Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila.
Za drevo, ki je rastlo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor.
Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko.
Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zrastlo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo.
Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevesi in med grmi?
Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar.
Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves, svari Razodetje.
