Iz neke naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake, se z njimi poistoveti in ob njih krepi svoj ponos in samozavest. Tako je Prešeren za Slovence eden od temeljev narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi ostane. Narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega, nadzgodovinskega, ki kljubuje notranjim trenjem, zunanjim pritiskom ter velikim družbenim in kulturnim spremembam.
Nekateri v presežnem, ki označuje narodno bit in njegovo identiteto, ne vidijo upoštevanja vredne substance; imajo jo za prazno in preživeto, zato ji pri Prešernu dajejo povsem drug pomen. V njem hočejo videti predvsem svetovljana in kozmopolita, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne in odprte za multikulturnost. Že Levstikov krog Prešerna postavi na stran razsvetljenskega univerzalizma in abstraktnega individualizma, do česar je bil kritičen tudi nemški filozof Herder. Umetnika, ki temu ne sledi, se že takrat prime oznaka provincializma in domačijskosti. Zaostrovanje med globalnim in lokalnim, naprednim in konservativnim, se torej zaostri že v 19. stoletju. Sto petdeset let pozneje gospodarski in kulturni globalizem povsem razvrednoti lokalna izročila in jih poniža na raven folklore.
V resnici je Prešernu tuja poenostavljena delitev na svetovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno. Ker Prešeren najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni dragi vasi, kjer ima ob cerkvi sv. Marka varen dom v hiši svojega očeta. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki mu nalaga družbeni in kulturni angažma. Stičišče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu tega jedra kasneje v življenju ni treba popravljati ali zavreči, temveč obe koordinati z leti, z novimi spoznanji in izkustvi razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida; od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in meščanu, do Rima in Kompostele. V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova, pa tudi Eol, poganski bog vetrov.
A te realije Prešerna ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit'; kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti poceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsak, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje.