Radi govorimo o prihodnosti. Še posebej navsezgodaj. Ob voščilu dobrega jutra, drage poslušalke, dragi poslušalci, vam želim, da bi bil današnji dan dober začetek iskanja biserov naše prihodnosti. V zadnjih časih bolj redko slišimo, da nas čaka kaj dobrega. Bolj ali manj slišimo take ali drugačne črne napovedi. Ne samo zaradi vojn, podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi vedno večjega staranja prebivalstva, vedno večje brezvoljnosti mladih in slabih ekonomskih napovedih. Vse to nam jemlje optimističen pogled v prihodnost.
Pred leti sem spremljal dijake na študijskem potovanju po Grčiji. Moram jih pohvaliti, da so veliko vedeli in ob tem kazali veliko radovednost za novim znanjem. A dan za dnem, ko smo gledali vsemogoče razvaline, jih je počasi zagnanost minila. Razmetani kamni po raznih arheoloških najdiščih so si zelo podobni. Spraševati sem se začel, ali je pametno s tem utrujati mlade. Ne bi bilo pametneje, da pogledajo še kaj, kar bo pokazalo, kako Grki živijo danes in kakšno prihodnost kujejo za svoje mlade? Mlade naj bi vendarle bolj zanimala prihodnost kot preteklost.
Ko smo v Delfih hodili od enega spomenika do drugega in na koncu uprizorili tekmo na starodavnem tekališču, jih je kar nekaj začelo pogovor o smiselnosti tekmovanja v antiki. V tistih časih niso imeli avtomobilov, televizij, računalnikov in telefonov, ampak so morali pešačiti, vse narediti na roko. Zakaj bi si tako prizadevali za taka tekmovanja, saj bi jim to samo jemalo moči za vsakdanje delo. Počasi so sami odkrili, da je od nekdaj v človeku potreba po tekmovalnosti, dokazovanju pred drugimi in po skupnih junakih. Iz celotnega pogovora ob zavzetem navijanju vsem prostovoljnim tekačem v stari areni so se strinjali, da je taka tekmovalnost veliko boljša kot tista na bojišču. Junaki, ki jih vsaka skupina potrebuje, so veliko bolj namenski, če ti nastanejo na igrišču kot pa kje v kakšnem spopadu divjih tolp.
Ob teh modrih ugotovitvah mladih mi je vedno bolj prihajal v spomin stari rek: V ruševinah preteklosti so skriti biseri prihodnosti. Čeprav pogosto slišimo šalo, da se učimo zgodovino, zato da vemo, kako jo neumno ponavljamo, sem ob spontanem pogovoru dijakov videl, da je v tem lahko veliko dobrega. Predvsem za njihovo in našo prihodnost. Ruševine, ki jih ravno niso navduševale, so jim dale misliti, da so vlekli dobre smernice za skupno življenje.
Vsak izmed nas se bo danes srečal s preteklostjo. Ni ravno nujno, da gremo na kakšen zgodovinski kraj, dovolj imamo možnosti že doma. Slike, znamenja, knjige nas lahko obogatijo s spominom na dogodek iz preteklosti. Želim vam, da bi kakor dijaki v Delfih zmogli v preteklem najti biser za prihodnost.