Znova začenjamo daljši in izčrpnejši sklop oddaj, ki ga tokrat posvečamo izjemnemu glasbeniku Donu Ellisu in njegovim nadvse edinstvenim »godbam«. Pod naslovom naših oddaj ste že večkrat slišali zasedbe, ki odločno presegajo katerekoli ozke žanrske opredelitve, a obenem svoje korenine vlečejo k istim izvorom kot sodobni pihalni orkestri. V zvočnih postavitvah zasedb, kot so bili orkestri slovitega Stana Kentona ali pa American Wind Symphony, ni težko potegniti jasne vzporednice z običajno godbo, ki izvaja koračnice, ker je navsezadnje govor o zelo sorodnem zvočnem mediju, ki na enakih »delovnih sredstvih – glasbilih« pač deluje v različnih smereh glasbenega nagovora. Še posebej je ta vzporednica prisotna na področju tako imenovanega orkestrskega jazza, ki že skoraj sedem desetletij redno prestopa bregove ozkih žanrskih opredelitev, pri čemer se je večkrat znašel na tako deviškem ozemlju, da niti sam ni znal opredeliti svojih koordinat delovanja.
K takim zagotovo sodijo glasbeni podvigi Dona Ellisa, ki še štiri desetletja in pol po njegovi smrti enako navdušujejo kot čudijo v najboljšem pomenu besede, zato vas za uvodno zvočno pokušino kar takoj popeljemo v njihovo žlahtno sredico z znamenito glavno temo iz filma »Francoska zveza«. Slišali boste tudi skladbo »Sporting Dance«, kjer se bosta kot solista pomerila v vrtoglavem zvočnem dvoboju sam Donald Ellis na posebni vrsti pozavne, imenovani »Superbone«, kar bi po naše pomenilo super pozavna, kjer sta v enem glasbilu tako pozavna z ventili kot na poteg, in član njegovega orkestra Alan Kaplan na običajni pozavni na poteg, ob koncu oddaje pa bomo predvajali še posnetek skladbe "Arcturus" iz zadnjega koncerta Dona Ellisa in njegovega orkestra na Festivalu v Montreuxu leta 1977.