Govori molk
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.7 od 40 glasov Ocenite to novico!
Sogovornici Miše Molk Maja in Neža. Maja je izgubila očeta, Neža brata. Foto: Matjaž Tavčar
       Ali ima človek pravico sam prerezati nit svojega življenja ali ne? Je to krivično do tistih, ki jih pusti za seboj, do tistih, ki potem žalujemo? Je to brezsramen egoistični odhod onkraj?       
 Miša Molk
"Odstrimo plašnice in pomahajmo v nebo." Miša Molk v tretjem podkastu odstira temo o samomorih. Foto: Matjaž Tavčar
       Seveda se ob nenadnem odhodu nam ljubljene osebe človek zlomi; nekdo odide v vsemirje, nam pa se udrejo tla pod nogami. Praznina. Jama.       
 Miša Molk
Maja
V določenem trenutku, če želiš dogodek preboleti, moraš reči bobu bob, pravi Maja. Foto: Matjaž Tavčar
Neža
Vsak človek je odgovoren za svoja dejanja. Za tisto, kar naredi, in tisto, česar ne naredi, je povedala Neža. Foto: Matjaž Tavčar

Dodaj v

Samomor. Pogum ali šibkost? Egoizem ali obup? Večni tabu, ki mu "držita štango" sram in občutek krivde tistih, ki smo še živi.

Podkast (3) Govori molk/z Mišo Molk
26. oktober 2016 ob 06:12
Ljubljana - MMC RTV SLO

Natanko pred letom dni si je vzel življenje moj res dobri prijatelj Mladen. Takrat sem iz notranje nuje zapisala spodnjo kolumno. In potem sta sklenila potovanje na tem svetu še dva. In pozneje še eden. V letu in pol.

Kako lahko nekdo kar odide, napiše nekaj sporočilc, kratkih, eno pisemce ... pa se poslovi. Ali pa nič. Preprosto gre. Tja čez. Onkraj. Za vedno. Ne da bi prej kaj rekel, ne da bi kaj namignil ... po svoji presoji zapusti ta svet.

Presoji? Se zdrznem in zataknem ob tej besedi. Je človek, tako obupan, da sodi samemu sebi, sploh sposoben kaj in o čem presoditi? Je takrat, ko se odloči za to dejanje, najbolj ali najmanj zbran? O tem bodo mnenja vedno deljena. Mene že definicija oziroma razlaga besede samomor malo zbega; sui caedere, ubiti samega sebe, torej vzeti si življenje; nisem newager, ampak, vseeno bi dodala, vzeti si življenje - v svoje roke. Ali ima človek pravico sam prerezati nit svojega življenja ali ne? Je to krivično do tistih, ki jih pusti za seboj, do tistih, ki potem žalujemo? Je to brezsramen egoistični odhod onkraj?

Ta vprašanja me ne begajo. Popolnoma nesmiselno je razmišljati o tem, kako si bomo pravično razdelili krivdo. Se spomnim, kako je zapisal Cicero; da se namreč nič ne more zgoditi brez vnaprejšnjega vzroka. Da, verjetno bo držalo. Lahko je vzrok zelo opredmeten, popolnoma mogoč razlage ali pa zelo intimno poskrit, še samemu odhajajočemu ne popolnoma razjasnjen.

Ampak ne želim umazati človeškega dostojanstva. Želim reči, da človek, ki je odšel po lastni volji, ni človek, ki bi zapustil nas, ki smo ga imeli radi. Odšel je, ker ni več zmogel. Je to moč ali šibkost? Tudi o tem se verjetno nikdar ne bomo zedinili. Ampak, ljudje, spoštujmo odločitev, če človek ne zmore več naprej, saj ni zapustil nas, ni zatajil ljubezni, kvečjemu obratno, ni želel skruniti ljubezni s svojimi tegobami, zaskrbljenostjo in žalostjo. Želel je biti miren, zadovoljen, ponosen, nikomur v breme. Zato je "spokal" svoje nabasane vreče težkih samoizpraševanj in jih odvlekel s seboj, tja visoko in višje, svetlobi naproti. S priprošnjo, da bi se nebo ja enkrat odprlo tudi zanj, da bi mu sonce od blizu segrelo srce, mu pomežiknilo in reklo: tu si na varnem.

Zato je težko in povsem neumestno tehtati breme, tisto, ki so ga obupani in preplašeni vlekli s seboj, s tistim, ki ostaja tukaj. Med nami. Kajti tudi mi, žalujoči, smo namreč malo egoisti. Trpimo, ker človeka pogrešamo. Ker mislimo in/ali čutimo, da nas je z njegovo fizično odsotnostjo manj. Ker nam je odtujil besede, poglede, objeme ... ker mislimo, da se nam je odpovedal. Seveda se ob nenadnem odhodu nam ljubljene osebe človek zlomi; nekdo odide v vsemirje, nam pa se udrejo tla pod nogami. Praznina. Jama. Še globlja od tiste, kamor bo zgolj namišljeno legel naš ljubljeni človek, ki pa se že rokuje z angeli in mu ljubeznivo brišejo pot z obraza.

Nas pa še dolgo potem prevevajo ambivalentna občutja; goreča ljubezen in mrzlično neodobravanje odločitve, da, kot rečemo, si je nekdo sam pomagal na drug svet. Ampak to naše neodobravanje je pravzaprav bes, ki se spravi nad nas, neka nenadna slaba vest, ki nas preplavi, češ kaj vse bi lahko storili, pa tega nismo, da se to ne bi zgodilo; nismo dovolj spraševali, nismo bili dovolj ljubeči, nismo bili dovolj pozorni; nas je sploh zanimalo, kaj se s človekom zares dogaja; smo opazili, da ima utrujen in preplašen pogled, da oči nosijo žalost, da se je prav včeraj zarisala globoka guba neizprosne odločitve?

Saj vem, lahko je reči, težje je razumeti, ampak zakaj bi nad seboj in nad umrlim uganjali čustveno nasilje? Saj človek ni odšel, ni prenehal biti, počitek pa je potreboval. Pa ne, da bi si želel spočiti se od nas, ki nas je imel rad, temveč od gorja, ki se je nakopičilo v njem, in od strahov ... do stvari in do ljudi ... In moramo dovoliti oditi ljudem, ki jih stisne tako močno, da ne zmorejo več. Iluzorno in domišljavo je domišljati si, da lahko obvarujemo človeka pred najhujšim. Ne, najhujše se je zanj že zgodilo. Na tem planetu. Zato si je izbral drugo smer. Odstrimo plašnice in pomahajmo v nebo.

Zahvaljujem se Neži in Maji za iskren pogovor.

Odkrito o prebolevanju ob samomoru v podkastu Govori molk/z Mišo Molk. Vabljeni k poslušanju.

Miša Molk, TV Slovenija
Maja
Neža
Govori molk z Mišo Molk
Prijavi napako
Komentarji
TinKa
# 26.10.2016 ob 07:51
Tudi samomor je del življenja, neka odločitev, "prelomnica", odhod na potreben počitek, kot lepo opisujete. Vendar to dejanje razumeti in tudi sprejeti..še posebej, če gre za bližnj osebo, je tako prekleto težko. Res dobro ste zapisali razmišljanje na vprašanja in možne odgovore, ki se nam pojavijo..in s tem malenkost odstrli tančico tabuja.
Še kot otrok, mala deklica..sem že slišala za odhod na tak način. Živela sem na vasi v družini ločenih staršev, a s strogo krščansko vzgojo..in spomnim se obdobja, ko so se samomori v naši vasi in po bližnjih vaseh kar vrstili. Število je šlo že v dvomestno. Vse tiste ljudi sem na videz poznala, nekatere celo malo od bližje. Navzven veseli, družabni, zabavni..z družinami in z otroki. Potem pa..novica. Prav nič nisem razumela. Nihče mi doma o tem ni razložil ničesar. Posebej se spominjam, mi je bilo strašno čudno..ker je bil kak pogreb cerkven, spet drugi ne..pravzaprav pa so vsi tisti ljudje hodili v cerkev. Govorilo se je, da nekaterih župnik ni želel cerkveno pokopati. Kako in po čem je torej "izbiral", kdo si "zasluži" blagoslovljeno zadnjo Pot?
Po koncu osnovne šole mi je bil eden hujših šokov, ko je samomor storil sošolkin oče..čez 14 dni pa še njen brat. Spet sem bila polna vprašanj. Odgovorov od nikoder.
Enkrat v tem času, je na tak način odšel tudi moj stric. Že nekaj časa prej sem slišala očeta in sorodnike govoriti o "Janezovih grožnjah", pa ga nihče ni "resno vzel".

Meni najbližja oseba, ki se je odločila za odhod, pa je bila moja najboljša prijateljica iz srednje šole. Po končani SŠ sva malo izgubili stik. Sicer sva bili še vedno povezani, vendar ne tako intenzivno, kot prej. Punca je bila pravi sonček. Dobrovoljno in veselo bitje. Koliko vsega sva skupaj doživeli. Potem sva vsaka po svoje ubrali svojo pot. Jaz sem šla v tujino, ona je ostala "doma". No, tam doma..pa je tičal tudi vzrok njene odlčitve, ko ni zmogla več. Ko sem izvedela novico, seveda šok-nisem mogla verjeti. Nisem hotela verjeti. Ker serm se počutila krivo. Obupno, preživetveno krivo.

Danes se trudim in na to temo poskušam razmišljati nekako podobno kot pravite v zapisanem in povedanem. Hvala za te vaše misli.
mb128
# 26.10.2016 ob 08:17
Jaz pa mislim da je za samoomor vsaj deloma kriva družba. Saj veste živimo po takšnih in drugačnih pisanih in nepisanih družbenih pravilih, ki so dejansko nič drugega kot spone. Kdor teh spon ne zadovolji pa je stigmatiziran, marginaliziran. In potem se pač nekdo odloči, da bo temu naredil radikalen konec, ki je konec samo zanj a za to družbo pa predstavlja nič drugega kot njeno obsodbo! In zato je samoomor še danes tabu.
samogledam
# 26.10.2016 ob 08:47
Družba naj se vtika v posameznika, ko ta prosi za pomoč.
veronikad
# 26.10.2016 ob 07:51
zanimivo kako je krščanstvo uspelo samomor spremeniti v tak tabu, pred njim to ni bilo tako in marsikje na svetu (japonska) še zdej ni tako
21.12.2012
# 26.10.2016 ob 06:35
Moje mnenje je, da nam je živeti in umreti po izbiri.
Smo družbena bitja, ampak vsak zase na prvem mestu.
Če nekdo stori samomor, je končal edino svojo pot. Ni prav, da bi morali živeti in trpeti za druge.
Lahko označimo za neodgovorno, pretirano dejanje, ampak kdo je lahko razsodnik?
pajcevina984
# 26.10.2016 ob 08:37
Ena največjih strokovnjakinj na področju samomora je v Sloveniji dr. Onja Tekavčič Grad, zanimivo, da je niso povabili k debati. Pri tej strokovni debati bi zagotovo bila dodana vrednost, tako pa je ostala prezrta - zares izgubljena priložnost.
fresco
# 26.10.2016 ob 07:49
Ni pomembno. Odločitev je njihova.
Shimun
# 26.10.2016 ob 10:10
egoistično je pričakovati in zahtevati od bolnega človeka to, da naj živi in trpi v svojih duševnih bolečinah še naprej. Nemalokrat se zgodi, da noben terapevt in zdravila ne pomagajo pri duševnih bolečinah. In po večih letih trpljenja je povsem logično, da taka oseba želi umreti in stori samomor.
Od tako bolnega človeka pričakovati, da naj trpi še naprej samo zato, da bodo svojci zadovoljni, je egoistično pričakovanje od svojcev. To je edino, kar je sebično dejanje v tej debati.
pikabu
# 26.10.2016 ob 10:16
@21.12.2012: Moje mnenje je, da nam je živeti in umreti po izbiri.

Kako nam je živeti po izbiri? Nihče od nas se ni odločil, da bo živel, da bo prišel na svet. To je odločitev staršev (ali v nekaterih primerih že skoraj čudež), vedno so starši (ali vsaj mati) tisti, ki se odločijo, da sprejmejo otroka na svet. Vsak je na svetu zaradi nekoga drugega, odločitve drugega. Zato smo ljudje družbena bitja. Ker vsako dejanje, odločitev posameznika vpliva na druge ljudi, vsaj na bližnje, če že ne na druge.
Mislim, da je eden največjih dosežkov človeka vztrajati kljub trpljenju in preizkušnjam, ki jih prinese vsako življenje (velik del teh težav je vedno posledica tujih odločitev). Če pa se uspe tako trpljenje še osmisliti, je neprimerno lažje. Ne obsojam tistih, ki obupajo in predčasno zaključijo svoje življenje, ampak zame je ogromen dosežek se ne predati in vztrajati. S tem lahko ogromno doprineseš sebi, še pač pa taki ljudje čisto neopazno prinesejo okolici, družbi. Sploh danes, ko je vsa družba nagnjena h konformizmu in udobju.
maxbernie
# 26.10.2016 ob 09:03
Vzeti si lastno življenje - zato moraš imeti precej poguma. Veliko ljudi trpi, tudi zato, ker vedo, da če bodo prekinili lastno mizerijo, bodo trpeli njegovi najbližji. Ni enostavnih rešitev. Še najslabši so nasveti v slogu: 'Potrpi, se bo že vse uredilo.' Ker se v 99% ne. Samo še globje toneš.
Mazni
# 26.10.2016 ob 08:43
Narediti samomor je v bistvu najbolj svobodomiselno človekovo dejanje in je to v bistvu edini način, da ti odločaš o času in načinu svoje smrti. V drugih primerih vedno drugi egoistično odločajo, kdaj in kako boš umrl: vojne, bolezni, prometne nesreče, delovne nesreče, umori, uboji... Lahko bi rekli tudi, da je samomor egoističen, vendar a ni egoistično tudi to, da od nekoga pričakuješ, da ti bo vedno na voljo, tudi, ko to njemu ne bi bilo všeč?
alexxx
# 26.10.2016 ob 08:27
Saj ne morem verjet...ravno včeraj smo pokopali prijatelja, danes pa o tem članek...ne morem še prebrat, bom drugič...
Neža Vilhelm
# 27.10.2016 ob 16:56
Hvala za priložnost spregovoriti o tej sicer težki temi. Počutje pred in med samim pogovorom je bilo imenitno in sproščeno, vprašanja pa 'ta prava'. Vsekakor bi se morali o tej temi (pa še o drugih) več pogovarjati. No, pravzaprav bi se morali na splošno več pogovarjati. Se poslušati in slišati. Delovati bi morali z več empatije, več bi morali sodelovati in manj tekmovati. Iskreno verjamem, da je to prava pot.
Nebukadnezar
# 26.10.2016 ob 14:31
Večina ljudi, ki si poskusi vzeti življenje, ne želi končati življenja, temveč trpljenje. Na kratko, prepričani so, da imajo razloge za to, da bi umrli, manjkajo pa jim razlogi za to, da bi živeli.

Zakaj je vredno živeti?
Miša Molk
# 27.10.2016 ob 13:52
Spoštovani bralci, poslušalci in komentatorji, iskrena hvala za vaše dragocene prispevke k tematiki. Verjetno nikdar ne bomo imeli o stvareh enakega mnenja, kar je tudi zaradi naših različnih izkustev povsem razumljivo. Dejstvo pa je, da z vašimi komentarji kultivirate naše slovensko medmrežje in dvigujete raven komuniciranja. Tudi za to sem vam hvaležna. Vsem prav lep pozdrav, Miša
štiblc
# 26.10.2016 ob 07:37
kje je meja za obsojanje... ali pač pravica vsakega posameznika...
veronikad
# 26.10.2016 ob 07:53
je pa to ultimativna suvernost človeka ki je v končni fazi res nepreklicno samo stvar posameznika in družba ne more nič v nobenai smeri, najbolj človeško, kajti živali ne delajo samomorov (ena izmed redkih stvari ki tako definitivno razloči človeka od živali)
Srečni Luka
# 26.10.2016 ob 07:11
Življenje ni praznik - (Goriški Slavček)

Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namenjaš med svet -
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
Spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radosten trop
praznuje tvoj prvi v življenje ustop.
In tebe -- pač moti te cvetje na poti -
to občno veselje se tudi poloti!
Ne čutiš -- naj srca ne vara te čut
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj, ne bodeš za zlom pač mi vzel
resnobe besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajša in slajša človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubim, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!
Mr.Stone
# 26.10.2016 ob 12:41
Citat:
-> Lahko je vzrok zelo opredmeten, popolnoma mogoč razlage ali pa zelo intimno poskrit, še samemu odhajajočemu ne popolnoma razjasnjen.

Se mi je zgodilo, da že po pripovedovanju drugih o nekomu, ki ga sploh nisem poznal in takrat še ni storil samomora, bilo jasno, da ga namerava storiti. Vsem njegovim prijateljem in znancem, staršem ni bilo jasno, oziroma jih ni brigalo. Moje skrbi in opozorila so tipično naletela na gluha ušesa. Tisti, ki bi lahko pomagali so se dostikrat preprosto odločili, da ne bodo. Vedno so se našli izgovori kako ni mogoče pomagati, kako je pretežko, kako ni utemeljenega straha za samomor in podobno. Po samomoru pa pogosto jeza, sovraštvo do samomorilca. To je »sočutje« za samomorilce, ki sem ga še prepogosto doživel v Sloveniji. Pa ne rečem, da ni primerov, ki so res brezupni, vendar vem, da to ne drži za vse.

Vsi lahko pridemo v stanje obupa, ko ne vidimo več izhoda. Si misliti drugače je arogantno.

Toliko samomorov znancev doživijo nekateri in v roku več desetletij življenja si ne uspejo domisliti ničesar, da bi pomagali drugim, ko so v stiski. Po drugi strani pa pogosto vidim to jezo na samomorilce.
Torej, pripravljeni so dopustiti, da ljudje živijo naprej še leta in leta v stiski, ker so pač za to slepi in jih to ne prizadene. Po drugi strani pa ne dovolijo, da bi si človek vzel življenje, ker se potem slabo počutijo. Kdo je tu res sebičen? Kdo je tu žrtev?

Par izjav, ki sem jih doživel, citiranih po spominu:

»Kdo pa je vedel, da je resno mislil, ko je povedal, da ne zdrži več?«

»Svet je krut in pač nekateri so prešibki, da bi preživeli.«

»Kaj mu morem, če se je zaljubil vame?! Ne vem zakaj bi se morala pogovoriti z njim! Haha! Revček naj si sam porihta stvari!«

https://www.youtube.com/watch?v=4sQKJlR9
aTI
TinKa
# 26.10.2016 ob 11:51
@kiliboy..verjetno zato, ker o tem res ni enostavno govoriti, noemo se spominjati dnevov obupa in nemoi..mogoče pa tudi zaradi oznake tabu.

Jaz sem o tem resno razmišljala, nisem pa poskušala. Razmišljala sem predvsem o načinih izvedbe. Iskala sem najbolj "prijaznega" in nebolečega. Bizarno, ali ne..kakor komu. Vzorkov je bilo več: strašen, grozljiv obup, nemoč, strahovi, jeza, žalost, razoaranje,..zaradi pritiskov in psihične zlorabe doma in takrat (tudi zaradi vere, cerkve) v osnovni šoli.
Ker dejanja nisem izpeljala..sem bila prepričana, da sem stahopetna. Nisem si upala, nisem bila dovolj pogumna. Hkrati pa sem ves čas nekje globoko v sebi imela vero..da se iz tega izmažem, rešim, osvobodim.
Danes na to gledam povsem drugače. Z zavedanjem..da sem se Pogumno soočila in spopadla z "demoni" od znotraj in od zunaj.
slovenka.si
# 26.10.2016 ob 10:46
Namesto nakladanja o svobodni izbiri in individualizmu bi se morala družba bolj posvečati temu kako izboljševati medsebojne odnose in pomagati tistim, ki obupujejo nad življenjem.
krucyfix
# 26.10.2016 ob 11:25
> Samomor je izkaz šibkosti in nemoči.
Ja, in?

Meni se zdi nefer da zdravniki ne smejo pomagat pri samomoru tistim, ki jim tudi ne znajo pomagat ozdravet (jih včasih celo z neuspelim zdravljenjem spravijo v stanje ko tega sami več ne morejo izvest), si to sami želijo in jih do smrti tipično loči samo par dni ali mesecev muk. Ker tovrstnih muk po drugi strani npr ni dovoljeno povzročat najhujšim kriminalcem.
kiliboy
# 26.10.2016 ob 10:44
Ironija je, da ljudje lažje živijo s tem, da jim bližnji umre v nesreči, takšni ali drugačni, kot pa da naredi samomor.
Pogrešam oddajo v kateri bi dali besedo ljudem, ki so poskušali delati samomor, pa ga iz tega ali onega razloga niso naredili.
kiliboy
# 26.10.2016 ob 10:29
Zakaj pri temi o samomoru nikoli ne slišim ljudi, ki so ga poskušali narediti, pa ga iz tega ali onega razloga niso naredili? Večina tovrstnih oddaj je namenjena bljižnjim samomorilcev, ne pa tistim, ki o tem resno razmišljajo.
Nikec3
# 26.10.2016 ob 09:20
Ali ima človek pravico sam prerezati nit svojega življenja ali ne? Je to krivično do tistih, ki jih pusti za seboj, do tistih, ki potem žalujemo? Je to brezsramen egoistični odhod onkraj?

Človek živi v prvi vrsti zase in ne za druge.
čofotalček
# 26.10.2016 ob 08:05
Izrazito omejeno na določen "Slovenski" tip samomora.
Bi bilo za razširiti debato še na druge kulture in okoliščine.

Npr. ekstremni športniki kot so base jumperji ali pa določeni motoristi ki se zavestno izpostavljajo. Pol imamo še tiste, ki so potem imenovani za heroje ali mučenike...
Balldrick
# 18.11.2016 ob 18:21
Samomor je davek družbe ...
Radenm
# 30.10.2016 ob 04:13
Samomor je ena izmed najbolj intimnih odločitev (če ne sploh najbolj intimna), kar jih človek lahko sprejme. Sebično? Vsekakor. V tistem trenutku človek misli samo nase. Težka za svojce? Vsekakor. Še posebej, če pride iznenada.

Ampak kar se mene tiče...dokler imam možnost da zaključim svojo zgodbo ob času ki ga izberem jaz, in pod pogoji, ki jih določim jaz, mislim da je to najboljši način.

Moje življenje, moja odločitev.
kiliboy
# 26.10.2016 ob 12:32
Definicija samomora bi lahko bila: dokončna rešitev začasnega problema.
Najbolj pomembno je, da ljudem, ki o tem resno razmišljajo, na nek način pokažemo, da obstaja tudi druga plat, jim ponudimo alternative. Pogovor, razgovor, emptatija, sočutje. Seveda je najteže zaznati znake in prepoznati, da nekdo o tem resno razmišlja in največkrat se zgodi, da so vsi zelo presenečeni, ko se samomor zgodi. Meni je pomagalo, da sem se do časa zaupal človeku, ki mi je razložil, da obstajajo tudi druge možnosti. Bil mi je v veliko oporo in še danes sem mu hvaležen.
TinKa
# 26.10.2016 ob 10:14
@čik..čisto mogoče.

Moj obučutek je, da se je to po vaseh dogajalo kar precej pogosto..tako samomori, kot tudi poteze župnikov..enkrat ja, enkrat ne cerkven pokop. Potem se je kakopak..namesto lepega spomina na pokojnega..šušljalo in "raziskovalo" o morebitnih vzrokih, če ga na zadnjo pot ni pospremil križ.
Kaj vse se je napletalo. Spominjam se primerov, ko je bilo že odločeno za NE, pa je potem cerkeni pogreb vseeno bil. Nemara je bilo treba malo podmazati. Nikoli nisem marala Cerkve, njenega delovanja in bolnih zakonov, pravil in nekih pisanih načel..posiljevanja s kršanstvom. Pa se temu kot otrok nisem mogla/znala/smela uporeti. Njihovi pastirji so prvi, ki se zakonov ne držijo in jih ne spoštujejo. Fuj in fej!

Sicer se pa strinjam tudi s komentarjem moje predhodnice..kršanstvo je dodobra prilepilo tabu na to temo. Sram. Izločitev. Greh. Strah. Bla, bla.
zzzblj
# 26.10.2016 ob 09:15
Zanimivo je tudi dejstvo, da se največ samomorov zgodi v najbolj razvitih delih sveta. V nedeljo je bila na RTV oddaja o Dunaju, kjer je bila na prelomu iz 19. v 20. stoletje prava epidemija samomorov. Dunaj je bil takrat verjetno najbolj razvito in svetovljansko mesto na svetu. Tudi danes so najbolj ogrožene bogate regije in države (Japonska, Južna Koreja, Skandinavija, britansko otočje, ZDA). In očitno je tudi Slovenija v tej elitni družbi.
čik
# 26.10.2016 ob 08:50
@tinka
podobno kot v moji vasi(mogoče sva pa iz iste vasi)
Miša Molk
# 20.11.2016 ob 09:52
Jaz nikogar, ki je naredil samomor, ne obsojam. Ker ne vem in ne morem vedeti, kaj se je takrat »podilo« v njegovi /njeni/ glavi. Viharji so bili zagotovo strahotni.
Ljubezen do bližnjih, ki je, kakor nekateri menite, s tem dejanjem bila izdana, je ostala. Enaka. Ni izdal vas. Človek pač ni zmogel. In njegova ljubezen/ pravzaprav bolezen/ ni bila nič manjša, kot poprej. Ker pa sebe v lastni bolečini, karkoli že je bil njen vzrok, ni zmogel več obvladovati, je želel obvarovati nas. Dovolite mu, da ni več ljubil samega sebe in obupal. Prešibek je bil ali pa ravno prav ponosen, da lastne bolečine ni več zmogel deliti z drugimi.
Ne vem, morda povsem napačno razmišljam, ampak, človek, ki vzame svoj konec, je predvsem zelo obupan človek; grabi ga bolezen, pogosto manična depresija, lahko tudi povsem fizična hendikepiranost, celo poslovni pogrom je lahko vzrok za nasilno slovo,.. In zaradi lastnih strahov in brezupov ne želi prizadeti drugih okoli sebe. Zato konča svoje življenje.
Lahko mu rečemo reva ali šleva, ampak v njegovih vdolbinah in tolmunih nikdar nismo niti sekunde preživeli.
Vse je povezano z vsem; pri nekaterih dobesedno, pri drugih čez praznike.
B in .
# 26.10.2016 ob 10:33
Alice Biley in Helena Petrovna Blavatsky

Glede reinkarnacije se strinjam, da je bila prisotna tudi v krščanskih krogih. Glede omembe teh dveh, mi je pa zanimivo, ker sta deklarirani satanistki in ju tako "reklamiraš" ...
Shimun
# 26.10.2016 ob 10:13
pajcevina984: Ena največjih strokovnjakinj na področju samomora je v Sloveniji dr. Onja Tekavčič Grad...

S to "strokovnjakinjo", ki jo omenjaš imam jaz zelo zelo zelo slabe izkušnje in lahko utemeljeno dvomim v njeno strokovnost. Nekatera njena dejanja ne pričajo v prid njeni strokovnosti - govorim iz lastnih izkušenj!
raknac navi
# 26.10.2016 ob 09:26
Pajcevina. Ni slo za strokovno debato. Ampak izkustveno.
bilzerian
# 26.10.2016 ob 06:34
tudi moj dober prijatelj si je pred pol leta vzel življenje.
Imel je podjetje, ki se je že nekaj let borilo z dolgovi, karkoli je poskusil, da bi podjetje rešil, mu ni uspelo, zabredel je samo še globlje in globlje.
in nekega dne mu je bilo dovolj in je končal svoje življenje.

kljub tebu, da sva bila dobra prijatelja, danes menim, da je dejanje akt strahopetnosti, saj je on odšel, se rešil vseh težav, ki jih je imel in iz katerih mu kljub mnogim poskusom nismo mogli pomagati niti najboljši prijatelji.
zakaj strahopetno dejanje? ker je za sabo pustil družino, ženo, otroke, ki so sedaj ostali sami v tej borbi proti dolgovom.
ymnenje
# 26.10.2016 ob 12:35
odlocitev
FOAB
# 26.10.2016 ob 09:35
slovenceljnu majnka filozofije o dolgovih, ki jo na veliko zaseldimo pri drugih narodih. Če mi posodiš 100€ je to moje breme, če mi posodiš 100 miljonov je to velik problem... zate.
Krimsky
# 26.10.2016 ob 07:26
S stališča gospostev – tole ni ustrezna tema. Ker napeljuje k razmisleku, refleksiji ... česar gospostva ne marajo. Če bi namreč uporabniki 'preveč' mislili, bi – mimogrede sesuli gospostva.
~
Ko se pogovarjamo o bivanjskih temah (odgovornost, kaznovanje, smrtna kazen, samomor) se pravzaprav pogovarjamo o konstruktu 'svobodne volje' [okrajšava-KSV], ... pa če to vemo ali ne. Gospostva KSV zagovarjajo, zato da lahko kaznujejo, kar prispeva h kohezivnosti družbe (na račun kaznovanih, kajpak). Gospa, ki pravi "Vsak človek je odgovoren za svoja dejanja" – stori natanko to, vsakdo je moralno odgovoren ... in zato so včasih samomorilce pokopavali za zidom, ker jih pač niso mogli kako drugače kaznovati ...
~
Če se KSV odrečemo, svet vidimo v popolnoma drugačni luči: stvari se dogajajo zaradi vzrokov, vsako stanje sistema izhaja iz prejšnjih stanj sistema. Moraliziranje izpade v tem primeru nepotrebno, neresno, predznanstveno.
Marsikomu se odpoved KSV zdi nekaj najbolj groznega na tem svetu, nam (ki smo to dali skoz) se zdi največje upanje za človeštvo. Edino tako se namreč lahko začnemo pogovarjati o pravih vzrokih človeškega ravnanja, in o ustvarjanju pogojev, ki ne bodo vodili v destruktivno ravnanje. Tisti trenutek, ko namesto KSV priznamo zakonitosti v človeškem ravnanju, lahko s spreminjanjem inputa dosežemo drugačen output. In ... upanje leži natanko tu, ne pa v moraliziranju ...
evaevi
# 30.11.2016 ob 19:39
Moje življenje je moj projekt od A do Ž.
los-t
# 26.10.2016 ob 22:04
Pogum. Če ni nikogar, ki računa nate. Jaz si ne bi upal.

Strahopetnost, če pustiš otroke brez očeta, brez skrbnika...

Neumnost, če nimaš drugega vzroka kot občutek da ti ne gre...
oliva
# 26.10.2016 ob 11:06
@pikabu, tvoj post mi je najbližje, moje mnenje je skoraj identično.
slovenkaaaa
# 26.10.2016 ob 10:18
Tisti, ki je odgovoren za mladoletne otroke, nima take pravice. Tak je neodgovoren. Za odrasle ni pa nihče odgovoren. Seveda, če jim ne naprti dolgov...
veronikad
# 26.10.2016 ob 07:59
a danes tut velja kot nekoč, da cerkev nekoga ki naredi samomor pokoplje na ločenem pokopališču (in mu predhodno odreže glavo)
štiblc
# 26.10.2016 ob 07:36
evtanazija umor zlom fizičnega telesa,
samoumor umor zlom psihičnega dela telesa
Pastafarian
# 30.10.2016 ob 11:41
Pogum definitivno.

Pa poglejmo:

- Enak negativni dogodek skorajda nobene osebe ne prizadene enako. Govoriti v stilu: ' Samo zaradi tega je to naredil?' je en velik nesmisel, saj si ljudje nismo enaki, predvsem pa si ne delimo enake zivljenjske izkusnje, zato lahko nekdo eno stvar mirno preboli, ko pa je za nekoga ta ista zadeva skorajda ne konec sveta. Tudi karakter ni odvisen zgolj od nas, temvec tudi genetike, vzgoje in okolice, ki nas je obdajala, faktorjev je veliko.

Samomor ni nekaj pozitivnega, vendar je brezpogojno obsojanje le tega se precej manj. Pomisleke imam v primerih, ko se na tak nacin zapusti otroke, pa ne samo mladoletne, temvec vse nesamostoje. Pa se to je bolj problem preteklosti, kot pa tistega trenutka, ko se oseba 'odloci', da vec ne zmore. Depresija ne pride iz danes na jutri, vsaj tista najbolj samomorilna ne. Jaz otrok ne bom imel, ker se zavedam, da morda ne bodo mogli racunati name, pa ne samo za naslednjih 18 let dokler niso kao samostojni. Nastancat 3 otroke do 25 leta, nato pa iti na strik je zelo neodgovorno dejanje, predvsem ciljam na odlocitev za otroke, ker tista zadnja odlocitev je izvzeta nekega racionalnega obnasanja. Jaz zase vem, da lazje zivim, ko se zavedam, da mi je vse odprto, koneckoncev tudi strik na hruski in s tem ne bom pustil za seboj nobenega, ki sem ga jaz samovoljno privlekel na svet.
tocco
# 26.10.2016 ob 13:08
Mb 128 je kar vredo povzel, tezava je tudi čustvena stilija ki jo povzroča internet in si vedno ko mislimo dajemo predstave o okolici nikoli ne poskusamo dovolj kantisticni. A niso v belgiji sprejemalo zakon o prostovoljni smrti pod nadzorom.
Sklonjen
# 26.10.2016 ob 09:40
Dovolj zgovorno je že dejstvo, da v omizju ni nobenega moškega. Prav pomanjkanje moških v vseh druzbenih sferah je razlog nestabilnosti in negotovosti v družbi, kar pa razumljivo vodi v samodestrukcijo.
Jan88
# 26.10.2016 ob 10:56
Samomor je najvišja oblika samokritičnosti.
Podcast Govori molk

Utapljamo se v delu in se pozabljamo premikati z besedami. Tudi molk govori. Vabljeni k poslušanju podcasta
Govori molk z Mišo Molk.
Voditeljici in avtorici lahko pišete tukaj.

Citat

O popularnosti:

 

 

Orson Welles; ameriški režiser, novinar in igralec: »Popularnost ne bi smela vplivati na volitve, kajti potem bi tudi Jaka Racman in Mapetki že imeli svoje sedeže v senatu.«

 

Tab Hunter; ameriški igralec in pevec: »Vseeno mi je, ali me imajo ljudje radi ali ne. Na svetu nisem zato, da bi zmagal na tekmovanju popularnosti, temveč, da bi lahko bil kar se da dober človek.«

 

Blaž Švab; narodno zabavni pevec in televizijski voditelj:  »Vsak zdravorazumski človek ohrani zasebnost in je ne prodaja zato, da je popularen.«

 

Al Pacino; ameriški filmski in gledališki igralec: «Najbolj naporno pri slavi je to, da so ljudje vedno prijazni do tebe. Pogovarjaš se z njimi in vsi se strinjajo s tabo, tudi, če blekneš čisto bedarijo. Potrebuješ pa ljudi, ki ti lahko povedo tudi tisto, česar ne želiš slišati.«

 

Andrej Karoli; glasbeni urednik in radijski voditelj: »Človek postane popularen, ker ga mediji razglasijo za takšnega. Meni pa je ljubše, da si ljudje ustvarijo sliko o nekom na podlagi njegovega dela, ne pa na temelju pojavljanja v časopisih.«

 

Alanis Morissette; ameriško-kanadska pevka, tekstopiska, kitaristka, producentka in igralka: »Del slave je, da žrtvuješ prazno platno, na katerega  lahko ljudje projicirajo karkoli.«

 

Matt Damon; ameriški igralec, producent in scenarist:  »Slišal sem ljudi reči, »v slavi boš užival en teden in potem ne boš nikoli več užival«. Jaz tega tedna nisem doživel. Verjetno sem delal in zgrešil ta trenutek.«

 

Roberto Cavalli; modni oblikovalec: » Na začetku mi je bilo všeč, da sem slaven, zdaj pa sem se tega naveličal in bi se rad vrnil v svojo svobodo.«

 

Lorella Flego; novinarka in televizijska voditeljica: »Vedno pravim, da je slava muhasta prijateljica in če z njo ne znaš živeti, je bolje, da vse skupaj pustiš pri miru. Če te spremeni toliko, da postaneš drug človek, to ni več zdravo.«

 

Justin Timberlake; ameriški pevec in igralec: »Najslabša plat slave je vdor v človekovo zasebnost.«

 

Anja Drnovšek; igralka: »Sicer pa se moramo igralci zavedati, da je ta priljubljenost varljiva, saj nas po koncu serije ravno tako hitro pozabijo, kot so nas prej vzljubili.«

 

Andy Warhole; ameriški slikar, filmski ustvarjalec, komercialni ilustrator in pisatelj: »V prihodnosti bo vsakdo slaven za 15 minut.«

 

 

 

Facebook - Miša Molk
Miša Molk
link
Pogled z zvezdnatega neba
8
7. junij 2017 ob 07:50 "Mat Damon ni nikdar imel težav zapustiti svojega doma, medtem ko Tom Cruise premeri vsak svoj korak", mi je po snemanju rekel Marko Miladinovič.
Več novic ...
Govori molk
Kazalo