Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Paulina, Anja, Jurij in Sergej. Zaznamovali so jih različni dogodki, zaradi katerih so odrasli hitreje kot večina njihovih vrstnikov. Jurij je pri štirinajstih letih odšel od doma v Španijo, svojim košarkarskim sanjam naproti, pozneje mu je pri trinajstih letih sledil brat Sergej. Paulina je bila uporniška najstnica, ki je zanosila pri šestnajstih letih, Anji pa je pri isti starosti življenje na glavo obrnila diagnoza rak. O strahovih, boju, uporništvu, odločitvah, odraščanju, ciljih, življenju pripovedujejo tako sami kot njihovi bližnji, o zgodnjem odraščanju pa razmišljata tudi psihologinja in psihiatrinja. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Marko Naberšnik
Dogodek v mestu Gogi predstavlja vrh slovenskega ekspresionističnega gledališča. Napisal ga je Slavko Grum, leta 1901 rojeni Dolenjec, po poklicu zdravnik, ki je snov za svojo dramo v marsičem črpal tudi iz Freudove psihoanalize. O izrednem pomenu ekspresionističnega gledališča smo se pogovarjali z režiserjem Draganom Živadinovim, ki nam je pred sliko izvirne Gogine scene osvetlil vpliv scenografije na vsebino drame, o tem, kako je bilo delati priredbo Goge, pa smo v temnih globinah gledališča razpravljali z dramaturginjo Evo Mahkovic.
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Ko se je hrvaško ministrstvo za šolstvo odločilo zmanjšati količino obveznega čtiva v šolah, je Lovro Krsnik, pravkar diplomirani gledališki režiser in učitelj na srednji šoli za umetnost, začel projekt #idalječitam (berem še naprej). Odločil se je, da bo sto dni na glas bral knjige, ki so jih črtali s seznama obveznega čtiva. Vsak dan je pred hrvaškim parlamentom eno uro bral Malega princa, Piko Nogavičko, Dnevnik Ane Frank in Varuha v rži. Njegov protest je pritegnil sledilce in nasprotnike na družbenih omrežjih, toda ali mu je uspelo vladi dopovedati bistveno? Fairooz Nazifa ni vedela, kam pelje njeno življenje, dokler ni odkrila svojih darov. Po več sporih z domačimi se je odločila, da se bo preselila v Dako in zaživela sama. Izvira iz konservativne islamske družine, kar pa ji ni preprečilo, da bi sledila svojim sanjam. Zdaj je pevka, zvezdnica, ki si želi kot nomadska umetnica nastopati po vsem svetu. Fazle je odraščal v mošeji svojih staršev. Usojeno mu je bilo, da bo imam, toda nasilje za domačimi stenami, v katerem je odraščal, ga je pognalo od doma. Našel je novo skupnost in nov način verovanja.
V prvi oddaji bodo krajinarji spregovorili o pomenu načrtovanja vrtov in predstavili nekatere ključne elemente, ki se pojavljajo na večini vrtov. V naslednjih 4 oddajah pa bomo predstavili posamične vrtove, zbrane po njihovih avtorjih, krajinskih arhitektih in oblikovalcih vrtov. Oddaje smo posneli v letu 2014. Scenarist in urednik Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc
Mesto v zalivu je ključno delo za razumevanje Pahorjevega opusa in slovenskega življa v Trstu. Ob openskem tramvaju smo izvedeli, da proga predstavlja prvi stik slovenskega tržaškega zaledja z mestom, ki so ga v začetku 20. stoletja sestavljale številne etnične skupine z zapletenimi medsebojnimi razmerji. Ob kipu Jamesa Joycea na Rusem trgu smo se s profesorjem dr. Miranom Košuto pogovorili o vlogi Trsta v opusu nekaterih velikih imen svetovne in slovenske literature. Na trgu Oberdan nam je Pahorjeva biografinja dr. Tatjana Rejc osvetlila zgodovino Trsta in pomen usodnega 13. julija 1920, ko so fašisti zažgali Narodni dom.
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Renato je prvi hrvaški gejevski youtuber. Svoj prvi video »Zakon gejev« je posnel med kampanjo pred referendumom o istospolnih porokah na Hrvaškem. Renato je bil takrat na študentski izmenjavi na Poljskem, toda odločil se je odzvati. Njegov video je objavilo več medijev, zato je postal priljubljen. Renato je nadaljeval. Vsak teden objavlja videe. Včasih je samo smešen, vedno pa je izzivalen in zelo aktivno zagovarja pravice gejev. Veliko mladih gejev in lezbijk z vsega območja nekdanje Jugoslavije mu sledi in ga podpira. Toda sovražni govorci so prav tako aktivni. Renato ne obupuje. Sovražni govor prijavlja policiji in se občasno pošali na račun slabe slovnice sovražnih komentarjev, saj je jezikoslovec. Samira piše avtobiografijo, ki opisuje njeno odraščanje v strogi muslimanski družini in njeno hrepenenje po svobodi. Zdaj živi in ljubi po svoje, pred starše pa vedno stopi kot poslušna hčerka, kakršno želijo videti. Mohamad Abdul Al Monaem, sirski pesnik in pisatelj, je v Slovenijo pribežal leta 2016. V Alepu je imel knjigarno in založbo. Verjel je, da literatura ne pozna meja, zato je objavljal dela z vsega sveta. Kar nekaj izdaj je tamkajšnji režim prepovedal. Mohamad je bil kratek čas celo zaprt. Med vojno je režim usmrtil veliko njemu podobnih svobodomiselnih ljudi, zato je Mohamad moral na pot. V Ljubljani je našel nov dom. Leta 2018 je izdal trojezično pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane. V sicer demokratični Evropi pa je trčil ob novega diktatorja – denar. Ta ima vrhovno oblast nad ljudmi in brez verig omejuje njihovo svobodo. Novinar Andraž Rožman je o Mohamadu napisal roman Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano.
Preteklost ni negibna, temveč se ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo ... Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba dr. Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. V oddaji pretehtamo očitke, da je bil konzervativen, predstavimo, kako iskrivo je komuniciral z bralstvom Kmetijskih in rokodelskih novic, kako je bil zaslužen za uveljavljanje nekaterih besed, ki jih uporabljamo danes, kako je gledal na poezijo in kakšen odnos sta imela s Francetom Prešernom. Zakaj so ga imenovali in imeli za »očeta naroda« že za časa življenja, v čem je pomen njegovega narodno buditeljskega prizadevanja in v čem pomen njegovega truda za narodovo omiko? Po poti Bleiweisovega življenja in dela nas vodi etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Scenaristka oddaje : Tatjana Markošek, režiser: Franc Arko.
Čeprav so ga poznejši literarni zgodovinarji označevali zgolj za “prve žarke jutranje zarje” slovenske poezije, za Vodnika ni bilo dilem: zavedal se je svoje pionirske vloge na polju slovenskega pesništva in se podpisoval kar – Vodník. Marjan Rupert iz NUK je opredelil zgodovinski kontekst nastanka Vodnikovih pesmi, pa tudi element avtocenzure. V okolju Vodnikove domačije se nam je pridružil profesor dr. Aleksander Bjelčević, ki je ovrednotil pomen umetne pesniške zbirke za narod kot prelomen trenutek za gradnjo narodne zavesti, osvetlil pa je tudi Vodnikovo izvirno slovensko kitico, “alpsko poskočnico”, tako rekoč pesniško kitico z geografskim poreklom, ki jo najdemo v narodnozabavni glasbi, pa tudi pri Pankrtih.
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Simon Mihorič Simke vleče pozornost na prvi pogled. Njegovo telo je prekrito s preko 900 tetovažami in je svojevrsten umetniški artefakt - avtobiografski almanah, ki razkriva njegovo pestro življensko zgodbo. Čeravno ima za sabo kriminalno preteklost pa se za tetovažami skriva občutljiva in odgovorna oseba. Simon vodi društvo za zaščito živali Srce za bulle. Rešuje zlorabljane in trpinčene pse. Mnogi ga kličejo kar “pasji oče”. V resnici pa je Simon oče enoletnega sinka in triletne hčerkice. Zaradi videza ima v vsakdanu nemalo problemov. A obsedenost s tatuji je življenska odločitev, Simonov statement, ki ga je skozi leta naredil močnejšega, neomajnega. Ne prenese krivice oz. zlorabljanja šibkejših – v takih primerih pa pride do izraza njegova narava, ki sovpada z videzom. Nazrul je smisel življenja našel v filozofiji Lalona, mističnega pesnika in družbenega reformatorja. Pripada skupnosti baulov in skozi glasbo uči o humanizmu in strpnosti. Vendar ga nekateri muslimani diskriminirajo, čeprav tudi sam verjame v Alaha. Francisco Câmara je študiral in delal na različnih koncih sveta. Ko se je vrnil na Azore, je našel povsem otopelo družbo. To je hotel spremeniti, zato se je odločil, da bo otočane poskusil prebuditi s hiphopom. Njegovi premožni starši se bojijo posledic takšnega ravnanja, Francisco pa že čaka na komentarje poslušalcev k novi pesmi, ki jo je objavil.
Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.
Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.
Je Martin Krpan res živel? Je bil doma na Vrhu pri Sv. Trojici na Pivškem ali Bloškem? Je res tihotapil sol? In zakaj je ta pošteni švercar, kot sam sebe v filmu opiše Krpan, postal tako priljubljen? Martin Krpan ni samo literarni junak Levstikove pripovedke iz leta 1858, temveč tudi narodni junak, ki ima za Slovence še danes simbolni pomen. Novodobni Krpani so sicer drugačni, v marsičem pa še vedno tipično slovenski. Je Krpan danes rešitev ali problem, junak ali antijunak? Močnega, pogumnega, pametnega in zvitega Martina Krpana na njegovih poteh v filmu s svojimi razmišljanji spremljajo tako domačini kot strokovnjaki s področij književnosti, zgodovine, etnologije, ekonomije in prava. Scenarij: Milica Prešeren, režija Primož Meško.
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Gilova velika strast je ples. Ko je odraščal, mu je mati, ki je vstopila v skupnost Jehovovih prič, prepovedala plesati. Zato je zapustil dom, toda dohitela ga je težka preteklost in prisiljen se je bil spopasti z nerazrešenimi travmami. Nastija se od rojstva bori s spinalno mišično atrofijo, ki jo je priklenila na invalidski voziček. Je zvedava, artikulirana in prodorna mlada fotografinja ter plesalka na invalidskem vozičku, ki ne želi pohlevno čakati na nujne spremembe na nivoju urejanja pogojev za samostojno bivanje in delovanje invalidov v družbi, temveč javnost aktivno in neposredno opozarja na nepravilnosti. Ne prenese jamranja. Svoj handicap sprejema kot izziv. Kadar ne blesti v soju žarometov na plesnih podijih, Nastija snema vloge. Angažirane vloge na temo diskriminacije in neenakosti hendikepiranih v družbi. Spremljamo Nastijo, ki se iz dive mednarodnega plesnega tekmovanja prelevi v urbano aktivistko, ki se z invalidskim vozičkom podajana novo angažirano foto-video odpravo. Odvetnik Sumon je pravnik, ki je postal novinar za državljane, na družbenih medijih ima 2,7 milijona sledilcev. S svojimi videi »V živo« opozarja na različne težave v Bangladešu. Oblasti te težave na koncu sicer rešijo, Sumonovo življenje pa je ogroženo.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
“Tako idejno bogatega in stilno dovršenega dramskega besedila nismo slišali že od Cankarja dalje,” je po krstni predstavi Antigone ugotavljal profesor Vladimir Kralj. Smoletove Antigone se ne uprizarja prav pogosto, čeprav ob natančnejšem prebiranju preseneča aktualnost Smoletovega besedila, ki ga je leta 2010 uprizoril režiser Jaka Andrej Vojevec. In kaj se zgodi s pieteto, ko pokojnika ni? Razumevanje Smoletove Antigone so ključno zaznamovali dolgo zamolčani zgodovinski dogodki, vezani na drugo svetovno vojno. O tej temi je tekel pogovor s filozofinjo dr. Spomenko Hribar v okolju ljubljanskega Navja.
Shalini Bholasingh je bila čudežni otrok. Njena družina jo je silila peti in to je počela tako dobro, da je postala njihov ponos. Dokler ni padla v depresijo in ni mogla premakniti niti telesa več. Odločila se je, da enkrat naredi nekaj zase. Odkrila je južnoameriški ples in način življenja. To ji vzbuja veselje in poudarja čutnost, kar izkazuje navzven po družbenih omrežjih. Vse to pa povzroča frustracijo njeni družini, ki vidi svojo nekoč idealno hči kot "ohlapno žensko". Režiser: Rishi Chamman Terry Costa, priseljenec iz Kanade z azorskimi koreninami, je najbolj sporen umetnik na Azorih samo zato, ker je gej. Vsak dan se z lastnimi kulturnimi projekti bori in uveljavlja v svetu konzervativizma in družbi diskriminacije … Režija: Bruno Correia Moušumi Huda je manekenka, ki je v otroštvu zaradi bolezni izgubila lase. Ker je bila plešasta, se je med odraščanjem soočala z veliko družbeno diskriminacijo. Vendar ji to ni preprečilo , da bi uresničila svoje sanje. Zdaj si želi zakorakati po mednarodnih modnih pistah. Režiserja: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah
Z Boštjanom Gorencem - Pižamo smo se v okolju Trnovske cerkve pogovorili o tem, ali je blasfemično hoditi po Prešernovih verzih na Čopovi ulici in kako na to gleda kot avtor vulgarizacije klasikov. Obenem smo se vprašali, kako danes razumemo slovenske klasike: kot resnobneže ali kot nekoga, ki mu dovolimo, da stisne kakšen tvit? Zatem smo se na Wolfovi ulici pod oknom Primičeve Julije srečali s psihoterapevtko dr. Veroniko Podgoršek, s katero smo se pogovarjali o tematiki in pomenu neuslišane ljubezni. Skozi oddajo smo spremljali iskrive izjave slovenskih kulturnikov o tem, kaj jim pomeni Prešeren.
TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company (UFC). S krčenjem gozdov za vzpostavitev plantaž bananovcev je globoko zarezala v tropsko življenjsko okolje. Pehanje za dobičkom in intenzivna reja goveda sta kostariške gozdove sklestila, da so pokrivali komaj 26 % države, uničila sta primarne habitate in razdrobila gozdne površine. Ko je UFC zapustila Kostariko, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih ljudi in stotine hektarjev opustelih plantaž. Kostaričani so nekaj opustelih plantaž zamenjali s plantažami oljnih palm in ananasa, ostalo pa so s pomočjo mednarodnih nevladnih organizacij začeli pogozdovati in otoke sekundarnega tropskega gozda povezovati v biološke koridorje, po katerih lahko prehajajo rastline in živali. Tropski ekosistemi pa niso le dom 85 % živih vrst, marveč so tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto namreč vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Zato s pogozdovanjem opustošenih območij tudi znižujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Film nas popelje skozi ponovni brst tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih ter predstavi najpomembnejše izzive pogozdovanja tropske znanstveno-raziskovalne postaje v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme Vir tofografije: Tom Turk
Rafsan Iftekhar je vloger, ki izpostavlja restavracije s predrago hrano vprašljive kakovosti. Zaradi tega se spoprijema z veliko grožnjami lastnikov lokalov. Nekdaj se je bojeval s čezmerno telesno težo, danes pa se bojuje za pravice ljubiteljev zdrave hrane … Režija: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah
Marc Garcia: Medtem ko nekateri deportiranci vidijo obveznost vrnitve na otok, kjer so se rodili kot prekletstvo ali celo konec njihovega življenja, vidi Marc Garcia kot katalizator. Zapustil je prazno in zlorabe drog polno življenje za seboj in prebudil umetnika in slikarja v sebi. Ampak, bo lahko premagal stigmo v okolju, kjer otočani diskriminirajo deportirance? Režija: Bruno Correia Ron Preinfalk aka Rone84 je nestor slovenske ulične subkulturne umetnosti in eden prvih, prepoznavnih uličnih umetnikov, ki je prenesel svojo ustvarjalno energijo iz svoje risalnice na ulice Ljubljane desetletja nazaj. Čeprav ima diplomo iz likovne umetnosti, so bila njegova dela zelo redko videna v akademskih ustanovah ali galerijah. Nasprotno, njegove stvaritve se večinoma vidijo na javnih ulicah, kjer večini je namenjena zelo kratka življenjska doba. Njegova življenjska zgodba je tudi zgodba o ulicah - zaradi njegovih gverilskih ustvarjalnih dejanj v preteklosti je dobro spoznal policijo, saj je risanje grafitov na nedodeljenih območjih prepovedano. Najverjetneje bi bil še vedno prisiljen slediti zvokom siren ulične umetnosti - če ne bi postal oče pred malo več kot desetimi leti ... Toda ali je mogoče tako močan ustvarjalni nagon razumno obvladati? Režija: Maja Pavlin Rafsan Iftekhar je vloger, ki izpostavlja restavracije, ki prodajajo predrage in subpar kakovostno hrano. Tako se sooča veliko grožnjami in diskriminacijo lastnikov lokalov. Že v zgodnjih letih so ga zaradi prekomerno telesno težo mnogi maltretirali. Svojo samozavest je dobil z naraščajočo prisotnostjo na spletu in odločil se je za izboljšanje telesne kondicije. Preobrazba njegovega življenja je bila vseskozi težavna pot. Prav zdaj se bori za pravice ljubiteljev hrane… Režija: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah
Neveljaven email naslov