Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.
Dobitnik nagrade Prešernovega sklada v letu 2014, jezuit p. Vladimir Kos že veliko let misijonari na Japonskem. Poleg poezije, svoje velike ljubezni, je tokrat spregovoril predvsem o razburljivi in zanimivi duhovniški poti.
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Spokojna tišina spomladanskega gozda. Idilo prekinejo glasovi ljudi, s seboj nosijo orodje, zaboje, nahrbtnike. Tam, pokaže eden izmed njih. Tam naj bi bila zakopana Ksenija in Rado Hribar. Zakonca Hribar, podjetnika, svetovljana, ljubitelja in poznavalca umetnosti, oba pilota, sta bila znana po ekstravagantnosti. Januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Film o ljubezni, minljivosti in nesmrtnosti temelji na posnetku, ki je nastal 17. marca 2015 v gozdu nad zaselkom Mače v Sloveniji in dokumentira celoten postopek odkrivanja, izkopavanja, prepoznavanja žrtev in pospravljanja terena. Med celotnim postopkom izkopavanja spremljamo interpretirane odlomke iz knjige Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike Alojza Ihana, ki govori o razumevanju življenja in smrti. Vsa glasba v filmu je zaigrana na klavir, ki je bil v lasti Rada Hribarja. Zvok je takšen, kot sta ga slišala Rado in Ksenija Hribar. Poseben film o posebnih ljudeh in duši, ki edina zares ne more umreti. Scenarist in režiser Dušan Moravec
Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl
Film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku v času najhujših spopadov med vladno vojsko in Islamsko državo. Vendar se dokumentarec ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se oče Tabit in sin Ninos odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija. Režiser Erik Valenčič spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu in ljubezni do umetnosti.
Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.
Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.
Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.
Eden bolj duhovitih motivov na panjskih končnicah upodablja kmeta, ki vsak na svojo stran vlečeta ubogo kravo, medtem ko jo odvetnik pridno molze. Odvetništvo je eden tistih poklicev, ki nenehno buri ljudsko domišljijo. Redko pa se vprašamo, kaj sploh pomeni biti v vrtincu spora – poklicno. V dokumentarnem filmu Paragraf št. 1 svoje življenjske zgodbe, razmišljanja, anekdote in dileme razkrivajo najvidnejši slovenski odvetniki in odvetnice.
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.
Po koncu druge svetovne vojne je kraje ob naši zahodni meji za dve leti zasedla zavezniška vojska. Mejni pas je postal znan kot Cona A. Američani, Angleži, Novozelandci, celo Indijci so od Trsta čez Kras do Predela upravljali tako imenovano cono A Morganove linije, preden je mirovna konferenca v Londonu februarja 1947 določila pravo mejo med Italijo in Jugoslavijo. O srečanjih z razsipništvom in demokracijo, o kokakoli in žvečilcih, ki so skupaj z džezom zasedli soško dolino, pripoveduje dokumentarec Nočemo belega kruha! Govori o času prešernega rajanja pa tudi ostrih demonstracij za priključitev k Jugoslaviji in skozi pripovedovanja živih prič ter mladih zgodovinarjev obnovi tisti čas ob izteku druge svetovne vojne, ko so dekleta zvečer plesala swing, ponoči pa pisala po stenah hiš: TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO! Dokumentarec Nočemo belega kruha v produkciji Televizije Slovenija in VPK so snemali leta 2009 v zgornji Soški dolini, poleg scenarista Zdravka Duše in režiserke Jasne Hribernik so mu vsebino dali mladi zgodovinarji in starejši pričevalci, ki se še spominjajo časa, ko je bil desni breg Soče pod angloameriško upravo. Razmeroma malo znana dejstva so zanimiva tako z narodnozgodovinskega kot s kulturnega vidika.
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Kakšno je mesto, sporočilo in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi se sprašuje film ob prelomni kiparski razstavi leta 2012. Petega aprila 2012 so v Mestni galeriji Ljubljana odprli eno pomembnejših kiparskih razstav po letu 1991. Predstavili so vodilne slovenske kiparje, ki so imeli podobna izhodišča za umetniško različna iskanja, poti skozi skulpturo. Postavitev skulptur v razstavnem prostoru je porodila vprašanje, kakšno je mesto, pomen in vloga umetnosti v sodobni slovenski družbi. Ali je umetnost namenjena samo izbrancem? Nas umetnost dela lepše, kot v resnici smo, ali pa nas le ves čas sooča z minljivostjo? Nekateri trdijo, da je umetnost zamaknjenost v Boga. Umetniki ne razmišljajo o tako zahtevnih filozofskih vprašanjih, zavedajo pa se, da se človek, ki nima več ustvarjalnih idej, počuti mrtvega. V času, ko na prostem trgu humanističnih vrednot prevladuje mešetarjenje s čustvi, posameznik proda svojo naklonjenost najboljšemu ponudniku. Človek kot duhovno bitje pa že od nekdaj čuti potrebo po osebnem izražanju. Že otrok nariše svojo prvo risbico in potem še eno in še eno. Tako otrok kot umetnik želita sporočiti, kaj vidita, doživljata, občutita. Umetnost je iskanje resnice, in država, ki ji ni mar za umetnost, se sama izključi iz reke človeške civilizacije ter na lažnih temeljih samozadostnosti na koncu usahne. Življenje in umetnost pa pijeta iz istega izvira in imata skupno bistvo, ki je ljubezen. V dokumentarcu so nastopili kurator dr. Sarival Sosič, akademska kiparka Dragica Čadež, akademska kiparka Rene Rusjan, akademski slikar Marco Juratovec, glasbenica, mlinar, gospodinja, solinar. Direktor fotografije je bil Janez Kališnik, avtorica glasbe Mateja Starič, montažer Milan Miloševič, scenaristka in režiserka Alma Lapajne.
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
Manj znana zgodba o Sahravijcih, ljudstvu iz Zahodne Sahare, ki jim v času dekolonializacije Afrike ni uspelo vzpostaviti samostojne države. Po koncu španske kolonialne nadvlade leta 1976 sta Mavretanija in Maroko vojaško vdrla na ozemlje Zahodne Sahare. Na tisoče Sahravijcev je bilo ubitih, več deset tisoč jih je pobegnilo v Alžirijo. Mavretanija se je kmalu umaknila iz vojne, spopadi med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario pa so potekali do leta 1991. Združeni narodi so se takrat zavezali, da bodo izvedli referendum, na katerem bi Sahravijci odločali o svoji suverenosti. A se v vsem tem času ni zgodilo nič. Maroko zaseda dve tretjini Zahodne Sahare in okrutno zatira Sahravijce, zaradi česar vedno novi prihajajo v begunska naselja v Alžiriji. Sahravijce tam pri življenju ohranja prav tisto, kar pregovorno umre zadnje, to je upanje, da bodo nekoč ponovno videli svojo domovino z glavnim mestom El Aauin.
Neveljaven email naslov