Kakor številna druga mesta v Italiji se tudi Trst lahko pohvali s precej širokim naborom kuharskih receptov oziroma jedi, ki veljajo za prav posebne, specifično lokalne, prepoznavno tržaške. A za razloček od drugih urbanih centrov pri naših zahodnih sosedih se kulinarika, značilna za mesto v zalivu, poudarjeno navezuje na srednjeevropski prostor in ni si težko predstavljati turista, ki bi ob pogledu na bogato obloženo tržaško mizo najprej pomislil, da se nahaja kje na Kranjskem, na Madžarskem ali kratko malo na Dunaju – nikakor pa ne na obalah Sredozemlja. To razložiti ni pretežko, saj je bil, kot vemo, Trst zelo dolgo – od leta 1382 do 1918 – pod oblastjo Habsburžanov in je slabih dvesto let tudi služil kot največje pristanišče podonavski monarhiji, kot njeno okno v svet, kamor so, razumljivo, prihajali delat in živet ljudje od Tirolske do Transilvanije, od Krakova do Dubrovnika.
Da so habsburški časi torej pustili svojo sled v tržaških kuhinjah, zlahka razumemo. A kot ugotavlja antropologinja dr. Daša Ličen, raziskovalka z Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ta posebna kulinarika med Tržačani in Tržačankami danes budi tudi prav posebno nostalgijo, nekakšno domotožje po cesarju in žolto-črni zastavi. Kako to? Kako je mogoče, da je mesto, ki je bilo dolga desetletja upravičeno na slabem glasu kot trdnjava italijanskega nacionalizma, šovinizma in iredentizma, danes kraj, kjer se ljudje ob dobri hrani in pijači zdihujoče zazirajo k pozlačenim časom v vseh pogledih pisanega, multikulturnega imperija? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko se je z dr. Dašo Ličen pogovarjal Goran Dekleva.
