Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla.
Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine.
Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se ponovno poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla.
Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla.
Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta.
V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.