Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 1950 se je mariborskemu profesorju in velikemu planincu ter markacistu Ivanu Šumljaku utrnila zamisel o prvi vezni poti, ki bi povezala visokogorski svet s sredogorskim in nižinskim. Tri leta pozneje je njegova ideja zaživela tudi s strani slovenske Planinska zveze in nastala je Slovenska planinska pot – prva takšna transverzala v Sloveniji in Evropi. Leta 1956 so jo razširili in dobila je današnjo podobo. Slovenska planinska pot se prične na SV Slovenije – v Mariboru in konča na JZ države, v obmorskem Ankaranu. Celotna pot je dolga 599 kilometrov in ima 75 kontrolnih točk. Pot predstavlja različne izzive mnogim posameznikom, mi pa smo sledili enemu naših najboljših gorskih tekačev - Klemenu Trilerju, ki jo je pretekel v samo 7 dneh 11 urah in 25 minutah.
»Bistvo mojega življenja je poštenost in iskrenost do samega sebe. Hribi mi nudijo možnost, da sebe preizkusim. Tam ni pretvarjanja. Si ali pa nisi. Ni drobnega tiska.« M. Prezelj Marko Prezelj, eden najboljših alpinistov na svetu. Brezkompromisnost, iskrenost do sebe in drugih, teženje k popolnosti so zahteve človeka, ki stremi najvišje. Bistvo tiči tudi v vrhu, še bolj pa v razlogu, zakaj stremeti tja, kamor stremi. In odgovor je zagotovo v tem, da vse, kar naredi, doseže, izvira iz lastnega vzgiba in notranje želje. Najvišje nagrade, ki jih je za svoje dosežke prejel, so zanj gotovo manjšega pomena od tega, kar je ob tem sam doživel. Čisto zadovoljstvo.
Preteklost je v ljudskem izročilu ljudi s Krasa le vidik, odsev krajine. V njej je prepleten oddaljen mitski čas, kot bližnja preteklost, ki je nekoč zaznamovala življenjski potek tedanjih prebivalcev, danes pa ostaja močna korenina navezanosti na svoj izvor. Kraška vas Rodik je s svojo okolico nekakšna knjiga različnih mitskih, mitoloških izročil. Od strašnega kačona lintverna, ki počiva na vrhu gore Čuk nad Rodikom in čuva zaklad starodavnih Ajdov do vhoda v drug svet preko kraških jam – Cikove in Šlavrove. Potem so tu še hudičev stol, ostanki zaviranja hudičeve kočije in strašljiv kraj – Križen drev. O samem izvoru izročila pa je bil raziskovalcem tega bogatega mitskega izročila v veliko pomoč tudi arheološko najdišče Ajdovščina. Starejši Rodičani se še danes dobro spominjajo pripovedovanja svojih prednikov in lastnega občutenja strahu in radovednosti otroških let.
Optimizem je vodilo njegovega življenja. Spominjati se lepih stvari, slabe pozabiti. Doživel je vojno, odrekanja po njej, a znotraj tega sledil svojim sanjam – priti na najvišje vrhove, ki so ga obdajali. Gore so mu privzgojile trdno voljo in odločnost, da si je zastavljal in osvajal tudi druge cilje v življenju. Pot Rada Kočevarja so najvišji vrhovi in stene naših gora. Najljubša pa sta mu še vedno Krim in Jalovec.
Gal je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. »S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet ... prišel sem domov in utrujen zaspal... naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom. Vendar ni izgubil volje do življenja – dokončal je osnovno šolo, gimnazijo in kot prvi invalid na vozičku postal redni študent na fakulteti za šport. Šport pa ni njegova edina strast, ukvarja se tudi s fotografijo, ki je njegova velika ljubezen. Kot edini predstavnik Slovenije »nas« je v letu 2014 zastopal v slalomu in veleslalomu na paraolimpijskih igrah v Sočiju – Rusija. Gal vsak dan dokazuje, da se da življenje, ne le živeti, ampak Živeti.
Vlado Poredoš je seveda širši množici Slovencev dobro poznan predvsem kot pevec skupine Orleki. Znotraj tega pa se skriva zgodba posameznika, ki je svoje korenine pognal najprej v Prekmurju, jih kot študent prenesel na Gorenjsko in v Ljubljano, ljubezen pa mu jih je najbolj utrdila v Zagorju. Vse postaje so v njem puščale določen pečat, ki se odraža tudi v glasbi. Če mu je melodičnost, kot pravi sam, v zibelko položilo Prekmurje, mu je pogled na življenjsko resnico odprlo Zagorje. Če v pesem daš to, v kar verjameš, v kar si prepričan in če je pesem medij, ki to odraža, potem so Orleki zagotovo pravo potrdilo, da uspeh temelji na resnici. Številni uspehi širom po svetu pa so zgolj potrdilo tega. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Artur Rutar, montažer: Rastko Radenkovič
Brez velike svetovne pozornosti se v Vzhodnem Kongu dogaja ena najhujših humanitarnih katastrof moderne dobe. Pozornost svetovnih medijev je za nekaj časa pritegnil izbruh vulkana Nyiragongo januarja 2002, ko je lava prodrla v gosto naseljeno mesto Goma. Po sledi katastrofe se v te kraje odpravita novinar in snemalec. Ob soočenju s silnim razdejanjem, ki ga je povzročila lava, ko je na desettisoče ljudi ostalo brez vsega, tudi brez pomoči države, gledalec spoznava, da je poglavitni vzrok za nesrečo in brezizhodnost tamkajšnjih prebivalcev vojna, ki že leta izčrpava deželo. Gre za donosno nasilje: vojna je le krinka za brezglavo ropanje ogromnih naravnih bogastev, po katerih slovi Kongo.
Kolesarska pot vzdolž nekdanje železne zavese, ki je skoraj pol stoletja razdvajala Evropo na vzhod in zahod, vodi več kot 10 tisoč km po mejah med nekdanjim socialističnim in kapitalističnim blokom. Včasih se ljudje tej meji brez posebnih dovoljenje niti približati niso smeli, zdaj pa marsikje kolesarska pot vijuga sem in tja čez državne meje, ne da bi kolesarji vedeli, v kateri državi sploh so - nekaj, česar si včasih ljudje niti v najbolj drznih sanjah niso mogli predstavljati. Kolesarska pot Železna zavesa je del mreže evropskih kolesarskih poti, ki povezujejo evropsko celino. Je najdaljša med njimi, ko bo dokončana, bo dolga več kot 10 tisoč kilometrov - od Barentsovega do Črnega morja. Del poteka tudi v Sloveniji. Na južnem Madžarskem pot še ni v celoti dokončana in označena, a že privablja poleg domačinov, ki jo uporabljajo za vsakodnevne opravke, številne turiste, ki bi sicer teh krajev ne obiskali.
MEPI je mednaroden program, namenjen ne tekmovalnemu preizkušanju na številnih področjih. Vanj se lahko vključujejo mladi med 14. in 25. letom. Njegovo bistvo tiči precej globje od samih rezultatov pri določenih izzivih. Vzpodbujal naj bi predvsem osebno rast, samozavest, spoštovanje sebe in okolice. Čeprav je program, ki ga izvajajo že v 130 državah, zasnovan tudi tekmovalno, pa je edina tekma, ki jo posameznik bije, tekma s samim seboj. V ospredje pa ob tem pogosto privrejo prave prvine prijateljstva in tovarištva. V program MEPI je že nekaj let vključena tudi Gimnazija Kranj. Naša ekipa se jim je pridružila na eni izmed glavnih preizkušenj – na več dnevni odpravi. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Stojan Femec, montažer: Milan Miloševič
Rečni sediment vpliva na plovnost rek, na ribolov, na proizvodnjo elektrike v hidroelektrarnah… Ponekod ga je preveč, ponekod premalo. Kaj storiti s sedimentom v jezovih? Je to odpadek? Ga je smiselno izkopati ali – ko vode narastejo – spustiti po reki navzdol? Rečni sediment je velika neznanka. Tudi v porečju Donave in njenih pritokov se z njim doslej ni nihče resno, strokovno in organizirano ukvarjal. Države imajo vsaka svoj sistem meritev in rezultatov ni mogoče primerjati. A ker se je upravljanja sedimenta nujno lotiti na mednarodni ravni, so se države začele povezovati in iskati skupne rešitve. Pri projektu Evropske unije Seddon so ob Donavi zgradili raziskovalni kanal, rezultati raziskav in možne strategije upravljanja pa bodo na voljo vsem podonavskim državam.
Človek se je rodil bos. Z nogami svet občutimo na način, kot ga je občutil človek v davnini. Čevelj pa je to v veliki meri zanemaril. Bosa noga je drušvo, ki opozarja na pozitivne plati hoje z bosimi nogami – tako fiziološke kot psihološke narave. Bi si upali bosi se povzpeti na Triglav?
Integracija beguncev je ena najbolj aktualnih tem v današnji Evropi. Vojne in konflikti pišejo neverjetne zgodbe ljudi, ki v EU prihajajo iz drugih svetov. Evropske države imajo različne pristope pri vključevanju beguncev v družbo. V dokumentarnem filmu sledimo zgodbam integracije od Kalabrije do Skandinavije, kjer se zavedajo, da integracija prinaša tudi veliko prednosti; na Švedskem so na primer ugotovili, da vključevanje beguncev v družbo med drugim vpliva na rast družbenega proizvoda. Tudi zgodbe iz Kalabrije so dobri primeri integracije v majhnih zapuščenih mestih. V mestecih, iz katerih so ljudje odšli »s trebuhom za kruhom«, so z odprtimi rokami sprejeli manjše skupine beguncev, ki sodelujejo pri najrazličnejših projektih razvoja tega območja. Svetovi se danes srečujejo in mešajo med seboj, kako bomo to znali razumeti in sprejeti, pa bo pokazala prihodnost.
Vzdolž Donave so se številni naravni parki povezali med seboj in skupaj skrbijo za ohranjanje biodiverzitete, si izmenjujejo znanja in izkušnje in izvajajo različne projekte, veliko od njih s pomočjo evropskih sredstev. Nekateri parki so že leta urejeni, dobro znani in obiskani – npr. Donau Auen pri Dunaju, nekateri parki pa se šele razvijajo in jim izkušnje drugih in seveda finančne vzpodbude EU pri tem zelo pomagajo. Tudi Kopački rit na sotočju Drave in Donave postaja sodoben, obiskovalcem – predvsem pa rastlinam in živalim v njem – prijazen park. V parku je še prisotna tragedija novejše zgodovine, saj so nekateri predeli parka zaradi minskih polj še vedno nedostopni. Tu je potekala hrvaško-srbska fronta, bežale so družine, umirali ljudje. A tudi to lahko narava obrne v svoj prid – tam, kamor človeška noga ne stopi, se ohranjajo neokrnjeni predeli.
Ta oddaja predstavi delo in življenje oskrbnice koče na Kriški gori, eni najbolj množično obiskanih planinskih destinacij pri nas, čemur je botrovala prav njena predanost delu. Za dobrega oskrbnika planinske koče je namreč poleg dobre volje potrebnega še marsikaj. Tonka Zadnikar je zaključila svojo dolgoletno pot oskrbnice planinskih koč prav v času našega snemanja.
Baltik, Alpe, Donav, Jadransko in Jonsko morje povezujejo 19 držav članic in 8 držav, ki niso članice EU. V štirih makroregijskih območjih živi 283 milijonov ljudi. Na podlagi skupnih podnebnih, gospodarskih in družbenih značilnosti in izzivov je Evropski Svet oblikoval Baltsko, Podonavsko, Jadransko-jonsko in Alpsko makroregijo. Slovenija je edina evropska država, ki se nahaja na stičišču treh evropskih makroregij, Alpski, Jadransko-jonski in Podonavski, kar prinaša veliko izzivov in priložnosti za povezovanje projektov in idej, kar je osnovni cilj evropskih makroregijskih strategij, s katerimi želi EU spodbujati, da države, tako članice kot nečlanice EU, s povezovanjem ljudi, idej in projektov, prispevajo k skupnemu razvoju.
Suša je v Podonavju pogosta, zaradi podnebnih sprememb pa bo v prihodnje še huje. Čedalje več jih bo in vse močnejše bodo. Za zmanjšanje vpliva suše je treba uporabljati učinkovita orodja za njeno prepoznavanje in sledenje ter pravočasno ukrepati. 22 partnerjev iz različnih podonavskih držav se je povezalo v projektu Tveganje za sušo v Podonavski regiji DriDanube, ki ga vodi Agencija republike Slovenije za okolje – ARSO, in skupaj zdaj vzpostavljajo sistem za obvladovanje suše.
Januarski pohod po poti Cankarjevega bataljona je ena najmočnejših slovenskih tradicij, namenjenih obujanju dogodkov med drugo svetovno vojno. Vsako leto se ga udeleži veliko število pohodnikov. Na eni strani gre še vedno v prvi vrsti za poklon tragediji, ki je zajela te kraje, na drugi pa tudi za družaben, športen dogodek.
Gašerbrum je skupina osmih vrhov, ki skupaj tvorijo nekakšen gorski amfiteater. Najvišji med njimi, očem vse do zadnjega skrit, je 8068 metrov visok Gašerbrum 1 oziroma Skriti vrh (Hidden Peak). Prvi so Skriti vrh osvojili Američani leta 1958, na vrh pa sta po jugovzhodni strani stopila Pete Schoening in Andy Kauffman. Slovenija je po vrhu Gašerbruma 1 posegla trikrat. Prvič se je spopadla s to goro leta 1977, ko sta njen vrh osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Skoraj dve desetletji pozneje, leta 1995, sta vrh osvojila in se z njega spustila na smučeh oziroma smučarski deski Marko Čar ter Iztok Tomazin. Zadnja odprava na Gašerbrum 1 je bila avgusta lani, a ji je žal narava preprečila vzpon na vrh. Gašerbrum je neke vrste mejnik slovenskega alpinizma ... Scenaristka: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj
V oddaji spoznamo slovenskega pisatelja, novinarja, scenarista, urednika, v zadnjih letih pa predvsem potopisca Željka Kozinca. Nekoč si je zadal cilj, da bo obiskal prav vsako slovensko vas. Čeprav je ta cilj nedosegljiv, vendarle v slovenske domove že nekaj let vodi tudi poti do najbolj skritih kotičkov naše dežele in s tem kot na dlani ponudi možnost izleta v lepem sončnem dnevu.
Rudi Zaman je eden tistih posameznikov, ki jih je narava prevzela v vseh pogledih. Že kot otrok je vzljubil morje in gore. Danes rad pluje s svojo jadrnico in zahaja v Julijce. Narava mu je dala veliko. Veliko mu je tudi vzela. Ob tem se je naučil razumeti življenje in ga sprejemati v vsem, kar mu ponuja. Pomembno vlogo v njegovem življenju imajo tudi knjige. Nemalokrat se zgodi, da združi obe svoji veliki ljubezni – naravo in knjige. Scenaristka in urednica Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.
Neveljaven email naslov