Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdrav duh v zdravem telesu. A brez rekreacije ne bo šlo, je prepričan dr. Herman Berčič, ki je že desetletja znanstveno, pedagoško in tudi praktično zapisan športu in športni rekreaciji. Verjame v slogan Gibanje je življenje in življenje je gibanje, zato je tudi prepričan, da je šport primeren za vsakogar. Leta tu niti po naključju niso omejitev. Današnji (zasedèni) način življenja – kavč, televizija, računalnik – vsekakor negativno vpliva na starejše in tudi pandemija covida 19 ima negativne posledice za zdrav in aktiven način življenja. Odsotnost ali pomankanje gibanja pri starejših se lahko kaže v številnih degenerativnih obolenjih, slabitvi osnovnih življenjskih funkcij, zmanjšanju funkcionalnih in gibalnih sposobnosti, slabšanju kognitivnih sposobnosti in socialnih vezi ter prezgodnjem staranju. Zato dr. Berčič poziva k uravnoteženi, zmerni in redni rekreaciji tudi v starejših letih. Ena od možnosti redne vadbe je vključitev v Šolo zdravja, ki jo bomo v oddaji tudi predstavili; kako vitalni so lahko starejši tudi pri 80 letih, pa bomo spoznali v zgodbi Franca Pirca, ki se je med drugim zaljubil v za starejše nekoliko nenavaden šport: rolkanje.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
Rodila se je med ljudmi, raste, se širi, spreminja, zori med ljudmi in za ljudi. Ljudska pesem. Nastala je spontano, s časom se spreminja, a hkrati ohranja sestavine iz preteklosti. Poleg besedila ima ljudska pesem vedno tudi melodijo, saj je ta njen komunikacijski posrednik, brez katerega se ne bi širila. V sebi nosi naš praspomin – zavedanje lastnih korenin. Včasih je bila del vsakdanjega in prazničnega življenja preprostega ljudstva. Spremljala je pomembne dogodke in obdobja v človekovem življenju, iz besedil lahko razberemo številne sestavine materialne kulture, šeg, čustvovanja, odzivanja … O pomenu ohranjanja ljudske pesmi, o njenem bogastvu in živosti bo v studiu spregovorila raziskovalka, poznavalka in poustvarjalka ljudskih pesmi Bogdana Herman, ki je obenem tudi velika ljubiteljica knjižnega jezika in slovenskih narečij. Dolgo se je spraševala, ali naj se posveti jeziku ali petju, a pravi odgovor je bil ves čas na dlani: obojemu. Po njenem mnenju nosi ljudska pesem v sebi preteklost, sedanjost in prihodnost. V oddaji bo svoj pogled, zakaj jo je ljudska pesem tako pritegnila in navdušila, predstavila tudi glasbenica in antropologinja Mateja Fi, spoznali pa bomo tudi Darka Korošca, ki za ohranjanje ljudskih glasbil pri nas skrbi že več kot 30 let.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
Vsi ljudje čutimo potrebo po varnosti in sprejetosti. Dom je po navadi kraj, kjer oboje tudi najdemo. A kaj storiti, ko ta postane prevelik, ko ostane prazen, ko ne zadovoljuje več naših potreb, ko s pokojnino ne zmoremo več njegovega vzdrževanja? Kakšne so pravzaprav možnosti bivanja starejših, še vitalnih ljudi, ki v domove za starejše bodisi nočejo bodisi zaradi svoje vitalnosti vanje sploh še ne spadajo in so povrhu še osamljeni? Naj si poiščejo sostanovalce? Sobivanje, kjer v skupnosti živi več starejših oseb, lahko dvigne kakovost življenja, zniža stroške, razširi socialno mrežo, odpravlja osamljenost in lajša vsakdanja opravila. V svetu je sobivanje že uveljavljeno, pri nas pa je še novost, a ima možnost, da se razširi. Predstavili vam bomo, kako teče življenje v prvi tovrstni skupnosti pri nas, ki je že pred šestimi leti nastala v Davči, prelepi vasici v gorenjski občini Železniki. Čisto svoj način sobivanja je našla tudi skupina aktivnih in vitalnih upokojencev, ki so se preselili iz mest v idilično vasico na Notranjskem, kjer si delijo tako obveznosti kot radosti. O različnih oblikah sobivanja ter o njihovih izzivih in prednostih bomo v studiu govorili z Alenko Ogrin z Inštituta Antona Trstenjaka, poznavalko problematike bivanja starejših.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
Upokojitev po navadi označuje konec nečesa, vendar lahko pomeni tudi nov začetek. O svojem delu in ustvarjanju smo se v oddaji pogovarjali s prvo damo slovenskega gledališča, Mileno Zupančič, ki je svojo pot neprekinjeno nadaljevala tudi po tem, ko se je pred enajstimi leti uradno upokojila. V karieri je tako na gledaliških deskah kot v filmih oblikovala številne zapletene karakterne ženske vloge, najbolj pa se je v srca in spomin ljudi vtisnila s filmsko vlogo Mete iz Cvetja v jeseni v režiji Matjaža Klopčiča. Še danes dejavno sodeluje v predstavah in nadaljevankah tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in v Srbiji. Človekova ustvarjalnost torej nima administrativne, z leti določene omejitve, kar dokazujeta tudi pisatelj Tone Partljič, ki smo ga obiskali v Mariboru, in vsestranska ter še vedno ustvarjalna ilustratorka Lila Prap, ki nam je pokazala svoje priljubljene kotičke v Celju.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
V oddaji Ah, ta leta! z zanimivimi gosti iz t. i. zrele generacije presegamo splošna prepričanja družbe, da so starejši ljudje, sploh po upokojitvi, nekako »zreli za odpis«. V zgodbah gostov v studiu in sogovornikov na terenu spoznavamo vsakodnevne izzive, s katerimi se srečujejo posamezniki, in hkrati načine, kako se nanje odzivajo. Nekateri nas s svojo ustvarjalnostjo in vitalnostjo v zrelih letih navdihujejo in ob omembi let, ki so si jih že nabrali, le zamahnejo z roko, češ, ah, ta leta!, spet drugim starost prinaša težje izzive, a se z njimi vsak po svoje pogumno spoprijemajo. In tudi te zgodbe so nam lahko v navdih.
Starši so tisti, ki dajejo (ali pa ne) otrokom občutek varnosti in sprejetosti. Večina staršev je prepričana, da so svojim otrokom dali vse, kar so potrebovali, čas pa pokaže, da to morda ne drži vedno. Odnosi s starejšimi otroki se skrhajo, ponekod celo prekinejo. In tako se starši zatikamo v odnosu s svojimi odraslimi otroki. Danica Vidmar, gostja v studiu, je spoznala, kako neopremljena je bila za zdravo partnerstvo in starševstvo in kako je bila obremenjena z vzorci, ki jih je prenesla iz svoje družinske skrinje. Težko je dati nekaj, česar sami kot otroci nismo prejeli. Ko se je Danica izvila iz materinskega krča in občutka krivde, je spoznala tudi, da njen “vse”, ki ga je želela dajati hčerama, še zdaleč ni bil “vse” ter da se z občutki krivde in neustreznosti ne da graditi pristnih odnosov. Kako postaviti nove temelje odnosa med starši in odraslimi otroki? Kako se bomo vedli v novih vlogah, kako bomo upoštevali meje drug drugega, kako bomo kot odrasli ljudje spoštovali enakovrednost in enakopravnost drug drugega? Oblikovanje novih odnosov z odraslimi otroki ni stvar enega odkritega pogovora, kot pravi Danica, temveč je proces, v katerem so vzponi in padci, pot je dolga ter ima ovinke, a vedno se je vredno podati nanjo. Svoj pogled na odnos z mamo bo v oddaji podala tudi Daničina hčerka Ana, svoja spoznanja pa bo z nami delila še ena mama, ki prav tako išče pot do odraslega sina, s katerim imata že nekaj let pretrgane stike.
Ljudje smo pravzaprav že od nekdaj povezani z živalmi. Njihova bližina pozitivno vpliva na naše počutje, učinke pa ima tudi na naše psihično in fizično zdravje. Zato ni čudno, da je danes v Evropski uniji več kot 60 milijonov lastnikov psov in ravno toliko lastnikov mačk. O pozitivni vlogi hišnih ljubljenčkov bo spregovorila dolgoletna preučevalko odnosa človek –žival, Maja Povše. Da so domače živali naši prijatelji, družabniki in tudi motivatorji, je prepričana tudi gospa Verica, ki ji kuža Taj že 16 let lepša vsakdan, vse pogosteje pa so nekatere živali tudi terapevti, kar nam bodo dokazali psi in njihovi vodniki iz društva Tačke pomagačke.
Lahko vera v ljubezen in zaupanje v dobro premagata strahove in negotovost današnjega sveta? Ali vera danes še lahko premika gore? Pred nami je velika noč, največji krščanski praznik, praznik veselja in upanja. Ali tudi danes, ko se stvarnost mnogokrat zdi temačna, še lahko vidimo luč? Kje iskati svetlobo in kako verjeti, da bo ostala z nami, ko jo najdemo? Misli o veri v dobro, o upanju in ljubezni bo z nami delil humanist, pisatelj, vernik, predavatelj in duhovnik, pater Karel Gržan.
Današnja zgodba je ljubezenska. On vdovec, ona razvezana. Oba že v jeseni življenja. Začelo se je z dopisovanjem po spletu, sledilo je srečanje, ki je le še potrdilo, da sta se srečali duši dvojčici. Le nekaj mesecev pozneje sta se tudi uradno zaobljubila drug drugemu. To ni scenarij romantičnega filma in ne ljubezenski roman. To je življenje. In to je zgodba Marije Turnšek Mikačić in Tita Turnška, ki dokazuje, da za ljubezen ni nikoli prepozno ter da je ljubezen v zrelih letih lahko še bolj poglobljena, žlahtna, polna bližine in zato nadvse dragocena. Polna ljubezni je tudi zgodba vdove Nade, ki je praznino po moževi smrti napolnila z ljubeznijo do glasbe, poezije in poučevanja petja. In čeprav se je zgodba zakoncev Turnšek začela z dopisovanjem po spletu in bila kronana s poroko in srečnim zakonom, v oddaji opozorimo tudi na nekatere pasti, ki jih skriva spoznavanje na spletu in v katere velikokrat padejo mnogi, ki si iskreno želijo ljubezni in prijateljstva.
Vse več storitev je digitalnih, čeprav starejšim digitalizacija še vedno lahko prinaša številne izzive. Dober zgled, kako se spopasti z njimi in jih tudi premagati, je Janez Platiše, ki je po upokojitvi začel nabirati računalniško znanje. Danes spretno in redno uporablja družbena omrežja, kot so Facebook, Instagram, Twitter, Youtube in celo Tiktok. Hkrati dela kot novinar in novice objavlja na svojem blogu, ki ga je poimenoval Seniorske novice. Prepričan je, da je informacijsko-komunikacijska tehnologija danes ključna pri vzdrževanju družbenih stikov, da je način povezovanja in sodelovanja med generacijami ter da je pomembna tudi pri pridobivanju informacij. Vendar sogovornik obenem opozarja na previdnost pri komuniciranju na spletu. Zgodba družine, v kateri že tri generacije redno uporabljajo družbena omrežja, pa dokazuje, da ni nikoli prepozno za spoznavanje te tehnologije.
Vožnja je pomemben del aktivnega življenja. Marsikomu zagotavlja samostojnost in svobodo. Mi pa bi radi dodali še varnost. Skoraj tretjina imetnikov vozniških dovoljenj v Sloveniji je starejših od 61 let, dobrih 22 tisoč voznikov je starih več kot 80 let, čez 600 jih je že dopolnilo devetdeset in več let. To, da so mobilni in samostojni, jim veliko pomeni, pomembno pa je tudi za nas kot družbo. Namesto da se pritožujemo, zakaj so še na cesti, se zato morda raje pogovorimo o tem, kako poskrbeti, da bo vožnja prijetna in varna za vse. Tudi če vozimo že skoraj vse življenje, se poleg naših sposobnosti spreminjajo tudi pravila, cestna infrastruktura in gostota prometa. Zato morda ni odveč, da znanje sem in tja tudi obnovimo, v studiu poudarja prometni strokovnjak Rado Jeromel, zaposlen na Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa. Kako nam lahko tečaj varne vožnje ali kakšna osvežitvena ura vožnje podaljša vozniški staž, predvsem pa poveča našo varnost na cesti, opisuje tudi Bogdana Herman, ki z veseljem občasno osveži svoje znanje vožnje.
Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, pravi ponarodeli rek. Kaj pa, če je ravno obratno in je nor tisti, ki ne gre gor? Od zgoraj je svet drugačen, vam bodo znali povedati pohodniki, ki redno obiskujejo hribe in gore. Zato tiste, ki se vam od višine ne zvrti, vabimo, da prisluhnete pogovoru z Bojanom Pollakom, alpinistom, planincem, alpinističnim inštruktorjem, gorskim vodnikom, predvsem pa velikim človekom, ki pravi, da se v gorah umaknemo iz porabništva v človečnost. Bil je član treh mednarodnih alpinističnih odprav, danes pa nesebično deli svoje bogato znanje in izkušnje. Verjame, da so gore milostne, jih pa moraš tudi spoštovati. Zato za na pot v gore potrebuješ znanje, izkušnje in srečo, te je imel današnji gost obilo, saj je že 17-krat v gorah zrl smrti v oči. Prepričan je, da smo Slovenci narod planincev že zaradi bogate planinske in alpinistične tradicije, številnih urejenih in dobro označenih planinskih poti ter prelepih hribov in gora. Poleg vsega tega pa se strinja s še eno planinsko legendo, ki jo bomo predstavili v oddaji, s 87-letnim Mojstrančanom Franjem Potočnikom, ki se je na Triglav povzpel že 1061-krat in zase pravi, da v hribih najde mir in ubranost, iskren stik z naravo in s samim sabo. Ker pa število nesreč v gorah iz leta v leto narašča, bomo oddajo zaokrožili s koristnimi nasveti za varno pot v hribe.
»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno,« je rekla lisica Malemu princu. Ali znamo videti več, kot vidijo oči? V Sloveniji naj bi bilo od 8000 do 10 000 ljudi s hudo okvaro vida, še približno 40 000 pa je tistih z resnejšo okvaro vida. Čeprav gre za veliko skupino, pa ne smemo pozabiti, da to niso le številke, da je za vsako številko človek, za vsakim človekom življenje. Tokratna gostja v studiu bo Sabina Dermota, ki rada smuča, kolesari, drsa, hodi v hribe. Rada ima hitrost in višino. Je zgovorna, družabna, iskrena, izredno topla in empatična oseba. Je pa tudi slepa od rojstva. Slepota je del nje, nikakor pa je ne določa. Kljub slepoti si je ustvarila ljubečo družino, je mama dveh že skoraj odraslih otrok, redno zaposlena. Že zelo zgodaj je spoznala, da bo kot slepa od življenja imela toliko, kolikor si bo upala iz njega izvleči. Zato ji je pomembno, da izkoristi vsak dan. K njeni samostojnosti in neodvisnosti od drugih je v veliki meri prispeval tudi njen pes vodnik Baron, s katerim se lahko odpravi vsepovsod. V oddaji boste spoznali še Slavico Bukovec Zupanič, ki pa je vid izgubila v odraslosti. Rodila se je s kronično očesno boleznijo, glavkomom. Vid ji je z leti pešal in nekaj let, preden jo je zagrnila tema, kakor pravi svoji slepoti, se je invalidsko upokojila. Toda tudi ona je spoznala, da je čez marsikatero oviro, ki jo kot slepa srečuje v življenju, lažje iti s pomočjo humorja in pozitivne naravnanosti. V rubriki ob koncu oddaje pa bomo predstavili še eno od poslanstev javnih radiotelevizij, ki omogočajo spremljanje programa tudi ljudem z različnimi oblikami invalidnosti, za kar pri TV Slovenija skrbi Služba za dostopnost, ki avdiovizualna dela prilagaja tudi za slepe in slabovidne.
Neveljaven email naslov