Foto: Primorski dnevnik Foto:
Foto: Primorski dnevnik Foto:

GORICA - Mitje Jurna s Peči ni potrebno posebej predstavljati, saj se kar pogosto pojavlja na straneh časopisov, tudi Primorskega dnevnika. Velja za enega boljših poznavalcev vojnih dogodkov, ki so pred stoletjem zaznamovali naše kraje.

Juren posebno dobro pozna Kras in bivša kraška bojišča. O vsem tragičnem, kar se je na Goriškem dogajalo, se je Juren temeljito dokumentiral, saj zelo pogosto obiskuje vojaški arhiv v Rimu, kjer išče gradivo, zlasti tisto manj znano in še ne objavljeno. Velja pa tudi za plodnega pisca knjig, ki zadevajo tisto kruto obdobje izpred stotih let. Kot avtor ali soavtor z nekaterimi drugimi raziskovalci je doslej spisal ducat knjig. Veliko sodeluje z založbo Gaspari iz Vidma, zato je del njegovih knjig izšlo v italijanščini. Pred kratkim sta v italijanskem jeziku izšli kar dve knjigi. Prva je posvečena Flondarju in smo o njej že pisali, saj so jo predstavili na letošnjem zgodovinskem festivalu èStoria. Šlo je za knjigo pod katero sta se ob Mitji Jurnu podpisala še dva soavtorja - Nicola Persegati in Paolo Pizzamus.

Skoraj istočasno je beli dan zagledala še knjižica La leggenda dei mitraglieri incatenati (Legenda o vklenjenih strojničarjih). Avtorja 50 strani dolge knjige sta Mitja Juren in Nicola Persegati, medtem ko je platnico s srhljivim motivom izrisal Igor Ožbot iz Rupe. Knjižna novost, ki je že v knjigarnah, obravnava »meštir«, s katerim so se zaradi splošne bede med obema vojnama ukvarjali mnogi ljudje po goriških vaseh. Gre za nevarne dejavnosti iskalcev železja oz. pobiralcev ubojnih sredstev (granat, šrapnelov, bombard, ročnih bomb). Kot nam je med klepetom povedal pisec knjige, je več let zbiral zgodbe o teh neutrudnih iskalcih, ki so pri svojem kopanju velikokrat tvegali življenje, v najboljšem primeru trajno invalidnost. Spoznal je veliko nekdanjih iskalcev, ki so mu zaupali svoje zgodbe in izkušnje. Med temi zgodbami gre izpostaviti zlasti tiste, ki pričajo o razmeroma pogostih najdbah kolikor toliko nepoškodovanih mitraljezov. To orožje, ki je sejalo smrt med napadalci, je veljalo za pravo poslastico med zbiralci orožja. Za strojne puške, kot so jim takrat pravili, so se zanimali tudi muzeji. Omeniti gre, da je daljše poglavje Jurnove knjige namenjeno prav temu orožju, ki je poleg bodeče žice in topov, veljalo za nekak nenapisan simbol pozicijske vojne, ki je prevladovala v spopadih pred sto leti. In tu pridemo do legende, ki je navedena v naslovu knjige.

Širile so se, sicer nepreverjene novice, da so nekateri iskalci pri izkopavanju avstrijskega mitraljeza Schwarzlose našli tudi nanj vklenjeno okostje vojaka. Zato je nastala tudi nepreverjena zgodba, da so poveljstva ukazala, naj mitraljezce z debelo verigo vklenejo na smrtonosno orožje. S tem so poveljstva hotela preprečiti, da bi ob nenadnem napadu sovražnika strojničar in njegovi pomočniki zapustili mitraljez.

Gre za legendo, ki je dobila obrise resničnosti, ali gre le za neke vrste moro, ki buri duhove raziskovalcev, se na koncu knjige sprašuje Mitja Juren. Ob koncu klepeta nam je avtor še povedal, da razmišlja o prevodu knjige v slovenščino, saj bi nedvomno naletela na zanimanje tudi med slovenskimi bralci in raziskovalci prve svetovne vojne.


Več novic na www.primorski.eu