Ko bi prišlo do svetovne katastrofe in bi na zemlji ostal živ samo en človek, ta ne bi mogel biti več kristjan, ker bi ostal čisto sam in ne bi bil več podoba Svete Trojice. Res je, kristjan je že po svoji naravi občestveno bitje, se pravi bitje odnosov, bitje darovanja in sprejemanja.
Krščanski misleci so vseskozi želeli vsaj malo osvetliti to veliko skrivnost: Bog je en sam, a v njem so tri Božje osebe. Sveti Avguštin je ugotovil, da je pravzaprav ta želja – razumeti skrivnost svete Trojice – nekaj smešnega. Na samega sebe je začel gledati kot na otroka, ki se igra ob morju in želi s školjko preliti ves ocean v luknjico, ki jo je izdolbel na obmorski pečini. Sveta Trojica je skrivnost Boga, ki je Ljubezen, zato je noben še tako prodoren človeški um ne more umeti.
Pa vendar Bog Stvarnik od Mojzesovih časov naprej človeka vabi v svoje notranje dogajanje. Tudi največjemu izmed prerokov, Mojzesu, se ni drugače razodel kot Bog Ljubezni, kot tisti Bog, ki je usmiljen in ki odpušča. K tej odpuščajoči ljubezni vabi tudi človeka.
Znotraj Božjega ljubečega objema pa tudi človek doživi, da se na novo rodi. Res je, da človek, kot je že ugotovil Nikodem v pogovoru z rabijem Jezusom iz Nazareta, ne more iti nazaj v materino telo in se fizično na novo roditi. Toda duhovno se vseeno lahko poraja k novemu življenju, ker se Bog ne daje samo svojemu Sinu, ampak prek njega vsemu človeštvu. Od pradavnine, od večnosti, se podarja svojemu sinu in ga venomer rojeva. In Sin se podarja v Duhu nazaj svojemu Očetu. Da, med Očetom in Sinom je vzajemna neskončna ljubezen. Ta ljubezen je tolikšna, da se nam razkrije kot nova, tretja oseba. Gre namreč za odnos čiste podarjene ljubezni, ki pomeni navzočnost Svetega Duha.
Kar pa je za nas v teh odnosih ljubezni znotraj samega Boga najlepše, je, da v teh odnosih ne gre za sebičnost v dvoje ali v troje, ampak smo v ta odnos porajanja, sprejemanja in dajanja povabljeni tudi mi. Zato nas je Kristus učil svojo molitev »Oče naš«, da bi tudi mi vstopili v ta intimni odnos z njegovim Očetom.