Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne.
Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja.
Ta zgodba uči o tem, kako se lahko srečamo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva.
In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam?