Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Krek je bil teolog in eden najvplivnejših slovenskih intelektualcev 20. stoletja. Bil je začetnik krščanskega socializma na Slovenskem. S profesorjem teologije dr. Janezom Juhantom smo se pogovarjali o tem, kaj je Krek pomenil za sodobnike, še posebej za Cankarja, pa tudi o njegovi resnično evangelistični vlogi in izjemnih organizacijskih sposobnostih. Sociolog dr. Srečo Dragoš nam je predstavil osnovne značilnosti najpomembnejšega Krekovega dela Socializem, pri čemer nam je pojasni tudi, kakšno vlogo ima v Krekovi misli država kot porok pravičnosti. V okolju murskosoboškega gradu smo se srečali s pisateljem Štefanom Kardošem, in ta nam je povedal anekdoto o Krekovem klobuku, ki mu Žižek pripisuje močno senco, saj naj bi pod njegovimi krajniki namreč nastajala slovenska literatura.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Nas določa konflikt med konformizmom in svobodo, ki ga izpostavlja Tavčarjeva Visoška kronika? Četudi so avtorju očitali, da je svoje že povedal, so jo leta 1919, ko je prišla med bralce, proglasili za najbolje napisano knjigo tistega časa: Tavčarjevo Visoško kroniko. Ta veliki roman o razvoju osebnosti glavnega junaka Izidorja določajo tri zgodovinske teme - preganjanje čarovnic, protestantov in tridesetletna vojna - ki jih je Tavčar zlil v napeto in mnogplastno zgodbo, vredno sodobnikov, kot sta bila Thomas Mann ali Robert Musil. Na Visokem, kjer je bila knjiga napisana, smo iskali korenine Tavčarjeve bogate življenjske zgodbe, tako književne kot politične, z režiserjem Jernejem Lorencijem pa smo se pogovarjali o konfliktu med konformizmom in etično čistostjo, ki določata naracijo dramske uprizoritve. Ali pa je Visoška kronika predvsem pripoved o asimilaciji nemških naseljencev med Slovenci? Ali morda pripoved o preganjanju slovenskih žena, ki jih skozi svojo nedolžnost pooseblja Agata Schwarzkobler?
Kako Slovenci razumemo sami sebe, potem ko je med nami 700.000 Trstenjakovih knjig? Kakšne so vrednote, skozi katera nas prepoznava ali vzpostavlja Trstenjak? Nekateri pravijo, da je bil Anton Trstenjak zadnji “renesančni človek”, saj njegove publikacije spadajo po tematiki med psihološka, antropološka, filozofska ter teološka dela. O tem, kako je nastajala Trstenjakova vizija slovenskega človeka, bo tekel pogovor z direktorjem Trstenjakovega Inštituta dr. Jožetom Ramovšem, pater dr. Karel Gržan pa nam bo osvetlil, ali se danes še držimo Trstenjakovega gesla "za človeka gre". Skozi hojo po Rožniku pa bomo Trstenjakovega duha spoznali skozi besede humanistke dr. Mance Košir.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Kersnikove Kmetske slike so v suhoparnem pravnem jeziku zemljiške knjige naše pretresljive sgodbe, ki jih piše življenje. Na prelomnici med romantiko in realizmom, med ganljivo lepoto narave in trdo realnostjo kmečkega življenja, vzniknejo Kersnikove Kmetske slike. V tej zbirki črtic je v idiličnem okolju gradu Brdo pri Lukovici skozi tančico romantike realistično naslikal življenje kmečkega prebivalstva. Toda ob ponovnem prebiranju stoletje kasneje v oddaji iz serije 50 knjig ugotovimo, da življenje še vedno slika podobne slike, ki jih vestno beleži zemljiška knjiga. V oddaji smo skušali priti do samih začetkov zgodbe, mag. Žarko Bizjak iz zgodovinskega arhiva v Ljubljani nam je zato v regionalnih arhivih, ki se merijo v kilometrih, pokazal zapuščino spisov po notarju Janku Kersniku, medtem ko nam je literarno ozadje razsvetlil dr. Igor Grdina.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. So nas napisali, oziroma kar prečitali, Butalci? Nas Milčinski pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Takole pravi: ”In takih ljudi je povsod dosti, česar ne vidijo, ali ne marajo videti, pa pravijo, da ni." "Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, pa ji pravijo potok. Ob obeh kraji mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve tri hiše imajo nadstropja, jim pra-vijo graščine. Ime je vasi Butale" Tako začenja Fran Milčinski pripo-vedko o Butalcih, knjigo, ki smo jo vsi brali, ki jo vsi poznamo, toda nočemo si priznati, da nas je malo tudi napisala. Butalci veljajo za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V raznih oblikah in z različnim izborom zgodb so do zdaj izšli že kakih dvajsetkrat, be-remo jih od otroštva do odraslosti in vsakokrat jih drugače razumemo. Butalci so bili v slovenski literarni zgodovini precej zapostavljeni, težave pa so bile tudi z literarno zgodovinsko umestitvijo - čeprav je Milčinski ustvarjal v času realizma in naturalizma, bi mu težko nadeli oznako realist. Bil je pač humorist. In ta oznaka ga je stala kanona. Toda sogovornik ddr. Igor Grdina v oddaji jasno pove: “V živem kanonu so še kako prisotni, legije navadnih bralcev navsezadnje legitimirajo delo; je pa Milčinski izjemen stilist, samo še Ivan Cankar je imel v tisti generaciji tako prepoznaven slog.”
Usodo naroda piše tudi vsebina njegovih loncev, vsebino loncev pa narekujejo tudi kuharske knjige, ki to vsebino na tak ali drugačen način izrazijo. Slovenska kuharica je do danes izšla v skupni nakladi več kot 200.000 izvodov in doživela 30 različnih izdaj. Z etnologom dr. Janezom Bogatajem smo se pogovorili o njenem vplivu na generacije in tudi o besednjaku, ki je pomembno vplival na konstitucijo naše nacionalne kuhinje, ki je vedno odraz socialnoekonomskega polja. Pisateljica Katarina Marinčič je Kalinškovi pripisala sposobnost opazovanja, spontano demokratičnost in prirojeno svetovljanstvo, mladi kuharski mojster Simon Pirš pa je pokazal, kako se skozi kodificirano slovensko kuhinjo izraža milenijska kulinarika.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal srednjeevropski duh Jančarjevega Severnega sija, romana o Mariboru? Zgodba Jančarjevega Severnega sija se prične na novoletno jutro leta 1938, ko na mariborski postaji izstopi Joseph Erdman in se zagozdi v to provincialno gnezdo, ki ga prične dušiti s svojo razcepljenostjo. Kulturnica Zora A. Jurič nam je osvetlila vlogo trafike, ki igra v romanu pravzaprav vlogo zgodovinskega spomina, Severni sij pa je dobil naslov po nebesnem pojavu, ki je 25. januarja 1938 obsijal Evropo in tudi Maribor, in ki nam ga je pojasnil vodja astronomskega krožka gimnazije Šentvid Klemen Blokar. V letu 1984, ko je Jančar napisal Severni sij, je Nena na vrhuncu hladne vojne pela o 99 zračnih balonih, literarno obzorje pa se je odpiralo duhovnemu prostoru Srednje Evrope. Zdi se, kot da atmosfero romana ves čas preganja slutnja neobhodnega, prav potiho se plazečega nacizma, nam je zaupal založnik Mitja Čander.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Bratovščina Sinjega galeba avtorja Toneta Seliškarja je eno od osrednjih slovenske mladinske pripovedne proze. Se nas je v Bratovščini bolj dotaknila pustolovska zgodba ali nas je napisala zgodba o solidarnosti, skupnosti in večnih vrednotah? Mladi prijatelji, ki jih različne okoliščine in vzgibi popeljejo na pot čez razburkano morje, so pogost literarni motiv. Kaj je tako magično literarnega v morju, da kliče k sebi? Literarni junaki se na njem radi izgubijo. Odisej je po njem plul deset let, Bratovščina sinjega galebe dobrega pol leta, preden se je na razmeroma majhni površini našla pot domov… Bratovščina Sinjega galeba odrine na morje nekje v Dalmaciji, na Galebjem otoku. Okoli sirote Iva in majhne jadrnice, ki mu jo je zapustil pokojni oče, se zbere skupina fantov, ki skuša zaživeti ideale tovarištva, solidarnosti in boljšega življenja … Seliškar je Bratoviščino prvič poslal na pustolovščino leta 1936, nato pa v ponatisih v prirejeni izdaji leta 1948 in 1952 in v številnih ponatisih potem. V oddaji nam je Peter Svetina osvetlil vse spremembe, ki jih je to mladinsko delo doživelo skozi čas v sozvočju s spremembami družbenega sistema, Dragica Haramija pa ga je umestila v kontekst slovenske mladinske literature.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je Triptih Agate Schwarzkobler napisal na novo, kot je po navodilih Dušana Pirjevca hotel s slovensko literaturo narediti Rudi Šeligo? »Ključek s površno vtisnjeno številko 28 se v ključavnici zatakne ali zaskoči tako kot skoraj vsako sleherno jutro ..." je verjetno najbolj prelomno odklepanje pisalne mize v moderni slovenski literaturi, ki ga najdemo v Šeligovem Triptihu Agate Schwarzkobler. Ko je literarni teoretik Dušan Pirjevec ob neki priložnosti šaljivo navrgel, da bi bilo potrebno slovensko literaturo napisati na novo, ga je slišal študent Rudi Šeligo in se lotil Tavčarjeve Visoške kronike. Agata Schwarzkobler je namreč ime Tavčarjeve junakinje, ki ji sodijo kot čarovnici, vendar Šeligova Agata ni več čarovnica, pač pa uradnica s šlemasto frizuro. Visoška kronika se razteza skozi desetletja, Šeligova Agata pa doživi vse v enem poletnem dnevu, kot Joyceov Leopold Bloom v Uliksesu. O tem, kako je bilo nositi "agatasto telo" in "čeveljce Diemme", je spregovorila Nataša Barbara Gračner, ki je Agato igrala v filmu Matjaža Klopčiča, o reizmu se je razgovoril urednik Andraž Gombač, vsestransko osebnost Rudija Šeliga, ki je bil tudi kulturni minister, pa je osvetlil kulturnik Mitja Čander.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Če so nas nekatere knjige napisale, je bil Zvitorepec strip, ki nas je narisal. Da le ni kvaril mladine ... Kmalu po drugi svetovni vojni v socialistični Jugoslaviji Zvitorepec ni bil sprejet brez nezaupanja, saj je predstavljal proizvod dekadentnega kapitalizma. Po razhodu s Sovjetsko zvezo leta 1948, ko se je SFRJ ozirala proti ZDA, so tam uzrli tudi Disneyjeve stripe. Leta 1952 so na tedniku PPP hišnemu ilustratorju Mikiju Mustru naročili, naj v slogu basni nariše podoben živalski strip, vendar z avtohtonimi slovenskimi junaki, s katerimi se bodo mladi bralci lahko poistovetili, da le ne bo kvaril mladine. O fenomenu Zvitorepca smo se pogovarjali z lastnikom striparnice Aleksandrom Buchom, z Iztokom Sitarjem je beseda tekla o družbenem kontekstu stripa, pesnica in založnica Anja Golob pa je orisala koncept risoromana, novega knjižnega žanra, ki združuje literaturo in risbo.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Žižkovo knjigo Jezik, ideologija, Slovenci so označili kot "anticipacijo slovenske zgodovine". Pa je ideologijo danes še moč brati na enak način, kot jo je bral Žižek pred tridesetimi leti? Leto 1987. Čeprav še vlada samoupravljanje, se začenjamo Slovenci znotraj SFRJ čedalje bolj prepoznavati kot delavni, varčni, pobožni in pridni. In tedaj izide delo Slavoja Žižka: Jezik, Ideologija, Slovenci, ki je sežetek rezultatov raziskovalne naloge Vloga nezavednih fantazem v procesih oblikovanja identitete Slovencev iz zgodnjih let 1980. S Stojanom Pelkom smo govorili o tem, kako brati Žižkovo knjigo 30 let po izidu, s Kozmo Ahačičem pa o tem, katera je ključna beseda za Slovenstvo. In katera beseda nas je najbolj zaznamovala? Katera ima največ ideološkega naboja?
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Je eden najbolj priljubljenih in opevanih slovenskih junakov res maček? Vsi poznamo lepo zalitega, črnega muca, ki skoči pokonci, "čim zapoje zvonček v uri, s taco si oči pomane, dvigne rep in hitro vstane" … Kajetan Kovič je Murija napisal leta 1975, Jelka Reichman pa ga je obogatila z ilustracijami, ki so se z zgodbo povezale v eno najbolj priljubljenih slikanic. Z Jerkom Novakom, ki je zgodbe o Muriju z Neco Falk uglasbil, smo se pogovarjali o časih, ko je bilo boemstvo življenjski stil, ko so umetniki znali uživati pa vse to upovedati in zapeti. Muc pa ni običajna žival: že sam izraz “mačka” pomeni v slovenskem jeziku marsikaj, zato smo obiskali tudi gojiteljico teh zagonetnih ljubljenčkov.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Beaumarchaisova Figarova svatba slovi kot najbolj revolucionarna komedija, ki je s svojimi svobodomiselnimi idejami celo navdahnila francosko revolucijo. Toda v današnjem kontekstu lahko Ta veseli dan beremo drugače, tudi v duhu gibanja #metoo. Ta veseli dan ali Matiček se ženi je gledališka igra Antona Tomaža Linharta in je priredba Beaumarchaisove satire Figarova svatba. Linhartova veseloigra je v knjigi izšla leta 1790, cenzura pa je bila premočna, da bi dovolila tudi uprizoritev na odru, zato je bilo delo uprizorjeno šele leta 1848, po Marčevski revoluciji, v Novem mestu. Beaumarchaisova Figarova svatba slovi kot najbolj revolucionarna komedija, ki je s svojimi svobodomiselnimi idejami celo navdahnila francosko revolucijo. Toda v današnjem kontekstu pretirane politične korektnosti lahko Ta veseli dan beremo drugače, tudi v duhu gibanja #metoo, o čemer smo se pogovarjali z asistentko režije izvedbe v Drami Mašo Pelko, glede zapleta s podvezico pa smo se pozanimali tudi pri načrtovalki porok, obenem pa prisrčen zaključek te oddaje iz serije 50 knjig posneli kar v Blejskem srčku.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal Dane Zajc, katerega pesmi so komunisti med drugim označili za "konkretno negacijo NOB"? Razlogi za to, da je ena prelomnih knjig slovenske literature 20. stoletja leta 1958 izšla v samozaložbi, so bili “ideološke, politične, tipično kranjsko zagovedne” narave, je povedal Dane Zajc o svoji prvi zbirki Požgana trava. Pesem Jalova setev so v ideološki komisiji CK ZKS razglasili za konkretno negacijo NOB in povojne založniške strukture so pokazale svojo moč. “Mislim, da je bilo v tistih časih mnogo slovenskih umetnikov ovaduhov in da je vsak drugi slovenski umetnik izobraževal policijo ..., tako da je morala biti policija umetniško najbolj izobražena ustanova na Slovenskem,« je kasneje povedal Zajc, ki je bil leta 1951 tudi zaprt zaradi političnih stališč. Služboval je v knjižnici, igrali in recitirali po so ga po vsej Sloveniji in v tujini. O tem, kako sta to počela ob glasbi, nam je na Sv. Trojici nad Domžalami povedal igralec Janez Škof, o literarnem pomenu zbirke je spregovoril urednik Aljoša Harlamov, da pa je Zajc res eden največjih, priča tudi izjava Nobelovca Josifa Brodskega: »Jaz sem mali pesnik vélikega naroda, Dane Zajc pa je véliki pesnik malega naroda.«
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Napisale pa so nas tudi revije - je bilo naključje ali predestinacija, da je bila prav 57. številka Nove revije usodna za Slovenstvo? Leta 1987 je bil zgodovinski trenutek zrel: Ronald Reagan v Berlinu pozove Mihaila Gorbačova, naj “zruši ta zid”, skupina intelektualcev okoli Nove revije pa se odloči zastaviti Prispevke za slovenski nacionalni program. Jugoslavija, katere del je bila tedaj tudi Slovenija, se je pogrezala v gospodarsko agonijo, v južnih republikah so vse bolj krepile zahteve po unitarizaciji in centralizaciji, in zato so se napredni slovenski intelektualci zavzeli za spoštovanje pravice do samoodločbe in do konstituiranja državnosti, njihova razmišljanja pa so ponudila programske smernice slovenske osamosvojitve. Kako so s tem za vedno spremenili način razumevanja vloge intelektualcev v družbi, nam je povedal pesnik in esejist Niko Grafenauer, tedanji glavni urednik Nove revije. S 57. številko pa ni prvič, da se Slovenci soočimo s številko 57 (in s književnimi revijami s pridahom disidentstva nasploh), saj je pred tem izhajala revija z imenom 57, o kateri je spregovoril pesnik Veno Taufer. Radi pa smo imeli tudi cigarete znamke Filter 57, pri čemer se sprašujemo, ali so imele tudi te narodnobudniško sporočilo?
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisala pesem Soči Simona Gregorčiča, ki smo se je vsi Slovenci naučili na pamet? "Krasna si, bistra hči planin!" Kdo ne pozna verza iz Gregorčičeve Soči? Simon Gregorčič je goriški slavček, pesnik, ki se je tako proslavil, da je njegova prva pesniška zbirka postala uspešnica: Poezije so leta 1882 izšle v 2000 izvodih in bile kmalu razporodane. Življenjska pot pesnika, nenavadno razgibana za katoliškega duhovnika, odseva duha časa, v katerem se rojeva želja po narodni enotnosti in borba za obstanek slovenskega jezika. Urednica Barbara Pregelj nam je razložila, kaj je skrivnost ljudskosti poezije Simona Gregorčiča, ki pa se je obenem zavedal tudi dolžnosti slehernika do družbe. Direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat Černilogar nam je v Vrsnem pod Krnom, kjer se je Gregorčič leta 1844 rodil, osvetlila, zakaj je bil najbolj grozeč del njegove Soči tudi vizionarski, privlačnost turkizne modrine rečnih globočin za turizem pa nam je predočil organizator raftinga.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Sta nas zaznamovala Kosmačeva trobenta, ki je “bridko donela” ali bel oblak ”na sinjem nebu”? Običajna razlaga govori o izbiri med oblakom upanja in trobento vesti… Roman Cirila Kosmača, Balada o trobenti in oblaku, je izpiljen, s pri-spodobami bogat prikaz etičnih izzivov človeka v vojni, hkrati pa je Kosmačeva Balada tudi generacijska vizija. Za literaturo Cirila Kosmača velja, da je močno navezana na zgodbo njegovih rojstnih krajev. Dolina, v kateri je odraščal, in ljudje, ki so tam živeli, so mu vtisnili tra-jen pečat in mu bili glavni vir pisateljskega navdiha, zato smo del po-govora v oddaji s kustosinjo Karlo Kofol posneli kar v Kosmačevi rojst-ni hiši v Slapu nad Idrijco, literarni kritik in novinar Andraž Gombač pa je osvetlil kosmačevo močno etično sporočilo in literarno dimenzijo. In spet se prašujemo: še slišimo trobento, ko nas pozove? Še znamo uzreti oblak kot znamenje upanja? Nas je napisala Kosmačeva literatura?
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je konstituirala kot narod, ki nas je skratka napisala. Nas je napisal Pedenjped, ki je nadomestil Cicibana? Če so povojne generacije imele Cicibana, se generaciji baby-boomerjev rojevajo Pedenjpedi. Pedenjpeda je napisal Niko Grafenauer, pesnik in pisatelj, član SAZU, ki je bil v letih 1980 in 90 aktiven v civilnodružbenih gibanjih za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, s svojo poezijo za odrasle pa eden glavnih predstavnikov slovenskega modernizma. Kakšen je bil čas, ko se leta 1966 rodi Pedenjped, in se povojno graditeljstvo počasi umirja, cesta bratstva in enotnosti pa je zgrajena, nam je povedala direktorica Muzeja novejše zgodovine Kaja Širok. Tik ob izidu Pedenjpeda so zapisali, da med najbolj posrečene Grafenauerjeve izraze sodi glagol »našlikašlakati«, če pa bi danes Pedenjped praskal po tablici, smo vprašali pesniškega raperja Igorja Saksido, to, kako je generacijam pokazal, kakšni so videti pedenjsrajčka in pedenjhlače, pa nam je zaupal ilustrator Marjan Manček. Toda kaj pravzaprav pomenita ped in pedenj?
Z založnikom Rokom Zavrtanikom bo tekel pogovor o usodi te prezrte, nato odkrite in končno kanonizirane knjige. Na Bartola so vplivali Nietzschejeva filozofija Nietzscheja, Machiavellijeve ideje, ekspresionizem in psihoanaliza. Njegova literatura je močno odstopala od sočasne literature socialnega realizma. S pojavom islamskih terorističnih napadov so se pričele tudi interpretacije Alamuta pojavljati v novi luči, roman pa je navdihnil celo ustvarjalce videoigre Assassin's Creed. S strokovnjakom za mednarodne odnose dr. Primožem Šterbencem bomo interpretirali sporočilo Alamuta v luči sodobnih dogodkov.
Neveljaven email naslov