Najprej pojasnilo uvoda: frustrirajo me nenehne ovire v uresničevanju izboljšav in ponavljanje starih napak, za katere sem verjela, da so bile že zdavnaj izkoreninjene. Skrbi pa vrivanje politike v prostor strokovnih razprav. Kaj pa dosežki? V številkah so videti takole:

Petletni mandat v številkah

• 9.741odzivov je varuhinja obravnavala med januarjem 2017 in decembrom 2021, kar je več kot sta jih med letoma 2008 in 2016 obravnavala oba prejšnja varuha skupaj.
• 2.505 odzivov je rekord na letni ravni; toliko jih je prispelo v prvem koronskem letu 2020, le nekaj manj - skupaj 2.317 - jih je bilo lani.
• 331 odzivov, prispelih marca 2020, je rekord na mesečni ravni.
• 4.702 odzivov, kar je skoraj polovica vseh, se je nanašalo na TV-programe, med njimi se jih je 60 odstotkov nanašalo na informativne vsebine.
• 144 odzivov na programe Radia Slovenija je letni maksimum, dosežen leta 2020; leto pred tem se jih je na radijske programe nanašalo 82, kar je letni minimum.
• 65 odzivov na leto se v povprečju nanaša na jezikovno in govorno kulturo v programih RTV.

Ko sem l. 2017 po dolgoletnih novinarskih in uredniških izkušnjah prevzela novo medijsko nalogo, sem si želela, da bi z vsem znanjem, osebnim zgledom in trmo, ki jih premorem, presekala dilemo, kakšnega varuha potrebujejo naši gledalci, poslušalci, bralci in uporabniki. Verjamem, da mi je to tudi uspelo.

Kakšnega varuha potrebuje občinstvo?

Ne potrebujemo fikusa v preddverju nacionalkine dnevne sobe, ampak jasnega, glasnega, vidnega, doslednega in strokovnega zagovornika vrednot javnega medija, ki brani programske standarde ter poklicna merila in načela novinarske etike. To je bil moj moto, ki sem mu sledila od začetka do konca. In še: biti varuh, ki si ne dovoli narekovati in se ne pusti ustrahovati. Zavedajoč se, da bo takšnih poskusov veliko, saj je ta inštitut samoregulacije že po naravi dela v presečišču najrazličnejših interesov: razpet med velikokrat nerealnimi pričakovanji raznolikega občinstva, organov soupravljanja in vodstva, pa tudi tistih, ki si zaslužijo posebno spoštovanje, saj brez njih vsebin in storitev, o katerih govorimo, sploh ne bi bilo: torej programskih ustvarjalcev in drugih zaposlenih.
Drži, varuh je povsem neučinkovit, ko gre za nespremenljivo, npr. moteče oglasne prekinitve, neskončne ponovitve, TV-prodaje, prazne infokanale, ki jih občinstvo tako zelo sovraži. Lahko pa z avtoritete zaveznika vsakomur, ki plača RTV-prispevek, pove, da brez denarja ni programa. In da – vsaj kar se tega tiče – RTV pač ni BBC, ORF ali ZDF, čeprav se zdaj v progam skušajo kratkovidno skopirati nekatere njihove parcialne rešitve.
Varuhova naloga je lahko tudi neprijetna: vsakomur je dolžan nastaviti ogledalo, z upanjem, da bo vsak pripravljen sprejeti to, kar v njem vidi. Ertevejevci upravičena pričakovanja občinstva, občinstvo pa argumentirana pojasnila. Kaj je prav in kaj narobe. Kaj je dobro in kaj slabo.

Kaj je treba (ob)varovati?

Novinarji, ki zase menijo, da so nedotakljivi in onkraj vsake kritike, so moje delo označevali za cenzorsko in se trudili zmanjšati njegov pomen. Gledalci in poslušalci, za katere je edini sprejemljiv varuhov odgovor slepo pritrjevanje njihovim trditvam, da je dobro le to, kar je po njihovem (glasbenem, filmskem, političnem, oblačilnem, vrednostnem) okusu, so mi očitali, da nisem »njihov« varuh, ampak advokat zaposlenih.
Ne eno ne drugo ni res.
Kar je treba varovati in obvarovati, niso oholost in samovšečno posameznih ertevejevcev ali zmotna in škodoželjna protiertevejevska mitologija, da je na nacionalki vse narobe in da na RTV za njihov denar nihče nič ne dela…, ampak vrednote našega javnega medijskega servisa. In tudi ertevejevsko samozavest, ki stoji na trdnih tleh, saj je RTV Slovenija bistveno več od posamezne TV-oddaje, posameznega RA-programa, posameznega MMC-članka ali posamezne RTV-storitve.

Res je, po velikosti in financah majhen javni medijski servis, po lastni produkciji in ponudbi ter upoštevaje razmerja pa orjaški in primerljiv z največjimi v Evropi.

Članek je bil napisan za interno RTV glasilo Kričač