Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba o Aleksandrinkah je zgodba o boleči, skoraj izključno ženski emigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi ljudje. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene so odhajale v Egipt, največ v takrat bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje. Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem. Dojilja, varuška, sobarica, pa tudi prva spremljevalka egiptovske kraljice Faride, najbogateša tujka v Egiptu: vse so bile slovenske Aleksandrinke. Velike, včasih tragične zgodbe, v katerih se usodno soočita ženska in svet, ko še nihče ni slišal za feminizem. zanimivosti o filmu Dokumentarni film o Aleksandrinkah je nastajal dve leti, več kot 40 ur dokumentarnega gradiva s pričevanji aleksandrink ter njihovih gojencev in potomcev je bilo posnetih na lokacijah v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Za potrebe filma so bile odkupljene pravice za uporabo starih arhivskih filmov o Egiptu (British Pathe, Global Image). Uporabljeni so tudi odlomki iz filma Žerjavi letijo na jug avtorice Dorice Makuc. Film je uspel zabeležiti le tri zadnje in prave Aleksandrinke, ki so odšle na delo v Egipt, zato se je bolj usmeril na generacijo njihovih otrok, ki danes živijo v Vipavski dolini, in varovancev, ki so se razkropili povsod po svetu. Varovanci imajo v spominu materinsko pozorne in požrtvovalne ženske s posebno slovansko toplino. Otroci Aleksandrink se spominjajo predvsem hrepenenja po mami in odtujenosti. Zgodovinski kontekst Aleksandrije v filmu pojasnjuje Michael Haag, avtor več knjig o Egiptu in še posebej o Aleksandriji.
Jakob Weidner Krese je odraščal v Nemčiji, njegov oče je bil Nemec, stari oče sodnik v Tretjem rajhu, drugi stari starši so bili partizani. Jakob sodi v generacijo, ki si je začela zastavljati številna vprašanja. Kaj se je dogajalo med 2. svetovno vojno v Sloveniji? Je bil partizanom pomemben le upor proti okupatorju? So se borili tudi za spremembo družbenega sistema ali zgolj za boljše življenje? Slovenske stare starše je komajda poznal. Zato odgovore išče v pismih, ki sta si jih pisala stara starša, v njunih zapisanih spominih in v pogovorih njihovih sobork in soborcev, prijateljic in prijateljev. A to je le del zgodbe. Zapisi, pripovedovanja dajejo čutiti odločnost v boju proti okupatorju, a tudi navdušenje, s katerim so gradili novo državo, inovatorko samoupravljanja, ki je postalo ponosna alternativa kapitalističnemu Zahodu, kjer je živel Jakobov oče. Pa vendar se je nekje zelo zalomilo. Zakaj, kdaj, kako? O tem se Jakob pogovarja s svojo mamo in s predstavnicami in predstavniki njene generacije. V filmu se srečujejo predstavniki dveh generacij: vsaka interpretira svojo zgodbo in zgodbo drugih. Njihove pripovedi so prepletene. In kar se zdi, da je skozi dve generaciji razpihala burja, živi dalje v tretji generaciji, ki postavlja vprašanja preteklemu času in jih poskuša umestiti v sedanjost.
Akademska slikarja Zvonko ČOH in Milan ERIČ že sedmo leto pripravljata celovečerno risanko CIGARA ZA PRINCA. Ker se ne moreta zediniti glede konca, dorisujeta nove in nove avanture. Princa Vesolja, ki kadi preveč cigar, oče kaznuje tako, da ga spremenjenega v bika pošlje na Zemljo. Tam zmeša štrene bratoma - znanstvenikoma, ki poskušata pospešiti evolucijo in ustvariti supercelico. Iz lasu pomočenega v kapljo mleka nenadoma nastane superinteligentni bik, ki pa se zaljubi v zemljanko kravo. Reportaža prikazuje obisk pri animatorjih na snemanju.
Long play film Glasba je časovna umetnost, Pankrti - Dolgcajt pripoveduje zgodbo o 36 minutah in 6 sekundah. Toliko je dolga prva plošča skupine Pankrti, ki je konec 70-ih let prejšnjega stoletja s komadi Lepi in prazni, Totalna revolucija, Kdo so ti ljudje, Jest sm na liniji, Metka, Kruha in iger idr. usodno vplivala na dogajanje na slovenski in jugoslovanski rockovski sceni. V sivini socialističnega vsakdana je bila to prva velika punk plošča za železno zaveso (ob prvencu Prljavog kazališta). Izšla je na kulturni praznik leta 1980 in slovensko pop kulturo sinhronizirala z dogajanjem na zahodu ter hkrati odrazila stanje takratnega duha, ki se je utapljal v dolgčasu. V središče filmske strukture je postavljena plošča Dolgcajt, v središču pripovedi pa je človek, ki ga je plošča spremenila - Marin Rosić je bil ob izidu Dolgcajta star 15 let, ostal pa ji je zvest do današnjih dni. O prvih korakih Pankrtov in njihovem prvencu ob članih skupine pripovedujejo tudi akterji in ideologi družbenih sprememb, takratni glasbeni novinarji, glasbeni sodobniki, mladi pankerji, ki jih je plošča zaznamovala do danes, in tudi posamezniki, ki so kovali usodo Pankrtov ter botrovali nastanku njihove ključne plošče (Igor Vidmar, Dušan Velkavrh, Aco Razbornik, Peter Mlakar, Esad Babačić (VIA Ofenziva), Darko Glavan, Stane Sušnik, Petar Janjatović, Borut Činč (Buldožer), Boris Leiner (Azra), Vladimir Arsenijević (Urbana gerila), Marjan Ogrinc, Dušan Kojić - Koja (Šarlo Akrobata, Disciplina kičme), Goran Lisica - Fox, Iztok Turk (Kuzle, Videosex...), Valter Kocijančič (Paraf), Meta Krese, Goran Jarnević (Indust-bag) in številni drugi). Plošča je vplivala na cele generacije glasbenikov in še danes je ena prelomnih in ključnih plošč slovenske popularne glasbe. Film je bil predvajan na več kot 60 filmskih in glasbenih festivalih po vsem svetu. Režiser: Igor Zupe
Koroška pesem je pradavna pričevalka slovenske besede, ki je v napevu odslikala naravno lepoto Zilje, Roža in Podjune; ki je vriskala v zanosu življenja – in zaječala v stiski, ko so ji začeli jemati pravico do obstoja. Je samoumevni del našega izročila in še vedno, onkraj državne meje, znamenje ponosa in vztrajanja koroških rojakov. V oddajo smo strnili zgodbe o nekaterih pesmih, dokumentarno gradivo pa so že tudi televizijski posnetki, ki so se nabirali več desetletij. Scenarij in strokovno besedilo Jasna Nemec Novak, snemalec Jure Nemec, režiser Aleš Žemlja, urednica Danica Dolinar.
Če hočemo izvedeti, ali je nekaj resnično, se vprašamo ali to lahko trpi. Trpijo tisti, ki so zamolčani, in to so pošteni mali ljudje. Živimo v času, ko delo ni več vrednota in pohlep ni eden od smrtnih grehov. Država ne more trpeti, tudi denarna valuta, ko izgublja vrednost, ne trpi. Trpijo ljudje, zamolčani mali ljudje. Gospodarica kmetije, steklopihalec v steklarni, vodja proizvodnje v tovarni žganega apna in rudarja v rudniku, so junaki svojih življenj. So protagonisti brez političnih uniform ter pripovedovalci dokumentarnega filma, ki angažirano sporoča, da nihče nima pravice sočloveku odvzeti dostojanstva. Odrasli živimo od svojega dela, kar je bistveno za našo samopodobo. Država, ki ovrednoti človeško delo kot strošek, pa je kratkega daha v zgodbi o uspehu. Domovina pozdravljajo te Slovenke in Slovenci, ki te imajo radi, tisti, ki še vedno sanjajo, da jih ne bi pogoltnila sivina dneva, tisti, ki ti darujejo svoja sonca.
Kako se je Primož Roglič pripravljal na prihajajočo dirko po Franciji? Kaj vse je moral eden od kandidatov za najvišja mesta prestati v tej sezoni in kako se je posvetil največji kolesarski dirki? Rogliča smo v tej sezoni spremljali podrobneje in ga obiskali na višinskih pripravah, pa tudi ob ogledu trase druge etape Toura. Več pa v filmu Primož Roglič, moja pot na dirko po Franciji avtorjev Davida Črmelja in Blaža Omana.
V drugem delu dokumentarnega filma o življenju in glasbenem ustvarjanju glasbenika Gala Gjurina v domači Kanadi, kjer ustvarja pod imenom Gal George, se (poleg bogatega inštrumentarija, ki nam ga Gal skozi muziciranje predstavi v svojem glasbenem studiu v Torontu), skozi oči kamere podamo tudi do ličnih kanadskih farm ter se naužijemo prelepe jesenske barvite narave, pa do torontskih jazz klubov in zapuščene matične tovarne General Motors Canada. Gal nas popelje tudi do svojih glasbenih prijateljev, s katerimi v Kanadi redno muzicira. V razgibanem filmu ne umanjka ameriški BBQ kulinarični izlet, prizori s tekme hokejske lige CHL ter barviti utrinki s parade ob dnevu kanadskih vojnih veteranov. Skozi dokumentarec spoznamo tudi tri uradne videospote za skladbe “The Power of the Fall”, za katero je video bil posnet v največjem Ontarijskem nacionalnem parku Algonquin, nadalje “Trains Of Love”, slovensko-kanadsko-bošnjaški duet z ljubljanskim reperjem Zlatkom ter “Trapped in the Six I am”, ki je nastal v času korone ter spaja jazz, blues in sodobno trap glasbo iz Atlante v ZDA. Gal nas spotoma odpelje tudi na protestantsko božično mašo ter nas tekom filma iz prve roke seznani z marsičem osebnim in posebnim, česar o Kanadi in Kanadčanih morda še ne vemo. Dokumentarni film sklene sveža skladba “Secret”, ki je tudi Galov najnovejši radijski singel na kanadskemu in ameriškemu glasbenemu trgu, najdemo pa jo tudi na vseh pomembnih digitalnih glasbenih platformah (iTunes, Spotify, Deezer, Youtube ipd.). Vso glasbo v filmu in inštrumente je (razen nekaj izjem) prispeval oz. odigral Gal sam.
Če ste se morda že potihem spraševali, kam je zadnja leta iz slovenskega glasbenega prizorišča poniknil vsestranski glasbenik, vokalist, avtor, glasbeni producent in literarni ustvarjalec Gal Gjurin, potem je ogled pričujočega dokumentarnega filma skorajda nujen. Film se osredotoča na glasbo, ki jo Gal v angleškem jeziku kot Kanadčan pod imenom Gal George ustvarja v domači Kanadi, s katero je na razne načine povezan že od malih nog, koncertna pot pa ga je tokrat zanesla tudi v sosednje ZDA. V dokumentarcu se sprehodimo skozi njegov Studio OSH v vzhodnem Torontu, Gal nas popelje na nekaj intimnih lokacij, kot so park njegove mladosti v mestu Oshawa, zasnežene plaže ter domače pristanišče ob prostranem Ontarijskem jezeru, predstavi nam nočni utrip Toronta ter dva uradna kanadska videospota za skladbi “The Sunny Song” in “I don’t want to meet you in Heaven”. Kamera nas odpelje tudi v ZDA, ob jezero Erie, v zvezni državi Pennsylvanio in Ohio, kjer so njegovo svežo kanadsko glasbo Američani posebno lepo sprejeli – kaj vse počne in ustvarja, pa nam Gal razkrije tudi skozi ekskluzivni ameriški radijski intervju. Vso glasbo in inštrumente je v dokumentarnem filmu prispeval oz. odigral sam.
Glasba in ples imata v programih Televizije Slovenija vse od začetka njenega delovanja pred več kot šestdesetimi leti posebno mesto in pomen. Do danes je uredništvo, ki je prva desetletja pokrivalo programe vseh glasbenih in plesnih žanrov, ustvarilo bogat in dragocen arhiv nepozabnih serij, oddaj za otroke in mladino, glasbeno-dokumentarnih oddaj, posnetkov oper, baletov, vokalne glasbe, jazza, ljudskega in plesnega izročila, vizualizacij glasbe, studijskih posnetkov ter koprodukcijskih in evrovizijskih projektov. O različnih obdobjih pričajo odlomki in nekateri od sodelavcev in ustvarjalcev programov: Fran Žižek, Dušan Hren, Bača Šramel Justin, Danica Dolinar, Jasna Nemec Novak, Jani Golob, Jože Spacal, Dare Hering, Zoran Lemajić, Andrej Modic, Jan Zakonjšek, Igor Košir, Tatjana Tavčar, Marjan Cimperman, Vida Vilhar, Jure Nemec in Andrej Lupinc. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Andrej Lupinc, scenarist in režiser Dušan Moravec.
V Mariboru se je v 60. letih 20. stoletja končalo plodovito in zanimivo prvo obdobje, ki so ga pomembno zaznamovali Marta Remškar, Peter Golovin in Maks Kirbos. Leta 1959 je vodstvo baleta prevzel Iko Otrin in pričelo se je novo, 30-letno obdobje mariborskega baleta. Balet je umetniško rasel, oblikoval se je v resno umetniško telo in uprizarjal celovečerne predstave ali baletne večere. V današnjem času Edward Clug in Valentina Turcu usmerjata mariborski balet v nove estetske tokove. Šesta, zadnja oddaja serije pa razkriva tudi marsikaj iz zakulisja baletnih predstav, kar očem gledalcev ostaja skrito. Direktorja fotografije Bojan Kastelic in Jure Nemec, montažer Andrej Modic, avtorica in urednica Danica Dolinar.
Ljubljanski baletni ansambel se tudi v 80. letih 20. stoletja in v začetku novega tisočletja srečuje in sodeluje z različnimi baletnimi ustvarjalci. V ansamblu plešejo odlični baletni solisti, balete postavljajo domači in tuji koreografi, čedalje več je umetniškega iskanja tudi v sodobnejši smeri. Televizija v tem času posname nekaj dragocenih koprodukcijskih baletov, tudi s koreografinjo Birgit Cullberg. Zaradi beneficirane delovne dobe se ansambel hitro obnavlja. Ljubljanski baletni ansambel dobi novo baletno dvorano v prostorih Kazine, v novem tisočletju pa tudi boljše razmere za delo in ples v prenovljeni stavbi SNG Opera in balet Ljubljana. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, montažer Andrej Modic.
V dokumentarnem filmu Izza zavese gre za prikaz kariere Aleksandra Mežka, ki je videl svojega idola, zaradi njega vzljubil r'n'r, idola srečal, z idolom delal in z idolom postal celo pisec glasbe. Torej neobičajna pot dveh glasbenikov Aleksandra Mežka in Cliffa Richarda, skozi desetletja delovanja, ki omogoča vizualni prikaz različnih obdobij Televizije in pop kulture.
Film in televizija sta pomembna za ohranjanje baletne umetnosti in jo približujeta ljudem. V oddaji med drugim predstavljamo najstarejše videoposnetke baleta na naših tleh in čas petega desetletja ljubljanskega baletnega poklicnega ansambla. Po upokojitvi Pie Mlakar leta 1960 je ljubljanski balet 12 let vodil Henrik Neubauer. Srednja baletna šola je nadaljevala kakovostno vzgojo mladih in ansambel se je krepil z nekaterimi odličnimi diplomanti. Za ljubljanski balet so balete postavljali slovenski koreografi Metod Jeras, Henrik Neubauer, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Milko Šparemblek, Ksenija Hribar, in tudi imena iz baletnega sveta: Anton Dolin, Aleksandra Balašova, Oleg Danovski, Sergej Lifar idr. Čas do 80. let 20. stoletja poleg številnih dragocenih arhivskih posnetkov osvetljujejo tudi baletni umetniki Pino Mlakar, Milko Šparemblek, Janez Mejač, Henrik Neubauer, Maruša in Vojko Vidmar, Ivo Kosi, Edi Dežman, in skladatelja Janez Gregorc ter Aldo Kumar. Avtorica in urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Dokumentarni avtoportret Maje Weiss prikazuje pet desetletij njenega življenja skozi filme, ki jih je ustvarila kot režiserka in scenaristka. Svoj prvi film je posnela leta 1984 na AGRFT, prvo kamero pa si je kupila leta 1987 za prvi honorar, ki ga je zaslužila kot tajnica režije. My Way 50 – Med iskanim in najdenim svetom ponuja pogled na režiserkino lastno delo, je njen kritični odziv na dogodke polpretekle zgodovine od Titove smrti leta 1980 do današnjih dni, ko je svet ujet v terorizem, begunske krize in brezposelnost.
Prihaja dolgo pričakovani glasbeni celovečerni dokumentarec ”TABU - ZGODBA ZA JUTRI”. Kaj je najhuje, kar se lahko zgodi glasbeni skupini, ki po letih truda, vztrajnosti in unikatne ustvarjalnosti končno uživa v aplavzih zveste publike in polnih dvoranah? To je vprašanje, ki si ga v prihajajočim dokumentarcu o legendarni slovenski glasbeni skupini ”TABU”, zastavlja režiser Rudi Uran (avtor glasbenih dokumentarcev o Zoranu Predinu in Živih legendah, Buldožerih, Vladi Divljanu, Mi2). Film je nastajal več kot leto dni in ponuja iskren vpogled v ozadja vzponov in padcev, ki so zaznamovali njihovo 20-letno kariero. Razkriva tiste zgodbe, zaradi katerih so nastali njihovi največji hiti in teh je res veliko. Ponuja doživetje na koncertih, zaodrja in snemanju videospota. Poseben pogled v njihovo glasbeno ustvarjanje dodajo različni gostje iz glasbenega sveta, ki s svojimi pogledi in razmišljanji umestijo Tabuje na vidno mesto slovenske glasbene scene. Člani benda brez zavor spregovorijo o prelomnih trenutkih, ki so vplivali na njihove osebne odnose in na njihov glasbeni razvoj. Dokumentarec išče ozadja in vzroke za odhoda, ki sta skupino Tabu skoraj pripelja na rob.In redki so bendi, ki takšne in podobno krize preživijo, se poberejo in nadaljujejo z ustvarjanjem. V filmu so nastopili; Eva Beus, Nina Vodopivec, Tina Marinšek, Aleš Beriša, Iztok Melanšek, Primož Štorman, Tomaž Trop, Sandi Trojner, Marjan Pader, Andrej Karoli, Tone Kregar, Peter Bratuša, Marko Vezovišek in drugi.
Neveljaven email naslov