Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marica Nadlišek Bartol, tržaška pisateljica, prevajalka, publicistka, urednica prvega ženskega lista Slovenka, je živela in pisala v času velikih zgodovinskih sprememb. Svojo sled ni pustila samo kot avtorica kratkih zgodb in prvega tržaškega romana, ampak tudi kot mentorica številnih publicistk, pesnic in pisateljic.
Dokumentarni film, ki opazuje življenje v neki majhni slovenski vasi, kakor so ga avtorji filma videli sredi poletja 2014. Sprva je bilo zamišljeno, da bo film Hiške pripoved o usodah zapuščenih slovenskih domačij. Da bi prišli na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, so se avtorji filma med raziskovanjem ene od takih domačij po pomoč obrnili na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so vpričo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš. V avtorskem ospredju filma je scenaristično-režiserski dvojec Darko Sinko in Matjaž Ivanišin, ki je opravljal tudi delo direktorja fotografije.
Ali globalizaciji in tehnični razvoj v človekovo življenje prinašata več sreče in človečnosti, ali pa se sreča in človečnost skrivata v načinu življenja? Začetek 21. stoletja zaznamujeta globalizacija ter uniformiranost mnenj, idej, vizij. Prebivalci vasi Juršče pa še vedno ohranjajo spomin na to, kako so živeli njihovi stari: samobitno in solidarno znotraj vaške skupnosti. V »učinkovitem« svetu ni prostora za zasebnost, svobodo, ustvarjalnost, polnokrvnost. Domačini pa temu svetu odgovarjajo s svojo himno Ko psi zalajajo … Smo priča vaški skupnosti na razpotju med tradicijo in sedanjostjo; bodo sence prednikov zadostna spodbuda vaščanom? Vas Juršče leži odmaknjena od zlaganega sveta in ponorelega časa, a vendarle tako blizu … Dokumentarni film Na koncu ceste ne ponuja misli, temveč zastavlja vprašanje: »Kakšni smo ljudje, priče Kristusa, danes?« Odgovor na to vprašanje mnogi iščejo vse življenje in izjemno naporno je to iskanje, v upanju, da bo morda, pa četudi le za trenutek, človek človeku res človek.
Ob 10. obletnici predstave Razstava src in 40. obletnici delovanja Društva Sonček Maribor je nastal dokumentarni film NIČ KAJ DRUGAČNI OD DRUGIH avtorjev Svetlane Dramlić in Roka Vilčnika, producentke Lidije Šestak Zorič ter v produkciji Društva Sonček Maribor in Rosa production. Razstava src je predstava Roka Vilčnika, ki je nastala kot projekt Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. V njej so zaigrali člani in uporabniki Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček in Zveze Sonček. Doživela je 37 ponovitev in ogledalo si jo je več kot 6000 gledalcev. Prebila se je v finale regionalnega Linhartovega tekmovanja amaterskih gledališč leta 2013, producentka Lidija Šestak Zorič in mentorica gledališke skupine pa sta dobitnici posebnega priznanja selektorice regijskega tekmovanja. Gledališka skupina se je za gostovanja na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter kasneje v Srbiji naučila besedilo tudi v hrvaškem oziroma srbskem jeziku. Radovedna kamera je pospremila člane društva na pot v Beograd, kjer so leta 2017 v gledališču Kulturnega centra Vuk Karadžić še zadnjič odigrali svojo gledališko uspešnico. Ta je nekaj posebnega prav zaradi njih samih, saj so na odrske deske prenesli svoje veselje, nepopustljivo voljo in odločnost ter brezmejno srčno čistost. Njihovo vsakdanje življenje je omejeno z vsemi mogočimi skorajda nepremagljivimi ovirami, ki pa jih s pomočjo svojih skrbnikov pogumno premagujejo. To je zgodba o trudu in požrtvovalnosti njih samih in njihovih spremljevalcev. Nežni road movie o drugačnosti drugačnih, ki v resnici niso nič kaj drugačni. Premiera filma je bila 1. decembra 2022 v mariborskem kinematografskem središču Maribox.
»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.
Leta 2015 sta k lastniku gradu Štatenberg prišla tujca v baročnih oblačilih, ki bi rada postala grof in grofica Štatenberška. Ostaja vsaj delna neznanka, zakaj je gospod privolil, a oktobra 2015 sta se vselila. V enem samem mesec sta zapuščen in ponekod zanemarjen dvorec preuredila v objekt, ki je pričel privabljati ljudi. Celotno krilo sta posvetila različnim tematskim razstavam ter v pičlem mesecu dvorcu vdihnila novo življenje. Dosežek, ki je Makolčane prepričal, da sta prišleka iz Ljubljane resnična garača. Grofica, v civilu ji je ime Tanja, je v mladosti oslepela. Ostal ji je en odstotek vida. Preživela je raka. In od nekdaj je sanjala, da bi bila rada grofica. Zaljubljena je v literarne like in resnične osebnosti šestnajstega in sedemnajstega stoletja, v opero, barok. Nič od tega ji ni bilo dano, dokler ni srečala svojega grofa, ki je preživel kap in bil nekaj tednov v komi. Ko se je srečal z grofico je bil neotesan, a dobro stoječ lastnik prevozniškega podjetja. Preklinjal je in hodil na podeželske veselice. A imel je strast, ki je ni delil skoraj z nikomer. Privlačilo ga je starinsko pohištvo. Brez razloga ga je kupoval, restavriral in zbiral. Skladiščil v nekem predmestnem skladišču. Grofica je Grofa, ko ju je usoda združila, pričela preoblikovati. Grof in Grofica sta imela vse, le dvorca ne. Tu vstopi v zgodbo Štatenberg. Ko sta se grof in grofica naselila na dvorcu, sta odprla bistveno vprašanje, s katerim se ukvarja dokumentarni film: »Ali je bolje, da stavbna/grajska dediščina propade, ali pa je bolje, da jo zasebni kapital, čeprav strokovno nekoliko manj dosledno, spravi v funkcijo?« Danes je Štatenberg turistična točka v velikem vzponu in zbirka grofa ter grofice Štatenberške je pomembna turistična točka v porečju Dravinje.
Dokumentarni film o prvi plošči znamenite skupine Buldožer. Skupina Buldožer je na svojem prvencu Pljuni istini u oči, ki ga je objavila leta 1975, predstavila edinstveno mešanico številnih glasbenih in kulturnih vplivov, od rocka do alternativnega popa in jazza. Tako z ovitkom kot vsebino je prinesla nekaj povsem drugačnega od prevladujočih trendov na jugoslovanski popularno glasbeni sceni sredi sedemdesetih let. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so publiko bodisi šokirale ali navduševale. Besedila so bila poezija ironije in absurdnosti, ki ji je navidezno manjkalo smisla, a so postala priljubljena in določene fraze so se prikradle v pogovorni jezik. Odnos skupine z mediji je bil že v času socializma, ko za PR še nismo slišali, zastavljen grandiozno in manipulatorsko. Njen prvenec Pljuni istini u oči je povzetek vsega naštetega. Ne le, da je beležil rekordno prodajo (preden je bil umaknjen iz prodaje oziroma prepovedan), album še po štirih desetletjih odmeva in navdušuje nove generacije glasbenikov. V dokumentarcu Varje Močnik člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci obujajo spomine. Njihova pričevanja se prepletajo s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Vse skupaj ustvarja svež in surrealističen film, ne samo o legendarnem albumu, ampak tudi o aktualni družbi in času. Dokumentarec LP film Buldožer – Pljuni istini u oči je drugi v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Prvi je bil posvečen prvencu Pankrtov, plošči Dolgcajt (Igor Zupe, 2006), tretji pa prvencu skupine Laibach.
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
V kratkem filmu Panonska pesem gre za slikovit preplet utrinkov narave z zvenom glasbe panonske motivike.
Film Charlatan Magnifique je zabaven preplet odlične glasbe, spontanih in komičnih situacij ter komentarjev ključnih akterjev v Magnificovem življenju. V filmu scenaristke in režiserke Maje Pavlin se sprehodimo skozi Magnificovo bogato, razgibano in uspešno kariero – od konca 80-ih, ko je svojo glasbeno pot začel z zasedbo U'REDU, prek solo kariere, v kateri so nastali mnogi hiti, kot so 24.000 bacci, Kdo je Čefur, Halo gospodična, Silvija in številne druge, pa vse do podpisa pogodbe z multinacionalko Sony, svetovnega uspeha s skladbo Hir Aj Kam Hir Aj Go in ustvarjanja filmske glasbe, ki v Srbiji s filmom Montevideo, Bog te video dosega himnični status. Magnificovo popularnost na Balkanu nam v dokumentarcu med sogovorniki kot so žena Barbara, Schatzi, Marko Mikladinovič, Jonas Žnidaršič, Damjan Kozole, Sestre ... pomagata razumeti tudi njegova velika prijatelja – glasbenik in filozof Rambo Amadeus ter igralec in režiser najbolj gledanega srbskega filma zadnjih 20 let Dragan Bjelogrlić.
Film Charlatan Magnifique je zabaven preplet odlične glasbe, spontanih in komičnih situacij ter komentarjev ključnih akterjev v Magnificovem življenju. V filmu scenaristke in režiserke Maje Pavlin se sprehodimo skozi Magnificovo bogato, razgibano in uspešno kariero – od konca 80-ih, ko je svojo glasbeno pot začel z zasedbo U'REDU, prek solo kariere, v kateri so nastali mnogi hiti, kot so 24.000 bacci, Kdo je Čefur, Halo gospodična, Silvija in številne druge, pa vse do podpisa pogodbe z multinacionalko Sony, svetovnega uspeha s skladbo Hir Aj Kam Hir Aj Go in ustvarjanja filmske glasbe, ki v Srbiji s filmom Montevideo, Bog te video dosega himnični status. Magnificovo popularnost na Balkanu nam v dokumentarcu med sogovorniki kot so žena Barbara, Schatzi, Marko Mikladinovič, Jonas Žnidaršič, Damjan Kozole, Sestre ... pomagata razumeti tudi njegova velika prijatelja – glasbenik in filozof Rambo Amadeus ter igralec in režiser najbolj gledanega srbskega filma zadnjih 20 let Dragan Bjelogrlić.
Avtor predstavi sistem prirejanja stav na slovenski stavnici in se posveti specifikam monopolne ureditve, pri čemer tuje spletne stavnice tudi pri nas skorajda nemoteno poslujejo. Kaj bi prinesla sprememba zakonodaje in kakšen odnos imajo v evropskem parlamentu do lobija močnih legalnih stavnic? Pri nas ni dovoljeno niti delovanje niti oglaševanje tujih stavnic, zato številni športniki in funkcionarji tarnajo nad ureditvijo. Porast težav s prirejanjem izidov na športnih dogodkih povezujejo s pomanjkanjem denarja v športu, za kar posledično krivijo tudi monopolno ureditev na stavnem področju. Spremljali bomo uvod v stavno dogajanje prek eksperimenta, v katerem različni stavci skušajo v enem mesecu oplemenititi osnovnih 50 evrov, in ugotavljali, kako finančne težave krojijo dogajanje na igriščih in stavnicah. V filmu spregovorijo stavci, Športna loterija, sindikat nogometašev, Nogometna zveza Slovenije, DURS, odvetnik družbe bwin, nogometaši in drugi sogovorniki.
V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.
Še pred stoletjem izjemno reven katarski narod je vstal iz prašne puščave – narava je bila do njega kruta, obenem pa neverjetno radodarna. Njegovo gospodarstvo danes z izjemni obrati poganja vnetljivo. Katar je na zemljevidu ujet med puščavo in morjem, v miselnosti pa med zvestobo islamu in željo biti najnaprednejši na svetu. Njegova prestolnica Doha je sodobno velemesto, njeno obzorje so izrisali svetovno cenjeni arhitekti. Avtorja oddaje Maja Hrvatin in Gregor Kos sta Katar obiskala, ko je ta gostil svetovno nogometno prvenstvo. Državi, ki jo ima Zahod rad v zobeh, sta priložnost dala na drugo, in ne na prvo žogo.
Kaj ima božič skupnega z zasvojenostjo s pornografijo, smrtjo moža, izstopom iz duhovniške službe, ločitvijo? Vsa ta težka bivanjska vprašanja postavi pred nas dokumentarni film Radost ljubezni. Bog se ne rojeva v svet brez bolečin in težav. Prihaja v jasli nepopolnih ljudi, da v življenju slehernega človeka prižge luč upanja in radost ljubezni, če mu seveda to pustimo. Na to pot nas bo na sveti večer popeljal tudi dokumentarni film Uredništva verskih oddaj, Radost ljubezni.
Jaslice nas v mislih popeljejo v otroška leta, so spomin na domačnost božičnega praznovanja ter nas povezujejo s stoletno tradicijo. Ta je bila različna v cerkvah in po domovih, doma in na tujem, saj so se razvile mnoge šege in navade ter različni tipi jaslic. Film predstavlja italijansko tradicijo jaslic v Grecciu, Rimu in v Neaplju ter številne domače jaslice, ki so tudi pomembni umetniški izdelki. Izvedeli bomo lahko kako je prve jaslice postavil Frančišek Asiški in kako se izdelovanje slavnih neapeljskih jaslic prenaša iz roda v rod ter kakšne jaslice sta izdelala kartuzijanski menih p. Wolfgang ali pa arhitekt Plečnik in kako se je na božič pripravljal umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc.
V vseslovenski akciji Moja dežela, lepa in gostoljubna 2022 je Turistična zveza Slovenije izbirala najlepša in najbolj gostoljubna slovenska mesta, vasi, kraje, glampinge, hostle in tematske poti ter mestna, trška in vaška jedra. Državna komisija, ki so jo sestavljali strokovnjaki različnih področij (krajinarji, geografi, turistični delavci, sociologi, arhitekti, etnologi in drugi) je s pomočjo ocenjevalnih listov ocenila posamezne kandidate v kategorijah. Mojca Mavec je obiskala slovenska mesta, ki so bila najbolje ocenjena. Rdeča nit letošnjega natečaja je slogan Kjer je zdravje doma, s čimer želijo poleg slovenskih lepot in gostoljubnosti poudariti tudi dejstvo, da je Slovenija država, v kateri velik pomen posvečamo zdravemu načinu življenja in spoštovanju načel trajnostne interakcije z naravo.
Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.
Hala Tivoli je bila desetletja simbolni prostor najpomembnejših kulturnih, glasbenih, športnih in družabnih prireditev. Na to dvorano je vezanih nešteto spominov, ki so zaznamovali različna obdobja in generacije, morda največ med vsemi objekti v Sloveniji. Začelo se je s koncertom Louisa Armstronga, ki ga je Hala Tivoli gostila 4. aprila 1965. Kmalu zatem je sledil prvi športni dogodek - svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, nato neponovljivo leto 1970, ko je dvorana gostila kar tri svetovna prvenstva - v gimnastiki, umetnostnem drsanju in košarki. Prvega je zaznamoval Miro Cerar, ki je še tretjič postal svetovni prvak na konju z ročaji, zadnjega pa jugoslovanska reprezentanca, ki je ob slovesu kapetana Iva Daneua prvič stopila na svetovni prestol. Hala Tivoli je bila prvi tovrstni športni objekt v Jugoslaviji, zato sta dvorani postali središče družabnega in kulturnega dogajanja, gostila je ogromno koncertov in vsakdo se spominja katere izmed svetovnih zvezd, ki so k nam prihajale na vrhuncu slave. V obdobju samostojnosti so se tja vračali hokejisti in se uspeli premierno prebiti med elito, rokometaši so osvojili edino slovensko medaljo v ekipnih športih, košarkarji in rokometašice Olimpije so osvajali evropske lovorike. V njej je odmevalo: "Tivoli je zlata hala, ki nam bo prvaka dala", pisalo "Luna vaša, zlata naša", je dvorana z dušo pa naj gre za malo ali veliko dvorano, naj bodo Queen, Dire Straits ali Nirvana, katerakoli izmed vrhunskih športnih prireditev, Hala Tivoli je ob abrahamu institucija na katero ima na milijone obiskovalcev čudovite spomine. Celovečerni dokumentarni film režiserja Tonija Cahuneka z naslovom "50 let Hale Tivoli" je nastal v produkciji Tovarne Ikon ter koprodukciji RTV Slovenija in Zavoda Šport LJ.
Dokumentarni film 100 let Nogometnega kluba Domžale ponuja kronološki pregled zgodovine enega najstarejših slovenskih klubov, ki mu je uspelo celotno stoletje preživeti v svoji pristni pravni obliki. S pričevanji priznanega domžalskega kronista Matjaža Brojana in dolgoletnega športnega novinarja Aleša Šmida spoznamo delovanje Nogometnega kluba Domžale od njegove ustanovitve pa vse do sredine 90. let 20. stoletja. V drugem delu se dokumentarni film osredotoči na dogajanje v zadnjih 25 letih, ko je predsedniško mesto kluba prevzel Stane Oražem in poskrbel za popoln preporod domžalskega nogometa. Ta se je v zadnjih 15 letih podpisal pod šest domačih lovorik in številne odmevne evropske tekme. S pričevanji priznanih slovenskih nogometnih osebnosti, Staneta Oražma, Nenada Protege, Slaviše Stojanovića, Darka Birjukova, Dejan Djuranovića, Luke Elsnerja, Simona Rožmana in Mateja Oražma, dobimo podroben vpogled v zakulisje dogajanja in vrednote, ki so pripeljale nogomet v Domžalah do meteorskega vzpona.
Neveljaven email naslov