Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gal je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. »S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet ... prišel sem domov in utrujen zaspal... naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom. Vendar ni izgubil volje do življenja – dokončal je osnovno šolo, gimnazijo in kot prvi invalid na vozičku postal redni študent na fakulteti za šport. Šport pa ni njegova edina strast, ukvarja se tudi s fotografijo, ki je njegova velika ljubezen. Kot edini predstavnik Slovenije »nas« je v letu 2014 zastopal v slalomu in veleslalomu na paraolimpijskih igrah v Sočiju – Rusija. Gal vsak dan dokazuje, da se da življenje, ne le živeti, ampak Živeti.
Brez velike svetovne pozornosti se v Vzhodnem Kongu dogaja ena najhujših humanitarnih katastrof moderne dobe. Pozornost svetovnih medijev je za nekaj časa pritegnil izbruh vulkana Nyiragongo januarja 2002, ko je lava prodrla v gosto naseljeno mesto Goma. Po sledi katastrofe se v te kraje odpravita novinar in snemalec. Ob soočenju s silnim razdejanjem, ki ga je povzročila lava, ko je na desettisoče ljudi ostalo brez vsega, tudi brez pomoči države, gledalec spoznava, da je poglavitni vzrok za nesrečo in brezizhodnost tamkajšnjih prebivalcev vojna, ki že leta izčrpava deželo. Gre za donosno nasilje: vojna je le krinka za brezglavo ropanje ogromnih naravnih bogastev, po katerih slovi Kongo.
Integracija beguncev je ena najbolj aktualnih tem v današnji Evropi. Vojne in konflikti pišejo neverjetne zgodbe ljudi, ki v EU prihajajo iz drugih svetov. Evropske države imajo različne pristope pri vključevanju beguncev v družbo. V dokumentarnem filmu sledimo zgodbam integracije od Kalabrije do Skandinavije, kjer se zavedajo, da integracija prinaša tudi veliko prednosti; na Švedskem so na primer ugotovili, da vključevanje beguncev v družbo med drugim vpliva na rast družbenega proizvoda. Tudi zgodbe iz Kalabrije so dobri primeri integracije v majhnih zapuščenih mestih. V mestecih, iz katerih so ljudje odšli »s trebuhom za kruhom«, so z odprtimi rokami sprejeli manjše skupine beguncev, ki sodelujejo pri najrazličnejših projektih razvoja tega območja. Svetovi se danes srečujejo in mešajo med seboj, kako bomo to znali razumeti in sprejeti, pa bo pokazala prihodnost.
Gašerbrum je skupina osmih vrhov, ki skupaj tvorijo nekakšen gorski amfiteater. Najvišji med njimi, očem vse do zadnjega skrit, je 8068 metrov visok Gašerbrum 1 oziroma Skriti vrh (Hidden Peak). Prvi so Skriti vrh osvojili Američani leta 1958, na vrh pa sta po jugovzhodni strani stopila Pete Schoening in Andy Kauffman. Slovenija je po vrhu Gašerbruma 1 posegla trikrat. Prvič se je spopadla s to goro leta 1977, ko sta njen vrh osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Skoraj dve desetletji pozneje, leta 1995, sta vrh osvojila in se z njega spustila na smučeh oziroma smučarski deski Marko Čar ter Iztok Tomazin. Zadnja odprava na Gašerbrum 1 je bila avgusta lani, a ji je žal narava preprečila vzpon na vrh. Gašerbrum je neke vrste mejnik slovenskega alpinizma ... Scenaristka: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj
Vsak osemtisočak Himalaje je samosvoj – in tudi vsak vzpon nanj je, kot pravijo alpinisti, zgodba zase. 8035 m visoki Gašerbrum II neupravičeno sodi med lažje osvojljive vrhove tega sveta, saj lahko postreže s prav takšnimi pastmi kot katerikoli izmed velikanov Himalaje. To so spoznali tudi slovenski alpinisti. V filmu se prepletata zgodbi dveh odprav: prva je bila leta 1986, ko je bil ta vrh osvojen kot drugi osemtisočak v okviru odprave, in osemnajst let kasneje še druga – to je bila univerzitetna odprava, ki si je za cilj postavila smučanje s tega vrha. V filmu pa se kot tretja zgodba vplete tudi vzpon na nekoliko nižji himalajski vrh, ki je po zahtevnosti primerljiv s slovitim K2 – Gašerbrum IV. Ta je leta 1995 terjal svoj davek – izvrstnega slovenskega alpinista Slavka Svetičiča. Režiser Božo Grlj, scenaristka Nuša Ekar, urednik serije Velikani Himalaje Viki Grošelj.
Šiša Pangma, 8046 metrov visoka gora himalajska gora stoji v Tibetu. V jeziku domačinov njeno ime pomeni Cvet nad travnato planoto. Tako jo doživi opazovalec, ko zasije pred njim na obzorju kot mogočna ledena vrtnica. Nezemsko visoka, nedostopna in mamljivo privlačna. Do leta 2013 je glavni vrh gore skušalo doseči kar deset slovenskih odprav, a le dve sta bili uspešni. Za plezalce ostaja Šiša Pangma vselej izjemno zanimiv cilj.
Lotse, četrta najvišja gora na svetu, je bila prvič osvojena leta 1957. Med svetovno alpinistično javnostjo pa je poznana predvsem po izjemno zahtevni južni steni. V njej so se odvijale najbolj dramatične, epske zgodbe svetovnega himalaizma. In pri tem so imeli zelo pomemben delež tudi slovenski alpinisti. Tehnično skrajno zahtevna in predvsem izjemno nevarna stena je zasipavala plezalce s plazovi, vedno znova, brez konca. Kljub izjemnim naporom in skrajni nevarnosti pa so se vztrajno pomikali navzgor. Vsak meter je bil prigaran in nič ni bilo podarjenega. Steni ni bilo videti konca. Kot bi se tri severne stene Triglava postavile druga vrh druge. Za vztrajanje v tej smrtno nevarni igri sta bili potrebni izjemna motivacija in popolna predanost cilju.
Makalu, 1975 – osvojen je bil prvi osvojeni osemtisočak za Slovence. Natanko 20 let pozneje, je bil naš še zadnji osemtisočak. Veliki cilj – osvojiti vse himalajske osemtisočake - je bil s tem dosežen. Vstop v sam svetovni vrh alpinizma – himalaizma se je odprl. Nastopil je nov čas, predvsem za generacijo alpinistov, ki je prihajala. Čas novih pristopov, novih smeri, tehnik. Slovenci smo pričeli krojiti svetovni alpinizem. Danes se morda porajajo vprašanja o vlogi Himalaje za alpinizem, smislu osvajanja osvojenih vrhov osemtisočakov, komercializaciji, ki se dogaja na »strehi sveta«, pa vendar Himalaja ostaja ista – nekoga privlači za vedno, nekoga morda odbije, vsekakor pa vsakega močno zaznamuje. Prava slovenska himalajska zgodba se je pričela pisati torej leta 1975, ko je na vrh Makaluja stopil Marjan Manfreda Marjon. Zanj je bila to predvsem zgodba o velikem prijateljstvu. Za Slovenijo pa bi morala himalajska zgodba veljati za zgled zgodbe o uspehu.
Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.
Pohorje ni posebej bogato s slapovi, slap Skalca je eden redkih in tudi manj znanih. Pred milijoni let je začel ustvarjati današnjo podobo. Enostavno dostopen z glavne ceste na razcepu med Bellvuejem in Arehom na Slivniškem Pohorju. Slap Skalca na Pohorju je geomorfološki, hidrološki in botanični naravni spomenik že od leta 1992, ko so ga z odlokom tudi zaščitili. V poletnih mesecih si ga ogleda veliko pohodnikov, v zimskem obdobju je primeren za ogled tistim bolj spretnim. Spoznali boste nastanek slapa in ga videli v kakšni kondiciji je danes.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. If as children we learned to buy our parents’ love by being good, then as adults we will also try to do everything we can to please everyone. Namely, the causes of burnout form in the very first years of life. Initially, burnout does not appear like a disorder. Later, its symptoms overlap with those of other mental disorders. This is one reason why experts still don’t have a clear-cut definition of burnout. They do agree, however, it is a condition of physical, emotional and mental exhaustion, brought on by a compounding of personal and environmental factors. Research shows that approximately one in three people strongly exhibits at least one of the four personality traits that lead to burnout. This makes such persons more emotionally susceptible to stress. They struggle to set and protect their boundaries and they tie their self-worth to their accomplishments. The so-called ‘candidates for burnout’ are oversensitive to criticism. Also at risk are those who can’t say ‘no’ and can’t accept rejection for fear of abandonment if they can’t meet other people’s expectations. Burnout also threatens those who take on responsibility for everything, even things that are objectively beyond their control. Such persons also retreat into excessive work when they can’t cope with interpersonal relationships. In the process of burning out, people often continue to go to work despite their illness. According to the World Health Organization, burnout is becoming one of the main occupational diseases of the 21st century. Burnout can be treated successfully; however, it takes years of psychotherapy to permanently resolve one’s issues. Namely, neuroscientific research confirms that the brain needs at least four years to make enough new connections for a lasting change in personality structure to occur.
Neveljaven email naslov
