddaji.
Predsednika krovnih organizacij SLovencev v Italiji sta obiskala Kanalsko dolino in se s pristojnimi pogovarjala o večjezičnem modelu pouka. Kaj povezuje nekdanjo senatorko in poslanko v italijanskem parlamentu Tamaro Blažina, dolgoletnega predsednika Kmečke zveze iz Trsta Alojza Debelisa, družino Mukič, tesno povezano s Porabjem, in Janeza Stergarja, predsednika ljubljanskega Kluba koroških Slovencev? Minuli teden so za svoj trud pri izboljšanju položaja Slovencev v sosednjih državah dobili visoka državna odlikovanja. Nekoliko bolje jih lahko spoznate v tokratni oddaji. Predstavljamo tudi športno legendo slovenskih korenin, 90-letnega Nikolo Turka. Z razstavo so se mu poklonili v Slovenskem domu v Zagrebu.
Člani zveze slovenski društev na Hrvaškem so na skupščini razpravljali tudi o bližajočih se manjšinskih volitvah. Eno ključnih vprašanj je, kako dobiti kandidate in kako spodbuditi rojake, da volijo. S tržaško raziskovalko Norino Bogatec se pogovarjamo o mlajših generacijah rojakov v Italiji, ki volijo drugače kot njihovi straši. Slovenska ledinska in hišna imena na avstrijskem Koroškem so od leta 2010 uvrščena na avstrijski seznam nesnovne dediščine Unesca. Zasluge za to imata zemljevida teh imen v Kotmari vasi in Selah. Danes je izšlo že 9 tovrstnih zemljevidov, nastajajo pa tudi novi. Že izdani so dostopni na osveženem kulturnem spletnem portalu slovenskih ledinskih in hišnih imen – fluled.szi.at. Več lahko slišite o 25. Koroški kuhariji, ki bo prvič na avstrijskem Koroškem, pridružimo pa se tudi porabskim slovenskim upokojencem, ki so gostili člane literarne sekcije iz beltinškega doma Janka Škrabana. Prisluhnite!
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč, saj tam živeča slovenska skupnost umira. Kaj se dogaja, pojasnjuje doktorica Nataša Gliha Komac, predsednica Slovenskega kulturnega središča Planika. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss se pogovarjamo o aktualnem dogajanju in pripravah na jesenske lokalne volitve. Gostimo koroška slovenska umetnika - Izidorja Sterna, ki piše in riše na porcelan, ter slikarja in karikaturista Mirka Malleja. Belo zlati trenutki in koroške karikature – razstavi njunih del - sta uvod v letošnje koroške avstrijskem kulturne dneve v Ljubljani. Ustavimo se tudi v arhivu na Reki, ki že vrsto let sodeluje s slovenskimi ustanovami, tudi ob letošnjem obeleževanju 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče.
Nova predsednica krovne Slovenske kulturno gospodarske zveze Ksenija Dobrila je predsednica posvetovalnega Paritetnega odbor za vprašanja slovenske narodne skupnosti v Italiji. Katera vprašanja so najbolj pereča, nas zanima v tokratni oddaji. Gostimo Miho Vavtija, glasbenega pedagoga na Slovenski glasbeni šoli dežele Koroške. Eden od zelo dejavnih koroških Slovencev vodi godbo na pihala in Big Band iz Šmihela ter ansambel New Times Jazz Combo, njegovi učenci pa zmagujejo na deželnih glasbenih tekmovanjih. K Slovencem na Reki so Pomladi naproti prišli v goste rojaki iz Pulja. V Verici pa so prvič predstavili prekmurski prevod Malega princa izpod peresa porabskega rojaka Akoša Dončeca. Kako Malega kraliča sprejemajo v Porabju? Prisluhnite!
Neveljaven email naslov