Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj družba potrebuje znanost in kakšen je danes njen pomen, bodo vprašanja, na katera bodo odgovarjali prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS-ja, prof. dr. Igor Muševič, vodja Odseka za fiziko trdne snovi IJS-ja, in dr. Kristina Žagar Soderžnik z Odseka za nanostrukturne materiale IJS-ja. Vsi trije so zaposleni na Institutu »Jožef Stefan«, ki je letos praznoval 70-letnico. Sogovornike poleg predanosti znanosti in raziskovalnemu delu druži tudi umetnost. Izvedeli bomo, zakaj so se odločili za delo na znanstvenem področju, kaj jim pomeni raziskovalno delo, kako je s financiranjem in tudi, kako uspešni smo pri povezovanju z gospodarstvom. Je vloga znanstvenikov tudi ta, da ogenj znanosti prenesejo prihodnjim rodovom?
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato, je vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.
Vrhunci slovenske znanosti skozi dosežke Zoisovih in Puhovih nagrajencev ter ambasadorke znanosti 2021 je dokumentarni film, ki jasno kaže, kako vrhunska je v svojih dosežkih slovenska znanost, kar se vsak dan potrjuje z njeno vpetostjo v svetovno pomembno znanstveno srenjo. Film s stvarnimi in potrjenimi dosežki slovenskih znanstvenic in znanstvenikov skuša preglasiti vsakodnevno banalnost političnih in tračarskih novic ter dati glas ljudem, ki so svoje življenje zapisali znanosti ter v nas zbudi radovednost in hkrati zaupanje. Le to, poleg občega družbenega konsenza in evropsko primerljivih sredstev, potrebuje znanost za svoj obstoj in razvoj, ki pa je pravzaprav naš, občečloveški razvoj in obstoj.
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Neveljaven email naslov
