Eno izmed naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da nanjo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom.
Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se nanje različno odzivamo. Vemo, da majhnega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav, vendar nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega prebivanja v Črni gori, da sem tam doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod.
Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu.
Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta, kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko majhen dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoč ogenj, ki ga nič ne more pogasiti!
Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne.
Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
