Za današnji dan bi lahko rekli, da Božje kraljestvo prihaja med nas zelo nevsiljivo, nežno, nebogljeno – z rojstvom. Tega se danes namreč spominjamo tudi za največjega med preroki, za prehodni člen med Staro in Novo zavezo, to je tistega, čigar rojstvo je bilo napovedano po preroku Malahiju petsto let pred Kristusom in na katerega veličino je pokazal sam Jezus, ko je o njem rekel: "Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika". Ta naš Janez ni bil kar nekdo. Že samo dejstvo o njegovem rojstvu staršem, ki so bili že v poznih zrelih letih, priča o Božjem posegu in o obljubi, da: "Bogu namreč ni nič nemogoče" (Lk 1,37). Ime Janez, ki ga je prejel po angelovem naročilu Zahariju, namreč pomeni Bog je milostljiv. Njegovo rojstvo je med številnimi vzbudilo veliko zanimanja, ko so se spraševali "Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim" (Lk 1,66). Zanj bi lahko dejali, da je prav tako kakor Kristusova mati Marija živel svoje življenje povsem usmerjeno na Kristusa. To nam pove, kako velik je bil ta mož in kakšen zgled predstavlja vsem ljudem sodobnega časa. Janez je bil Jezusov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Spominjati se Janezovega rojstva v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitelja obljub vseh prerokov.
Če pogledamo še na prerokov življenjski slog opazimo, da je bil docela drugačen od današnjega hitenja, bil je tako močan, da se je glas o Janezu razširil do te mere, da so se številni spraševali, ali ni morda on Mesija? On, ki jé kobilice in je oblečen v kameljo dlako, vsekakor ne more biti Mesija, bi lahko slišali v ozadju govoreče, a ravno preprost spokorni mož lahko v popolni predanosti zanika pridano mu mesijanstvo: "Jaz nisem Mesija" (Jn 1,20). Danes imamo veliko prerokov, ki bi radi bili podobni Janezu, a se kažejo kot tisti, ki odrešujejo, so samo privlačni za naše oči in so otipljivi, niso pa svobodni od sebe, so vendar popolno nasprotje tega, kar nam želi pokazati naš današnji slavljenec. Zavedati pa se moramo, da smo vsi poklicani k temu pričevanju sodobni družbi, nekateri prek duhovniškega poklica, ki ga lahko vršimo vdano le po Božji milosti, spet drugi v družinskem življenju. Najpomembnejše, kar sem pri poklicanosti sam začutil, je, da se moram včasih odpovedati svoji volji in sprejeti tisto, kar Gospod po Svetem Duhu želi vršiti skozi moje življenje, kakor je to storil Janez Krstnik, ko je zase dejal, da se mora manjšati, Kristus pa mora rasti (Jn 3,30). Naj nas pri hoji za Gospodom spremljata njegov zgled in pogum pri predanosti Resnici ter iskanju Življenja z veliko začetnico. Blagoslovljen dan vam želim.
