Boris Pahor. Foto: Primorski dnevnik

Ravno v takem času lani ga je predsednik povabil na zasebno kosilo, ki se ga z veseljem spominja. Profesor ceni, da predsednik slovenske vlade uporablja izraze, s katerimi spodbuja nacionalno pripadnost – domovina, domoljubje, zavednost, narodni ponos.

Po slovesnosti sem profesorja odpeljal domov, v njegovo hiško nad Barkovljami in pod Prosekom. Ob sončnem zahodu sva pila kavo, ki jo je prijazno skuhala gospa Vera, in se zavzeto lotila nekaterih večnih tem slovenstva. Nastal je pričujoči zapis.

Kaj vam pomeni prvi november, dan spomina na mrtve?

Najprej pomislim na svoje rajnke. Še posebej na deda, nonota, ki sem ga imel rad, a tudi na vse ostale me vežejo lepi spomini. Nono me je rad vzel v naročje, tam, v tisti naši hiši na Via Rossini 10. Pri nonotu, v njegovem naročju, sem se počutil na varnem. Ta praznik dojemam zelo osebno in mi res veliko pomeni, obujam spomine. Skoraj vse svoje imam pokopane na pokopališču pri Sveti Ani.

Kaj pa vam danes pomeni takratni upor zoper fašizem?

Vse je zaobjeto v tistem SF-SN – »Smrt fašizmu, svoboda narodu« –, čisto vse. Je kratko in jedrnato in hkrati cel program. Gre za program upora zoper fašizem v najčistejši obliki. Ideološke zadeve pridejo kasneje. Upor zoper tistega, ki te hoče uničiti, ne more biti vprašljiv, ne more. Ne moreš sprejeti tega, da te hočejo iztrebiti.

Kaj so vam pomenili junaški uporniki zoper fašizem, pripadniki organizacij Borba in TIGR?

Ogromno, občudoval sem jih. Kaj so storili? Storili so največ, kar narod lahko – zlomili so okove hlapčevstva, ker je postalo jasno, da, če nisi svoboden, ne moreš biti človek. Ne moreš. Tisti čas sem imel nekaj svojih zamisli in tudi pomislekov. Bolj kot borba mi je bil všeč izraz boj, TIGR je vseboval vseslovenski politični načrt. Pravičen upor izhaja iz Svetega pisma, o tem sta govorila Cankar in Kocbek. Tigrovci pa so to naredili.

Kako dojemate pobudo predsednika slovenske vlade, izrečeno pred spomenikom v Rižarni, da je čas za rehabilitacijo bazoviških junakov?

Hvaležen sem mu za te besede. Res je čas. V preteklosti sem imel nekaj dvomov. Na eni strani pravičen upor zoper fašizem, na drugi pa možnost, da bi zaradi uporništva trpeli nedolžni ljudje. Nekoč so me iz italijanske revije MicroMega prosili za prispevek o odporništvu. Pojasnil sem, da naše ni bilo odporništvo (Resistenza), ampak uporništvo. Mi smo se uprli primitivnemu rasizmu in izničenju, italijanski odporniki so se borili za Italijo. Pod Avstrijo smo Slovenci imeli veliko, svobodno smo govorili svoj jezik, imeli proste roke v šolstvu in kulturi, bili smo napredni in zgradili smo Narodni dom v Trstu. In ko pride Italija, kaj nam da? Fašisti nam požgejo Narodni dom, nova oblast pa nam pobere dobesedno vse, kar smo imeli prej – šole, jezik, kulturo, svobodo, dostojanstvo. Zato smo se uprli.

Kako razumete spravo z Italijani – bo kdaj prišel čas, ko bi se skupaj priklonili bazoviškim junakom in žrtvam fojb?

Ko so v Italiji uvedli Dan spomina 10. februarja, sem se odzval. Rekel sem, kakšen dan spomina je, če se spominjaš samo žrtev fojb? Iz tega nastane temeljni nesporazum, izenači se agresorja in žrtev. In pozabi se, da smo bili Slovenci prve žrtve fašizma. Čas je za spravo, a je tudi čas, da Italijani sprejmejo skupno poročilo zgodovinske komisije in, če je treba, naj neka nova zgodovinska komisija pride med ljudi, še zlasti med mlade. Mladi so ključni za našo prihodnost in, kot vidim, razumejo, da je danes kapitalizem tisti, ki se mu je treba upreti, ker je človeka in okolje ujel v past, iz katere ni poti brez upora. To zapiši.

Odšel sem, ko je bila noč nad Barkovljami že temna. Bil sem vesel, da sva s profesorjem opravila lep pogovor, in hkrati vznemirjen, ker nisem vedel, kako bom vse izrečeno lahko strnil v neki celovit lok, ki bo prispevek k razumevanju časov. A je bil ves strah odveč. Ko tole zapišem, se zavem, da mi ni govoril Boris Pahor o zgodovini, ampak je zgodovina govorila o njem.

Več na naši spletni strani: www.primorski.eu