V času razcepljenosti družbe glede ukrepov za obvladovanje epidemije in cepljenja, radikalizacije različnih pogledov in širjenja dezinformacij, je delu občinstva očitno toliko bolj pomembno, da v so programih javne RTV informacije natančne, kultura javnega dialoga pa na visoki ravni. Kdo je odgovoren za javno izgovorjene besede?

Deljena odgovornost

Za izjavo, izrečeno v pogovorni oddaji javnega medija, je vselej odgovoren tisti, ki jo izreče. Hkrati pa je za ustrezno razjasnitev izjave, ki je kontroverzna, odgovorno uredništvo oz. voditelj oddaje.

→ Voditelji pogovornih oddaj imajo posebno odgovornost, da razpravo usmerjajo v začrtanih vsebinskih okvirih, da iščejo odgovore na vprašanja in dileme, ki so izhodišče oddaje, ter sodelujoče opozarjajo, če prestopijo meje spoštljivega in sprejemljivega. Če gost oddaje omenja konkretne osebe, ima voditelj odgovornost, da zaščititi osebno dostojanstvo tistih, ki jih ni v studiu, da bi se branili sami.

Ni pa mogoče na voditelja prevaliti vsega bremena odgovornosti, če sogovornik ne želi upoštevati izhodišč ali voditeljevih opozoril ter »uide iz vajeti«.

→ Gost s povabilom v studio oz. pred mikrofon javnega medija sprejme odgovornost za sodelovanje v spoštljivem in strpnem dialogu.

→ Uredništvo je občinstvu dolžno posredovati kakovostne vsebine in preprečevati zlorabo etra javnega medija za širjenje neprimernega govora ali lažnih novic. Posameznika, ki krši družbene norme in/ali kulturo javnega dialoga, uredništvo ni več dolžno vabiti v oddaje. To tembolj velja za oddaje v živo. O vsakokratni takšni odločitvi (koga vabiti k besedi ali ne) pa mora biti opravljeno uredniško tehtanje; če uredništvo presodi, da gre za vsebine, ki so v javnem interesu, mora poiskati druge poti (žanre, formate), za posredovanje izjav takšnih govorcev.

Po varuhinjinem mnenju javnost upravičeno pričakuje, da bodo nosilci javnih funkcij ter vsi tisti, ki službo opravljajo v imenu javnosti oz. so predstavniki inštitucij državne uprave in javnega sektorja, v nastopih dosledno sledili etiki javne besede, jo spodbujali in delovali kot zgled. V primerih, ko pride do zlorabe prostora javnega nastopanja - z izrekanjem netočnosti in neprimernosti, poceni nabiranjem političnih točk – so protesti občinstva upravičeni.

Pravila v praksi

Septembra je gledalce javne televizije zmotila raven javnega dialoga v oddaji Odmevi, 16. septembra., in Tarči o protestih, 30. septembra, v katerih je gostoval notranji minister. Gledalce je zmotilo, ker je v Odmevih petkove protivladne proteste enačil s protesti fašistov v preteklem stoletju, v Tarči pa neprimerno posegal v razpravo in naslavljal voditeljico.

»Laž je laž, naj jo izreče kdorkoli, naloga resnega medija je, da se jim izogiba. Če pa se že zgodi, da jih kdo izreka, ima resen in kredibilen medij le dve možnosti. Laž naj razkrinka z resnico, torej z objektivnim poročanjem, lažnivcem pa po tem, ko enkrat v mediju izrečejo laž, do nadaljnjega zaprejo vrata tega medija.« (R. M. o Odmevih)

»Novinarka sploh ni reagirala na tako skrajno neprimerno izjavo, kar je zelo skrb vzbujajoče. Grozljivo.« (G. P. o Odmevih)

»… prekinja vsakega sogovornika, skače v besedo voditeljici oddaje gospe Žnidaršič in ji očita pristransko vodenje oddaje. Dovoljuje si jo celo ogovarjati po imenu (»gospa Erika..«)!« (M. G. o Tarči)

Pogled uredništva

Odgovorna urednica Informativnega programa TV Slovenija Manica J. Ambrožič je glede ministrovega gostovanja v Odmevih, 30. septembra, pojasnila, da so želeli v pogovoru razjasniti dileme, ki so se po nasilnih protestih sprožale tudi v strokovni javnosti: »Notranji minister je bil vprašan o vseh teh strokovnih dilemah, vendar nanje ni odgovoril (razen v prvem odgovoru, da preiskava še teče in bo trajala še nekaj časa).

V nadaljevanju je minister na vsa konkretna vprašanja o nasilnih protestih odgovoril z besednim napadom na politične nasprotnike in na petkove protestnike. S tem je voditeljico postavil v položaj zagovornikov »nasprotne« strani, kar niti po kodeksu niti po konceptu oddaje ni njena vloga. Še več, od voditeljev se zahteva kolikor je le mogoče nevtralna drža. Na to pogosto opozarja tudi varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in bralcev.

V skladu s kodeksom mora voditelj opozoriti na napake, netočnosti, laži…, ki jih izreče sogovornik. V ministrovem nastopu so prevladovale zelo kontroverzne politično – ideološke in vrednostne sodbe, ki zagotovo zahtevajo odgovor napadene strani. Ker so izjave notranjega ministra terjale odgovore, je uredništvo naslednji dan v dveh prispevkih (v Dnevniku in v Odmevih) vse relevantne odzive objavila, vključno z napovedjo, da bo najmanj ena politična stranka zoper ministra vložila tožbo.«

Uredništvo je izrazilo obžalovanje, ker je »raven komuniciranja v politiki in tudi v širši javnosti zdrsnila na tako nizko raven, da umirjena in dostojna razprava skorajda ni več mogoče«. Vnovič so opozorili, da novinarji in voditelji postajajo tarča javnih kritik za besede, ki jih izrečejo politiki. »Javni pritisk, zlasti na družbenih omrežjih, naj se voditelji postavljajo v vlogo zagovornika enkrat vladne in drugič opozicijske strani, so neprimerni in niso v skladu z vlogo in namenom javnega servisa.«

Etika javne besede

Odzivu uredništva je varuhinja dodala: »Vedno znova se zastavi vprašanje, kaj storiti, če nosilci javnih funkcij ne sprejemajo povabil k pogovorom v studiih RTV, kakor tudi, kaj storiti, če v studio sicer pridejo, vendar primarno zato, da povedo, kar so se namenili povedati, ne pa zato, da bi odgovorili na vprašanja, ki jih voditelji informativnih oddaj zastavljajo v imenu javnosti. Vsak tak primer obžalujem, saj ga razumem kot podcenjevanje občinstva javnega medija in nerazumevanje ali nespoštovanje vloge javnega medija. Sem nasprotnik tabu tem, prepovedanih gostov, bunkerjev ali črnih list; menim, da morajo biti programi javnega medija dovolj široko zasnovani, da odslikavajo družbeno pluralnost, seveda upoštevaje vsakokratni fokus, kontekst, žanr. Razlogi za selekcijo ali izločitev so lahko le vsebinske narave. Ne morem si predstavljati, da bi javni medij sprejel odločitev, da med govorce, ki naj ne nastopajo, uvrsti člana vlade, četudi bi se uporabil argument nekredibilnosti ali nekompetentnosti.«