Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film in televizija sta pomembna za ohranjanje baletne umetnosti in jo približujeta ljudem. V oddaji med drugim predstavljamo najstarejše videoposnetke baleta na naših tleh in čas petega desetletja ljubljanskega baletnega poklicnega ansambla. Po upokojitvi Pie Mlakar leta 1960 je ljubljanski balet 12 let vodil Henrik Neubauer. Srednja baletna šola je nadaljevala kakovostno vzgojo mladih in ansambel se je krepil z nekaterimi odličnimi diplomanti. Za ljubljanski balet so balete postavljali slovenski koreografi Metod Jeras, Henrik Neubauer, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Milko Šparemblek, Ksenija Hribar, in tudi imena iz baletnega sveta: Anton Dolin, Aleksandra Balašova, Oleg Danovski, Sergej Lifar idr. Čas do 80. let 20. stoletja poleg številnih dragocenih arhivskih posnetkov osvetljujejo tudi baletni umetniki Pino Mlakar, Milko Šparemblek, Janez Mejač, Henrik Neubauer, Maruša in Vojko Vidmar, Ivo Kosi, Edi Dežman, in skladatelja Janez Gregorc ter Aldo Kumar. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Dokumentarni avtoportret Maje Weiss prikazuje pet desetletij njenega življenja skozi filme, ki jih je ustvarila kot režiserka in scenaristka. Svoj prvi film je posnela leta 1984 na AGRFT, prvo kamero pa si je kupila leta 1987 za prvi honorar, ki ga je zaslužila kot tajnica režije. My Way 50 – Med iskanim in najdenim svetom ponuja pogled na režiserkino lastno delo, je njen kritični odziv na dogodke polpretekle zgodovine od Titove smrti leta 1980 do današnjih dni, ko je svet ujet v terorizem, begunske krize in brezposelnost.
Prihaja dolgo pričakovani glasbeni celovečerni dokumentarec ”TABU - ZGODBA ZA JUTRI”. Kaj je najhuje, kar se lahko zgodi glasbeni skupini, ki po letih truda, vztrajnosti in unikatne ustvarjalnosti končno uživa v aplavzih zveste publike in polnih dvoranah? To je vprašanje, ki si ga v prihajajočim dokumentarcu o legendarni slovenski glasbeni skupini ”TABU”, zastavlja režiser Rudi Uran (avtor glasbenih dokumentarcev o Zoranu Predinu in Živih legendah, Buldožerih, Vladi Divljanu, Mi2). Film je nastajal več kot leto dni in ponuja iskren vpogled v ozadja vzponov in padcev, ki so zaznamovali njihovo 20-letno kariero. Razkriva tiste zgodbe, zaradi katerih so nastali njihovi največji hiti in teh je res veliko. Ponuja doživetje na koncertih, zaodrja in snemanju videospota. Poseben pogled v njihovo glasbeno ustvarjanje dodajo različni gostje iz glasbenega sveta, ki s svojimi pogledi in razmišljanji umestijo Tabuje na vidno mesto slovenske glasbene scene. Člani benda brez zavor spregovorijo o prelomnih trenutkih, ki so vplivali na njihove osebne odnose in na njihov glasbeni razvoj. Dokumentarec išče ozadja in vzroke za odhoda, ki sta skupino Tabu skoraj pripelja na rob.In redki so bendi, ki takšne in podobno krize preživijo, se poberejo in nadaljujejo z ustvarjanjem. V filmu so nastopili; Eva Beus, Nina Vodopivec, Tina Marinšek, Aleš Beriša, Iztok Melanšek, Primož Štorman, Tomaž Trop, Sandi Trojner, Marjan Pader, Andrej Karoli, Tone Kregar, Peter Bratuša, Marko Vezovišek in drugi.
Čas med drugo svetovno vojno je bil zelo negotov in dolgoročno načrtovanje v gledališču ni bilo mogoče. Zaradi naklonjenosti ravnatelja Vilka Ukmarja plesu pa so se začela ljubljanskemu baletu vremena jasniti. Po osvoboditvi sta vodstvo baleta po Petru Golovinu prevzela Pia in Pino Mlakar, ki sta s svežo močjo in polna navdušenja začela vse od začetka. Balet se je v gledališču dokončno uveljavil in si pridobil polno domovinsko pravico. Čas po 2. svetovni vojni je prinesel tudi ustanovitev stalne Opere v Mariboru in rojstvo mariborskega poklicnega baleta. Poleg arhivskega dokumentarnega gradiva so dragoceni pričevalci tega časa Mercedes Dobršek, Stane Polik, Štefan Suhi, Lidija Sotlar, Henrik Neubauer, Magda Vrhovec, Vlasto Dedovič, Janez Mejač, Jaka Hafner, Milko Šparemblek, Breda Šmid, Majna Sevnik, dr. Manica Špendal, Anka Lavrač, Borut Hanžič, Katarina Kocka, Samo Hubad ter Pia in Pino Mlakar. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.
Na pobudo Tomaža in Livije Pandur se v Evropski prestolnici kulture Mariboru zgodijo štirje literarni večeri z naslovi Jančarjevih del. Svetlobni napisi spremenijo podobo mesta Maribor. Napisi, ki nosijo naslove romanov Draga Jančarja so Severni sij, To noč sem jo videl, Katarina, pav in jezuit, Galjot, Brioni, Veliki briljantni valček. Dobro obiskani dogodki in veliko zanimanje za ponatise Jančarjevih knjig kažejo na to, da so Mariborčani ne samo z velikim zanimanjem, temveč tudi s hvaležnostjo pričakali vrnitev Draga Jančarja in njegove literature v pisateljevo rojstno mesto, nad katerim je ponovno zasijal Severni sij. Dokumentarni film v režiji Maje Weiss portretira Draga Jančarja na prizoriščih dogodkov in na posebnih prostorih v mestu, kjer pisatelj prvič spregovori o osebnih spominih in stvareh, ki so našli prostor v njegovih literarnih delih.
Teniški turnir za grand slam v Parizu je bil vedno prizorišče nekaterih največjih trenutkov v zgodovini tenisa in bo zagotovo tudi v prihodnje kraj, kjer bodo sanje lahko postale resničnost. V posebnem dokumentarnem filmu se bomo spomnili nekaterih od teh trenutkov in junakov, ki so v njih nastopali.
Oddaja prikazuje čas od začetkov 20. stoletja do rojstva slovenskega poklicnega baleta leta 1918 in njegovega razvoja do leta 1932, ko sta v Ljubljani prvič gostovala nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. Ob vstopu v 20. stoletje se je slovensko Deželno gledališče kranjske prestolnice moralo boriti za obstoj. Tekmec gledališča je postal tudi film, ples na odru pa je bil bolj izjema oziroma naključje. Uveljavljeni kritiki so mu očitali celo pohujšanje. Zato ni čudno, da je slovenska baletna glasba prehitela rojstvo slovenskega gledališkega plesa in baleta. Prvo slovensko baletno glasbo, tj. baletno pantomimo v enem dejanju z naslovom Možiček, je leta 1900 napisal skladatelj Josip Ipavec. Podobo položaja poklicnega baleta po 1. svetovni vojni poleg dragocenega fotografskega gradiva in nekaterih filmskih posnetkov izrisujejo tudi pripovedi nekdanjih baletnih plesalcev Mercedes Dobršek in Staneta Polika, maskerja Janeza Mirtiča ter Pie in Pina Mlakarja. Scenaristka, urednica, avtorica strokovnega besedila in režiserka Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? 23-letna študentka religiologije Ananda in njeni starši so, podobno kot številni Evropejci, nezadovoljni s stanjem, v katerem se je znašla naša družba, obenem pa jih skrbi za prihodnost svoje države, ki se naglo spreminja. Ne zaupajo oblastem in goreče nasprotujejo islamu, počutijo se prezrte in nerazumljene. Vsi trije navdušeno podpirajo populistično desničarsko stranko PVV (“Stranka za svobodo”), ki jo vodi Geert Wilders, in so prepričani, da lahko prav Wilders Nizozemsko potegne iz gospodarske in družbene krize. Potem ko Ananda in njeni starši slišijo, da je po Evropi ponovno na pohodu antisemitizem, se odločijo, da bodo v znak solidarnosti do Judov začeli nositi davidovo zvezdo. Sprašujejo se, zakaj so Judje tako pogosto žrtve nasilja, denimo v nedavnih napadih v Parizu in Kobenhavnu. Toda kaj o njihovi solidarnosti meni judovska skupnost? Je družina pripravljena ponovno razmisliti o svojih pogledih na politiko?
Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj je pripravilo šestdelno dokumentarno serijo Po sledeh baleta na Slovenskem. V prvem delu spoznavamo, da se je na današnjem slovenskem ozemlju že od nekdaj rado plesalo. Viri pričajo, da so plesali že predniki Slovencev, ki so se naselili v naših krajih, in da sta bila gledališče in ples močno prisotna tudi v zavesti Emoncev. Oddaja prikazuje družabno življenje in z njim ples v srednjem veku, v času ljubljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju in v prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila Ljubljana zelo živahno mesto, v katerem se je veliko plesalo, ter razkriva, kdaj so na našem ozemlju prvič videli balet in kdaj je nastala prva slovenska baletna pantomima na slovensko glasbo Možiček. Razvoj plesa in čas, v katerem se je plesalo, osvetljujejo tudi strokovnjaki: Ljudmila Gec Plesničar, Mirko Ramovš, Metoda Kokole, Marko Marin, jezuit Lojze Bratina, Manca Špendal, Damjan Ovsec in Veselin Miškovič. Avtorica in urednica je Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.
Le redko kateri osemtisočak je tako usodno vplival na življenja plezalcev, ki so se podali v njegova ostenja, kot prav Nanga Parbat. Zmagoslavja, porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče so bili tesni spremljevalci izjemnih osebnosti, ki so na gori in v njenih prepadnih vesinah presegli same sebe ter s svojimi dejanji stopili v legendo. Dokumentarec Nanga Parbat – Gola gora, ki približa zgodovino osvajanj te mogočne himalajske gore ter slovenske poskuse in vzpone nanjo, je že deseti film od štirinajstih iz serije Velikani Himalaje. Zamisel in scenarij Viki Grošelj, režija Stipe Božić.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še italijansko različico dokumentarnega filma. La storia del confine italo-sloveno e del Litorale sloveno è dolorosa. Molte volte ignorata e troppo spesso semplificata. L'incendio del Narodni dom (Casa nazionale) fu solo l'inizio di un percorso cruento. Il Narodni dom di Trieste fu una spina nel fianco dei nazionalisti e fascisti italiani perché fu un potente simbolo della presenza slovena nel centro cittadino. Perciò nel 1920 gli diedero fuoco e lo devastarono. Possiamo dire che questo fu l'inizio del fascismo in Europa che poi tolse agli sloveni il diritto all'uso della propria lingua e altri diritti umani. Nello stesso anno il trattato di Rapallo, così funesto per gli sloveni, sancì il nuovo confine, strappando dal ceppo nazionale un quarto del popolo sloveno. Il documentario illustra il secolo nel quale cambiavano dolorosamente i destini della gente nel Litorale sloveno. Si tratta del periodo delle pressioni fasciste prima, durante e dopo la seconda guerra mondiale. Il film interpreta un periodo di anni difficili, violenti, sanguinosi e ribelli, che nonostante la caduta dei confini, una volta così controversi, ancora oggi non è pacificato. Attraverso destini individuali ripercorriamo gli eventi salienti, dalle vittime di Basovizza nel 1930, al secondo processo di Trieste nel 1941, all'occupazione fascista e nazista, ai lager, alle esecuzioni nella Risiera di San Sabba fino alla costituzione del nuovo confine italo-sloveno dopo la guerra. La ribellione contro la snazionalizzazione fu coraggiosa e per molti anche fatale. Durante la massima pressione fascista, Tone Kralj dipinse arditamente decine di chiese slovene usando un linguaggio sovversivo antifascista, il compositore Lojze Bratuž dovette morire a causa del canto in lingua slovena, numerosi civili persero casa e famiglia. Il fascismo fece dell'Europa il mattatoio del mondo. Il rogo del Narodni dom fu la prima scintilla nel pogrom contro i diversi. La domanda che il film si pone è perché a quel tempo così tanta gente in tutta Europa cominciò a credere che il fascismo significasse un mondo migliore e perché i vicini sono così spesso nemici. In quest'era di intolleranze e nazionalismi bisogna continuamente mettere in risalto questa domanda. Perché senza il rispetto dell'altro un mondo migliore non è possibile.
Dokumentarni film zGodba iz Idrije pripoveduje več kot 340-letno zgodovino idrijske rudarske godbe, najstarejše tako na Slovenskem kot v Evropi. Je preplet zgodovine in pričevanje nekdanjih in sedanjih glasbenikov, je poklon tradiciji in potrdilo, da je Godbeno društvo rudarjev Idrija še vedno na pravi poti. Od vsega začetka je godba rudarjem v Idriji in drugim Idrijčanom pomenila razvedrilo, lajšala je njihove težave, dvigovala narodno zavest in ne nazadnje ponujala kulturne užitke ob nastopih in koncertih, pravi kustos Mestnega muzeja Idrija profesor Darko Viler ter dodaja, da jih je hkrati razveseljevala in spremljala ob poslednjem slovesu od jamskih tovarišev, sosedov in svojcev. Godba iz Idrije, ki se zdaj uradno imenuje Godbeno društvo rudarjev Idrija, še vedno odločno koraka naprej. In vse več mladih glasbenikov, ki prihajajo iz Glasbene šole Idrija, nadaljuje zGodbo, ki se je začela pred več kot 340 leti … Scenarij in režija Dušan Moravec, urednica Danica Dolinar.
Dokumentarni film o gradnji osrednjega slovenskega kulturnega in kongresnega centra. Cankarjev dom so z največjo intenzivnostjo gradili v letih 1978 – 1980 in ga dejansko zgradili v 30 mesecih. Spomladi leta 1980 so bile v Linhartovi dvorani že prve prireditve. Septembra 1982 so bile končane že vse štiri glavne dvorane, vključno z največjo – Gallusovo. Gradnja je bila v ostrem nasprotju s takratno zvezno zakonodajo. V veliki meri je zato bila ilegalno dejanje, s tem pa tudi dejanje slovenske pokončnosti in upornosti. Pomenila je svojsko uvodno poglavje slovenske osamosvojitve. Dokumentarni film želi predstaviti ta enkratni sočasno arhitekturni, gradbeniški, logistični, organizacijski, finančni in gotovo tudi politični in kulturni podvig, ki je vplival na novejšo zgodovino Slovencev. Film je nastal po scenariju in v režiji Josipa Košute.
V dokumentarni oddaji bomo Simfonični orkester RTV Slovenija spremljali ob njegovi 60-letnici na uspešni turneji po Nemčiji, Belgiji in Nizozemski. Kako se dogovorijo za tako turnejo? Kakšno je življenje simfoničnega orkestra na turneji? Kakšne odgovornosti, napore pa tudi umetniške užitke prinaša? Kakšna je organizacija take turneje? V oddaji razkrivamo tudi tiste strani potovanja in nastopanja, ki ostajajo skrite očem poslušalcev v koncertni dvorani. V tednu dni so Simfoniki pod taktirko odličnega Daniela Raiskina in z gostujočim vrhunskim solistom, violinistom Vadimom Gluzmanom, navdušili občinstvo v koncertnih dvoranah v Wittnu, Antwerpnu, Eindhovnu, Mulheimu an der Ruhr in Villingen-Schweningenu. Direktor fotografije filma je Jure Nemec, tonski mojster Aleš Koman, montažer Miloš Miloševič, scenaristka, režiserka in urednica pa Danica Dolinar.
Oddaja Prelepa si, bela Ljubljana skozi pogovore gostov obuja spomin na skladbe posvečene Ljubljane in je bila posneta kot uvod v prireditev Poletna noč: Pesmi posvečene Ljubljani. Voditeljica gosti zanimive prebivalce Ljubljane, različne generacije in profile ljudi, ki vsak po svoje zaznamujejo mesto. Besedila pesmi odpirajo zanimive pogovore, skozi katere spoznavamo slovensko prestolnico v drugačni luči.
Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje. Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.
Neveljaven email naslov