Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če hočemo izvedeti, ali je nekaj resnično, se vprašamo ali to lahko trpi. Trpijo tisti, ki so zamolčani, in to so pošteni mali ljudje. Živimo v času, ko delo ni več vrednota in pohlep ni eden od smrtnih grehov. Država ne more trpeti, tudi denarna valuta, ko izgublja vrednost, ne trpi. Trpijo ljudje, zamolčani mali ljudje. Gospodarica kmetije, steklopihalec v steklarni, vodja proizvodnje v tovarni žganega apna in rudarja v rudniku, so junaki svojih življenj. So protagonisti brez političnih uniform ter pripovedovalci dokumentarnega filma, ki angažirano sporoča, da nihče nima pravice sočloveku odvzeti dostojanstva. Odrasli živimo od svojega dela, kar je bistveno za našo samopodobo. Država, ki ovrednoti človeško delo kot strošek, pa je kratkega daha v zgodbi o uspehu. Domovina pozdravljajo te Slovenke in Slovenci, ki te imajo radi, tisti, ki še vedno sanjajo, da jih ne bi pogoltnila sivina dneva, tisti, ki ti darujejo svoja sonca.
Kako se je Primož Roglič pripravljal na prihajajočo dirko po Franciji? Kaj vse je moral eden od kandidatov za najvišja mesta prestati v tej sezoni in kako se je posvetil največji kolesarski dirki? Rogliča smo v tej sezoni spremljali podrobneje in ga obiskali na višinskih pripravah, pa tudi ob ogledu trase druge etape Toura. Več pa v filmu Primož Roglič, moja pot na dirko po Franciji avtorjev Davida Črmelja in Blaža Omana.
V drugem delu dokumentarnega filma o življenju in glasbenem ustvarjanju glasbenika Gala Gjurina v domači Kanadi, kjer ustvarja pod imenom Gal George, se (poleg bogatega inštrumentarija, ki nam ga Gal skozi muziciranje predstavi v svojem glasbenem studiu v Torontu), skozi oči kamere podamo tudi do ličnih kanadskih farm ter se naužijemo prelepe jesenske barvite narave, pa do torontskih jazz klubov in zapuščene matične tovarne General Motors Canada. Gal nas popelje tudi do svojih glasbenih prijateljev, s katerimi v Kanadi redno muzicira. V razgibanem filmu ne umanjka ameriški BBQ kulinarični izlet, prizori s tekme hokejske lige CHL ter barviti utrinki s parade ob dnevu kanadskih vojnih veteranov. Skozi dokumentarec spoznamo tudi tri uradne videospote za skladbe “The Power of the Fall”, za katero je video bil posnet v največjem Ontarijskem nacionalnem parku Algonquin, nadalje “Trains Of Love”, slovensko-kanadsko-bošnjaški duet z ljubljanskim reperjem Zlatkom ter “Trapped in the Six I am”, ki je nastal v času korone ter spaja jazz, blues in sodobno trap glasbo iz Atlante v ZDA. Gal nas spotoma odpelje tudi na protestantsko božično mašo ter nas tekom filma iz prve roke seznani z marsičem osebnim in posebnim, česar o Kanadi in Kanadčanih morda še ne vemo. Dokumentarni film sklene sveža skladba “Secret”, ki je tudi Galov najnovejši radijski singel na kanadskemu in ameriškemu glasbenemu trgu, najdemo pa jo tudi na vseh pomembnih digitalnih glasbenih platformah (iTunes, Spotify, Deezer, Youtube ipd.). Vso glasbo v filmu in inštrumente je (razen nekaj izjem) prispeval oz. odigral Gal sam.
Če ste se morda že potihem spraševali, kam je zadnja leta iz slovenskega glasbenega prizorišča poniknil vsestranski glasbenik, vokalist, avtor, glasbeni producent in literarni ustvarjalec Gal Gjurin, potem je ogled pričujočega dokumentarnega filma skorajda nujen. Film se osredotoča na glasbo, ki jo Gal v angleškem jeziku kot Kanadčan pod imenom Gal George ustvarja v domači Kanadi, s katero je na razne načine povezan že od malih nog, koncertna pot pa ga je tokrat zanesla tudi v sosednje ZDA. V dokumentarcu se sprehodimo skozi njegov Studio OSH v vzhodnem Torontu, Gal nas popelje na nekaj intimnih lokacij, kot so park njegove mladosti v mestu Oshawa, zasnežene plaže ter domače pristanišče ob prostranem Ontarijskem jezeru, predstavi nam nočni utrip Toronta ter dva uradna kanadska videospota za skladbi “The Sunny Song” in “I don’t want to meet you in Heaven”. Kamera nas odpelje tudi v ZDA, ob jezero Erie, v zvezni državi Pennsylvanio in Ohio, kjer so njegovo svežo kanadsko glasbo Američani posebno lepo sprejeli – kaj vse počne in ustvarja, pa nam Gal razkrije tudi skozi ekskluzivni ameriški radijski intervju. Vso glasbo in inštrumente je v dokumentarnem filmu prispeval oz. odigral sam.
Glasba in ples imata v programih Televizije Slovenija vse od začetka njenega delovanja pred več kot šestdesetimi leti posebno mesto in pomen. Do danes je uredništvo, ki je prva desetletja pokrivalo programe vseh glasbenih in plesnih žanrov, ustvarilo bogat in dragocen arhiv nepozabnih serij, oddaj za otroke in mladino, glasbeno-dokumentarnih oddaj, posnetkov oper, baletov, vokalne glasbe, jazza, ljudskega in plesnega izročila, vizualizacij glasbe, studijskih posnetkov ter koprodukcijskih in evrovizijskih projektov. O različnih obdobjih pričajo odlomki in nekateri od sodelavcev in ustvarjalcev programov: Fran Žižek, Dušan Hren, Bača Šramel Justin, Danica Dolinar, Jasna Nemec Novak, Jani Golob, Jože Spacal, Dare Hering, Zoran Lemajić, Andrej Modic, Jan Zakonjšek, Igor Košir, Tatjana Tavčar, Marjan Cimperman, Vida Vilhar, Jure Nemec in Andrej Lupinc. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Andrej Lupinc, scenarist in režiser Dušan Moravec.
V Mariboru se je v 60. letih 20. stoletja končalo plodovito in zanimivo prvo obdobje, ki so ga pomembno zaznamovali Marta Remškar, Peter Golovin in Maks Kirbos. Leta 1959 je vodstvo baleta prevzel Iko Otrin in pričelo se je novo, 30-letno obdobje mariborskega baleta. Balet je umetniško rasel, oblikoval se je v resno umetniško telo in uprizarjal celovečerne predstave ali baletne večere. V današnjem času Edward Clug in Valentina Turcu usmerjata mariborski balet v nove estetske tokove. Šesta, zadnja oddaja serije pa razkriva tudi marsikaj iz zakulisja baletnih predstav, kar očem gledalcev ostaja skrito. Direktorja fotografije Bojan Kastelic in Jure Nemec, montažer Andrej Modic, avtorica in urednica Danica Dolinar.
Ljubljanski baletni ansambel se tudi v 80. letih 20. stoletja in v začetku novega tisočletja srečuje in sodeluje z različnimi baletnimi ustvarjalci. V ansamblu plešejo odlični baletni solisti, balete postavljajo domači in tuji koreografi, čedalje več je umetniškega iskanja tudi v sodobnejši smeri. Televizija v tem času posname nekaj dragocenih koprodukcijskih baletov, tudi s koreografinjo Birgit Cullberg. Zaradi beneficirane delovne dobe se ansambel hitro obnavlja. Ljubljanski baletni ansambel dobi novo baletno dvorano v prostorih Kazine, v novem tisočletju pa tudi boljše razmere za delo in ples v prenovljeni stavbi SNG Opera in balet Ljubljana. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.
V dokumentarnem filmu Izza zavese gre za prikaz kariere Aleksandra Mežka, ki je videl svojega idola, zaradi njega vzljubil r'n'r, idola srečal, z idolom delal in z idolom postal celo pisec glasbe. Torej neobičajna pot dveh glasbenikov Aleksandra Mežka in Cliffa Richarda, skozi desetletja delovanja, ki omogoča vizualni prikaz različnih obdobij Televizije in pop kulture.
Film in televizija sta pomembna za ohranjanje baletne umetnosti in jo približujeta ljudem. V oddaji med drugim predstavljamo najstarejše videoposnetke baleta na naših tleh in čas petega desetletja ljubljanskega baletnega poklicnega ansambla. Po upokojitvi Pie Mlakar leta 1960 je ljubljanski balet 12 let vodil Henrik Neubauer. Srednja baletna šola je nadaljevala kakovostno vzgojo mladih in ansambel se je krepil z nekaterimi odličnimi diplomanti. Za ljubljanski balet so balete postavljali slovenski koreografi Metod Jeras, Henrik Neubauer, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Milko Šparemblek, Ksenija Hribar, in tudi imena iz baletnega sveta: Anton Dolin, Aleksandra Balašova, Oleg Danovski, Sergej Lifar idr. Čas do 80. let 20. stoletja poleg številnih dragocenih arhivskih posnetkov osvetljujejo tudi baletni umetniki Pino Mlakar, Milko Šparemblek, Janez Mejač, Henrik Neubauer, Maruša in Vojko Vidmar, Ivo Kosi, Edi Dežman, in skladatelja Janez Gregorc ter Aldo Kumar. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Dokumentarni avtoportret Maje Weiss prikazuje pet desetletij njenega življenja skozi filme, ki jih je ustvarila kot režiserka in scenaristka. Svoj prvi film je posnela leta 1984 na AGRFT, prvo kamero pa si je kupila leta 1987 za prvi honorar, ki ga je zaslužila kot tajnica režije. My Way 50 – Med iskanim in najdenim svetom ponuja pogled na režiserkino lastno delo, je njen kritični odziv na dogodke polpretekle zgodovine od Titove smrti leta 1980 do današnjih dni, ko je svet ujet v terorizem, begunske krize in brezposelnost.
Prihaja dolgo pričakovani glasbeni celovečerni dokumentarec ”TABU - ZGODBA ZA JUTRI”. Kaj je najhuje, kar se lahko zgodi glasbeni skupini, ki po letih truda, vztrajnosti in unikatne ustvarjalnosti končno uživa v aplavzih zveste publike in polnih dvoranah? To je vprašanje, ki si ga v prihajajočim dokumentarcu o legendarni slovenski glasbeni skupini ”TABU”, zastavlja režiser Rudi Uran (avtor glasbenih dokumentarcev o Zoranu Predinu in Živih legendah, Buldožerih, Vladi Divljanu, Mi2). Film je nastajal več kot leto dni in ponuja iskren vpogled v ozadja vzponov in padcev, ki so zaznamovali njihovo 20-letno kariero. Razkriva tiste zgodbe, zaradi katerih so nastali njihovi največji hiti in teh je res veliko. Ponuja doživetje na koncertih, zaodrja in snemanju videospota. Poseben pogled v njihovo glasbeno ustvarjanje dodajo različni gostje iz glasbenega sveta, ki s svojimi pogledi in razmišljanji umestijo Tabuje na vidno mesto slovenske glasbene scene. Člani benda brez zavor spregovorijo o prelomnih trenutkih, ki so vplivali na njihove osebne odnose in na njihov glasbeni razvoj. Dokumentarec išče ozadja in vzroke za odhoda, ki sta skupino Tabu skoraj pripelja na rob.In redki so bendi, ki takšne in podobno krize preživijo, se poberejo in nadaljujejo z ustvarjanjem. V filmu so nastopili; Eva Beus, Nina Vodopivec, Tina Marinšek, Aleš Beriša, Iztok Melanšek, Primož Štorman, Tomaž Trop, Sandi Trojner, Marjan Pader, Andrej Karoli, Tone Kregar, Peter Bratuša, Marko Vezovišek in drugi.
Čas med drugo svetovno vojno je bil zelo negotov in dolgoročno načrtovanje v gledališču ni bilo mogoče. Zaradi naklonjenosti ravnatelja Vilka Ukmarja plesu pa so se začela ljubljanskemu baletu vremena jasniti. Po osvoboditvi sta vodstvo baleta po Petru Golovinu prevzela Pia in Pino Mlakar, ki sta s svežo močjo in polna navdušenja začela vse od začetka. Balet se je v gledališču dokončno uveljavil in si pridobil polno domovinsko pravico. Čas po 2. svetovni vojni je prinesel tudi ustanovitev stalne Opere v Mariboru in rojstvo mariborskega poklicnega baleta. Poleg arhivskega dokumentarnega gradiva so dragoceni pričevalci tega časa Mercedes Dobršek, Stane Polik, Štefan Suhi, Lidija Sotlar, Henrik Neubauer, Magda Vrhovec, Vlasto Dedovič, Janez Mejač, Jaka Hafner, Milko Šparemblek, Breda Šmid, Majna Sevnik, dr. Manica Špendal, Anka Lavrač, Borut Hanžič, Katarina Kocka, Samo Hubad ter Pia in Pino Mlakar. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.
Na pobudo Tomaža in Livije Pandur se v Evropski prestolnici kulture Mariboru zgodijo štirje literarni večeri z naslovi Jančarjevih del. Svetlobni napisi spremenijo podobo mesta Maribor. Napisi, ki nosijo naslove romanov Draga Jančarja so Severni sij, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Galjot, Brioni, Veliki briljantni valček. Dobro obiskani dogodki in veliko zanimanje za ponatise Jančarjevih knjig kažejo na to, da so Mariborčani ne samo z velikim zanimanjem, temveč tudi s hvaležnostjo pričakali vrnitev Draga Jančarja in njegove literature v pisateljevo rojstno mesto, nad katerim je ponovno zasijal Severni sij. Dokumentarni film v režiji Maje Weiss portretira Draga Jančarja na prizoriščih dogodkov in na posebnih prostorih v mestu, kjer pisatelj prvič spregovori o osebnih spominih in stvareh, ki so našli prostor v njegovih literarnih delih.
Teniški turnir za grand slam v Parizu je bil vedno prizorišče nekaterih največjih trenutkov v zgodovini tenisa in bo zagotovo tudi v prihodnje kraj, kjer bodo sanje lahko postale resničnost. V posebnem dokumentarnem filmu se bomo spomnili nekaterih od teh trenutkov in junakov, ki so v njih nastopali.
Oddaja prikazuje čas od začetkov 20. stoletja do rojstva slovenskega poklicnega baleta leta 1918 in njegovega razvoja do leta 1932, ko sta v Ljubljani prvič gostovala nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. Ob vstopu v 20. stoletje se je slovensko Deželno gledališče kranjske prestolnice moralo boriti za obstoj. Tekmec gledališča je postal tudi film, ples na odru pa je bil bolj izjema oziroma naključje. Uveljavljeni kritiki so mu očitali celo pohujšanje. Zato ni čudno, da je slovenska baletna glasba prehitela rojstvo slovenskega gledališkega plesa in baleta. Prvo slovensko baletno glasbo, tj. baletno pantomimo v enem dejanju z naslovom Možiček, je leta 1900 napisal skladatelj Josip Ipavec. Podobo položaja poklicnega baleta po 1. svetovni vojni poleg dragocenega fotografskega gradiva in nekaterih filmskih posnetkov izrisujejo tudi pripovedi nekdanjih baletnih plesalcev Mercedes Dobršek in Staneta Polika, maskerja Janeza Mirtiča ter Pie in Pina Mlakarja. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? 23-letna študentka religiologije Ananda in njeni starši so, podobno kot številni Evropejci, nezadovoljni s stanjem, v katerem se je znašla naša družba, obenem pa jih skrbi za prihodnost svoje države, ki se naglo spreminja. Ne zaupajo oblastem in goreče nasprotujejo islamu, počutijo se prezrte in nerazumljene. Vsi trije navdušeno podpirajo populistično desničarsko stranko PVV (“Stranka za svobodo”), ki jo vodi Geert Wilders, in so prepričani, da lahko prav Wilders Nizozemsko potegne iz gospodarske in družbene krize. Potem ko Ananda in njeni starši slišijo, da je po Evropi ponovno na pohodu antisemitizem, se odločijo, da bodo v znak solidarnosti do Judov začeli nositi davidovo zvezdo. Sprašujejo se, zakaj so Judje tako pogosto žrtve nasilja, denimo v nedavnih napadih v Parizu in Kobenhavnu. Toda kaj o njihovi solidarnosti meni judovska skupnost? Je družina pripravljena ponovno razmisliti o svojih pogledih na politiko?
Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj je pripravilo šestdelno dokumentarno serijo Po sledeh baleta na Slovenskem. V prvem delu spoznavamo, da se je na današnjem slovenskem ozemlju že od nekdaj rado plesalo. Viri pričajo, da so plesali že predniki Slovencev, ki so se naselili v naših krajih, in da sta bila gledališče in ples močno prisotna tudi v zavesti Emoncev. Oddaja prikazuje družabno življenje in z njim ples v srednjem veku, v času ljubljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju in v prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila Ljubljana zelo živahno mesto, v katerem se je veliko plesalo, ter razkriva, kdaj so na našem ozemlju prvič videli balet in kdaj je nastala prva slovenska baletna pantomima na slovensko glasbo Možiček. Razvoj plesa in čas, v katerem se je plesalo, osvetljujejo tudi strokovnjaki: Ljudmila Gec Plesničar, Mirko Ramovš, Metoda Kokole, Marko Marin, jezuit Lojze Bratina, Manca Špendal, Damjan Ovsec in Veselin Miškovič. Avtorica in urednica je Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Le redko kateri osemtisočak je tako usodno vplival na življenja plezalcev, ki so se podali v njegova ostenja, kot prav Nanga Parbat. Zmagoslavja, porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče so bili tesni spremljevalci izjemnih osebnosti, ki so na gori in v njenih prepadnih vesinah presegli same sebe ter s svojimi dejanji stopili v legendo. Dokumentarec Nanga Parbat – Gola gora, ki približa zgodovino osvajanj te mogočne himalajske gore ter slovenske poskuse in vzpone nanjo, je že deseti film od štirinajstih iz serije Velikani Himalaje. Zamisel in scenarij Viki Grošelj, režija Stipe Božić.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še italijansko različico dokumentarnega filma. La storia del confine italo-sloveno e del Litorale sloveno è dolorosa. Molte volte ignorata e troppo spesso semplificata. L'incendio del Narodni dom (Casa nazionale) fu solo l'inizio di un percorso cruento. Il Narodni dom di Trieste fu una spina nel fianco dei nazionalisti e fascisti italiani perché fu un potente simbolo della presenza slovena nel centro cittadino. Perciò nel 1920 gli diedero fuoco e lo devastarono. Possiamo dire che questo fu l'inizio del fascismo in Europa che poi tolse agli sloveni il diritto all'uso della propria lingua e altri diritti umani. Nello stesso anno il trattato di Rapallo, così funesto per gli sloveni, sancì il nuovo confine, strappando dal ceppo nazionale un quarto del popolo sloveno. Il documentario illustra il secolo nel quale cambiavano dolorosamente i destini della gente nel Litorale sloveno. Si tratta del periodo delle pressioni fasciste prima, durante e dopo la seconda guerra mondiale. Il film interpreta un periodo di anni difficili, violenti, sanguinosi e ribelli, che nonostante la caduta dei confini, una volta così controversi, ancora oggi non è pacificato. Attraverso destini individuali ripercorriamo gli eventi salienti, dalle vittime di Basovizza nel 1930, al secondo processo di Trieste nel 1941, all'occupazione fascista e nazista, ai lager, alle esecuzioni nella Risiera di San Sabba fino alla costituzione del nuovo confine italo-sloveno dopo la guerra. La ribellione contro la snazionalizzazione fu coraggiosa e per molti anche fatale. Durante la massima pressione fascista, Tone Kralj dipinse arditamente decine di chiese slovene usando un linguaggio sovversivo antifascista, il compositore Lojze Bratuž dovette morire a causa del canto in lingua slovena, numerosi civili persero casa e famiglia. Il fascismo fece dell'Europa il mattatoio del mondo. Il rogo del Narodni dom fu la prima scintilla nel pogrom contro i diversi. La domanda che il film si pone è perché a quel tempo così tanta gente in tutta Europa cominciò a credere che il fascismo significasse un mondo migliore e perché i vicini sono così spesso nemici. In quest'era di intolleranze e nazionalismi bisogna continuamente mettere in risalto questa domanda. Perché senza il rispetto dell'altro un mondo migliore non è possibile.
Neveljaven email naslov