Nekega sončnega poletnega dne je mama po maši peljala svoje otroke na mestno plažo, da bi se igrali na mivki. Sredi vrveža je zaslišala zvonec. Bil je prodajalec, ki je prodajal sladoled na plaži. Mama je otrokom dejala, naj počakajo, ker se bo takoj vrnila. Pohitela je k prodajalcu in z enim očesom občasno pogledala na otroke. Kupila je sladoled in se hitro vrnila k otrokom, ki so se srečni igrali na mivki. Ko se je sklonila k njim, da bi jim dala sladoled, je opazila, da imajo v ustih mivko. Nameravala jim je dati sladoled, oni pa so imeli polna usta mivke.
Poraja se vprašanje, ali ima mama rada otroke s polnimi usti mivke. To je odvečno vprašanje. Seveda jih ima rada. Otroci z mivko v ustih niso nič manj njeni otroci. Čeprav ima mama rada svoje otroke tudi z mivko v ustih, pa ne želi, da bi taki tudi ostali. Zato jih je peljala k najbližji pipi in jim izprala usta. Zakaj? Ker jih ima rada.
Podobno ravna Bog z nami. Pelje nas k pipi in pravi: »Izperi si umazanijo. Imam nekaj boljšega zate.« Očisti nas slabega, grešnosti, slabosti, predsodkov, zagrenjenosti in pohlepa. Ne uživamo v čiščenju in včasih si celo bolj želimo umazanije kot sladoleda. Zatrjujemo, da lahko jemo tudi pesek. Res lahko. Toda če to storimo, izgubljamo tudi sami. Bog nas ljubi take, kakršni smo, a ne želi, da bi taki tudi ostali.
Ko so ljudje v sinagogi slišali Jezusove besede, da ga je Gospod mazilil, »da bi prinesel blagovest ubogim« (Lk 1,18), in da ga je poslal, da bi slepi spregledali, so bili jezni. Vrgli so ga iz shodnice in ga odpeljali na rob stene, da bi ga porinili čeznjo. Ali niso ljudje v Nazaretu s tem rekli: »Dober sem tak, kakršen sem, ni se mi treba ozirati na Boga«?
Lahko že dolgo hodimo za Gospodom – vedno velja isto: »Ne boš napredoval, če se ne zavedaš, da moraš rasti in napredovati in se spreobrniti. Bog deluje v mojem življenju in želi v njem nadomestiti stvari s svojim boljšim predlogom, podobno kot je mati želela umazani pesek nadomestiti s sladoledom. Največkrat pa sem prav jaz ovira za sprejem boljšega Božjega predloga. Moja vzvišenost, samozadostnost in nepripravljenost, da bi Boga prosil za pomoč in storil to, kar od mene pričakuje, mi preprečujejo, da bi sprejel njegov predlog in šel po njegovi poti. Vsak dan se moramo spomniti, da nas Bog ljubi take, kakršni smo, a nas ne želi pustiti takih za vedno. Želi, da rastemo in se izboljšamo.