Mathilde, preslepljena z ideali in romantičnimi podobami o vraževernem in dobrotljivem maroškem ljudstvu, je nekdaj, da bi vzbudila nekaj ljubezni pri domačih in zavisti pri sosedih, zbežala tudi pred, kot je mislila, dolgočasno prihodnostjo v Franciji. Vsa nečimrna se je podala v pustolovščino eksotičnega zakona, med stare običaje in obrede arabskih delov mest, od katerih so se na drugi stani namišljene črte ločevali francoski laboratoriji modernosti. Bila je tujka, ki je upala, da bo vonj teh antagonizmov nekdaj zadišal tudi kot varen dom. Upala je, da ne bo le ženska in žena, prepuščena na milost in nemilost drugih. Aminova poklicanost k zemlji, s katero je bilo kmalu zvezano njuno zakonsko življenje, polno ponižanj, skrbi, porazov, siromaštva, prepirov in razočaranj, je bila namreč vzgib vseh motivov.